BESEDA O BOGOSLUŽJU Povezanost z življenjem

Vse naše krščansko življenje je in mora biti vključeno v bogoslužje in v cerkveno leto, ne le neki posebej posvečeni dnevi in ure. Življenje kristjana je in mora biti posvečeno. Še več. Vse naše življenje – če je res krščansko – je v širšem pomenu bogoslužje, čeprav Cerkev šteje k bogoslužnim opravilom v ožjem pomenu le tista, ki jih je na podlagi Božjega razodetja in svoje oblasti sama določila. Ta dejanja so v še drugačnem pomenu posvečena in posvetilna. Ni bogoslužje le zbrano sodelovanje pri mašni daritvi, slovesno praznovanje božiča in velike noči. Tudi ni bogoslužje v tem pomenu samo molitev brevirja in delitev ter prejem zakramentov.

Sveto pismo ima mnogo širše gledanje. Sv. Pavel naroča: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje« (Rim 12,1). Sv. Jakob govori o čisti in neomadeževani pobožnosti, ki je v delih ljubezni do bližnjega in v skrbi za brezgrešno življenje: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta« (Jak 1,27). Ko so farizeji videli, da Jezus jé s cestninarji in grešniki, jih je poučil, da je usmiljenje pred daritvami: »Pojdite in se poučite, kaj pomeni: 'Usmiljenja hočem in ne daritve' (Oz 6,6)« (Mt 9,13).

Bogoslužje s cerkvenim letom in krščansko življenje sta med seboj povezani. Pravo krščansko življenje je naravnano na bogoslužje. Bogoslužje je namreč po nauku 2. vatikanskega cerkvenega zbora »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč. Apostolsko prizadevanje je namreč usmerjeno v to, da bi se vsi, ki po veri in krstu postanejo Božji otroci, zbirali, da bi v Cerkvi hvalili Boga, se udeleževali daritve in uživali Gospodovo večerjo« (B 10).

Pravo bogoslužje in pravo obhajanje cerkvenega leta vodita k pristnemu krščanskemu življenju, kakor uči 2. vatikanski cerkveni zbor, ko pravi, da »bogoslužje že samo priganja vernike, naj nahranjeni 'z velikonočnimi skrivnostmi' postanejo 'enega srca'; prosi, da bi 'zvesto živeli, kar so v veri sprejeli'; obnavljanje zaveze med Gospodom in ljudmi v evharistiji vernike priteguje in razvnema v goreči Kristusovi ljubezni« (B 10).