PO MARIJI K JEZUSU Nasmejani brat Pavel pred smrtjo

Brat Pavel iz reda cistercijanov je bil vse življenje dober, skromen in zvest Marijin otrok. Pri vseh svojih delih in pokorah, v bojih in bolečinah, je iskal pomoč pri Mariji. Njeno ime je vsak dan neštetokrat pobožno izgovarjal. Iz ljubezni do Marije je posebno pazil, da si ohrani neomadeževano sveto čistost in da nikdar ne prelomi redovnih pravil. Najrajši je govoril o Mariji in tedaj je žarel njegov obraz v čudovitem žaru, ki je vnemal še druge v sveti ljubezni. Brat Pavel je bil mrtev za svet in je živel le za nebesa.

Naposled so se tudi njemu iztekle ure. Na smrt bolan je ležal v svoji celici. Okrog njega so bili zbrani njegovi sobratje menihi cistercijani, da mu z molitvami pomagajo ob zadnji uri. Tolažijo ga in spodbujajo k zaupanju v Marijo. Brat Pavel pa se veselo zasmeje. Menihi ga opominjajo, naj se skrbno pripravi na zadnjo pot, naj bo v Bogu zbran – brat Pavel pa se nedolžno smeji še naprej. To bolnikovo vedenje začne skrbeti dobre menihe, zato začno svariti brata Pavla – a bolnik se znova veselo zasmeje. Bratje nadaljujejo z molitvijo zanj – a brat Pavel je še bolj vesel. To pa je bilo samostanskim bratom že preveč. Predstojnik stopi k bolniku in ga ostro posvari:

»Kako se vedeš, ljubi brat! Glej, naš svetnik veliki sveti Bernard je trepetal pred smrtjo, ti pa se smeješ.«

»Ah, dobri samostanski očetje,« odgovori umirajoči, »kako bi se ne veselil in ne smejal, ko pa je pri meni Marija, moja ljuba Mati, ki me z veselim obrazom in prisrčnimi besedami vabi s seboj v večna domovanja, kjer odmeva smeh in veselje!« – Ko brat Pavel to izreče, z nasmehom na ustnicah blaženo zaspi.

Tako umirajo Marijini otroci v Marijinem materinskem varstvu. »Blagor njim, ki zdaj jokajo, ker se bodo nekoč veselili!« govori Gospod.