Vedno me razveseli skupina, kjer se zberejo kar tri generacije: otrok, ki pogumno teče navkreber in se vrne nazaj k materi, mladenič, ki bere križev pot brez sape in brez očal, starček, ki potrebuje nekoga ob sebi, če bi morebiti zdrsnil. Dotika se me medsebojna ljubezen, ljubezen do bližnjega, ne tista v besedah, temveč pristna in konkretna. Proti vrhu hriba se razmišljanje križevega pota začne prelivati v zmago. Slišim ženo, ki bere: »Ne bomo žalovali, kot tisti, ki nimajo upanja.« S čelom se naslonim na veliki križ; srce je polno hvaležnosti, saj me je Jezus že odrešil; samo priznati moram svojo grešnost.
Že med molitvijo v avtobusu se me je dotaknila beseda edinost. Tukaj je ta resničnost in to hrepenenje še močnejše; edinost v molitveni skupini, edinost v župniji, edinost med gibanji, edinost znotraj Cerkve, edinost s svetim očetom. Če živimo iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se znajdemo v samem središču Cerkve. V teh nekaj trenutkih podoživljam globoko vero naših prednikov, ki so se bili posvetili Jezusovemu ter Marijinemu Srcu, in iz katerih so pognale močne korenine; mi smo le brstiči tega, kar je bilo že davno, po Božji previdnosti, položeno v naš narod.
Potem vrnitev v dolino in želja po spovedi, kajti biti v srcu Cerkve, to je velik zastonjski dar. In zato se moram takoj spomniti, da sem grešnik, da nisem nič, sicer veličine ne vzdržim in padem v duhovni napuh; sovražnik Boga se tedaj še bolj reži.
Pred odhodom domov med mašo imamo obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posamezniki izročijo Najsvetejšima Srcema tudi vsak svoje vrstnike in svoje področje: otrok otroke, duhovnik duhovnike, umetnik umetnike, potem družine, zdravstvene delavce, kmečka žena pa izroči vse poljedelce. Iz srca se ji zahvalim, da se je spomnila tudi na nas kmete ...
Moj Bog, kako preprosto je lahko vse skupaj, če smo le povezani z ljubeznijo tvojega Srca, in med seboj!
Rozalija Golob
Ni komentarjev:
Objavite komentar