Končno sta se oba brata pripeljala. Nista prišla sama. S seboj sta imela še nekaj pomočnikov. To delo ne bo lahko, saj bo treba obdelovati težke kose lesa. Nekaj bodo pomagali stiški bratje, saj vsega ne bi zmogli sami.
Polževo dvorišče je zaživelo. Franc in Jožef sta skrbno pregledala les in bila zelo zadovoljna. Vse, kar sta zahtevala, je bilo pripravljeno. Še več so bratje pripravili. Brat Celestin jima je pokazal betonski kamen za stiskalnico. Zelo sta ga pohvalila. Treba ga bo samo še malo prevleči s cementno glazuro, pa bo tak kamen za stiskalnico, kot ga daleč naokoli nimajo.
Brata Irgolič in pomočniki so že prvi dan krepko zastavili delo. Stiskalnica je bila precej drugačna, kot so je bili vajeni stiški bratje. Delo je hitro napredovalo in vsak dan je bilo mogoče bolje videti podobo nove stiskalnice. Razprostirala se je po celem zahodnem delu stare lope. Ob stiskalnici so naredili še velike in udobne stopnice, ki so vodile do višine, kjer se je nalagalo v stiskalnico. Dno stiskalnice so naredili samo iz debelih plohov, ki so jih tako obdelali, da so čim bolj tesnili tekočino. Skupaj so jih privili z močnimi vijaki. Dno je bilo le za spoznanje nagnjeno, da je tekočina odtekala v en vogal. Ker je bilo od roba dna stiskalnice do zida še dovolj prostora, se je Franc odločil, da naredi močen podest do zida. Tega bi lahko rabili za mlin za sadje. Sadna gošča za stiskanje bi bila tako čisto blizu in bi jo lahko kar z lopato metali v koš.
Brat Celestin je bil ves srečen, ko je spremljal nastajanje nove stiskalnice. Zaupal je bratoma, ki sta bila daleč naokoli znana izdelovalca stiskalnic. Skrbel je, da delavci niso bili brez jedače in pijače. Kar je mogel, je pomagal, predvsem pa je skrbel za dobro ozračje med delavci. Vedno je znal povedati katero izmed svojih dogodivščin, ko je bil še zunaj v svetu. Pa tudi v samostanu se mu je že marsikaj zanimivega pripetilo. Vsa skupina delavcev je bila vesela druščina, ki je marsikatero razdrla. Ob težkem delu je bilo tudi veliko smeha.
Opat Avguštin jih je rad obiskal in se pozanimal, kako delo napreduje. Sprva si ni znal prav predstavljati, kakšna bo stiskalnica. Še bolj pa je bil vesel, ko je videl, kako se bratje veselijo nove pridobitve. Videl je, da je njegova odločitev o postavitvi stiskalnice pravilna. Bratom, ki so resnično prizadevni pri delu, je treba omogočiti, da lahko delajo brez večjega napora. Vsako novo pridobitev, ki je olajšala delo, je zagovarjal, saj je hotel, da delo ne bi bilo muka, ampak veselje in užitek. Bil je mož, ki se je trudil, da bi tudi pri kmečkem in drugem delu upoštevali nove pridobitve. Hotel je držati izročilo cistercijanov, ki so pred stoletji ljudi učili krčiti gozdove in pridobivati rodovitna polja. Že menihi prvih generacij so menjavali semena in sadike, da so prišli do čim bolj izbranih vrst žita, sadja in drugih kulturnih rastlin. Evropa je bila takrat kot ena sama država, po kateri so cistercijani uspešno prenašali svoja spoznanja in delovne izkušnje. Tako je bilo njihovo ročno delo prav tako velik prispevek k napredku človeštva kot tudi njihovo duhovno delo.
Tudi delo v samostanu je opat Avguštin razumel kot služenje Bogu. Vedno je v svojih nagovorih bratom poudarjal, da delo ni samo sebi namen. Delati pomeni sodelovati s Stvarnikom in dopolnjevati stvarstvo. Delo mora imeti tudi duhovno razsežnost, drugače lahko postane le grabljenje in pridelovanje materialnih dobrin. Človek, ki ne pazi na duhovno plat dela, kaj hitro lahko postane suženj dela. Delo mu ne prinaša več svobode in sreče v življenju, temveč ga dela nesrečnega in zasužnjenega zbiranju dobrin. Delo mora imeti vedno enako vrednost kot molitev, saj je sodelovanje s Stvarnikom. Škoda, ker mnogi ljudje ne mislijo tako. Pogosto jih v svoje kremplje vklene sla po dobičku, ki je začetek mnogih krivic. Začnejo hlepeti po pridobivanju imetja. Podležejo tudi nepoštenosti in na račun delavcev bogatijo in kopičijo imetje. Ubogi delavci pa trpijo pomanjkanje in lakoto, ker jih delodajalci premalo pošteno plačajo za njihovo delo.
Delo na Polževem vrtu je napredovalo. Brata Irgolič sta spretno vodila izdelavo nove samostanske stiskalnice. Deblo za sleme sta tako spretno obdelala, da se je imenitno prilegalo Francetovi zamisli. Bilo je dolgo in je s tem omogočalo velik vzvod. Zato so bili pritiski na dno stiskalnice toliko večji. Tudi na severnem delu stiskalnice sta naredila podest, na katerega je bilo mogoče zložiti veliko zabojev sadja.
Vijak sta namestila v sleme. Navoje sta na debelo namazala z lojem, da je bolje drselo. Treba je bilo vijak vstaviti in utrditi v kamen. Kako spraviti kamen na svoje mesto? Bil je težak. Vsi skupaj so naredili iz lesa ležišče, pod katerega so polagali železne cevi, da so ga lažje pomikali k pravi višini. Pol dneva so se trudili, da so ga spravili tja, kjer je moral biti. Vijak so odvili tako visoko, da je bil spodnji del nad kamnom. Kamen so tako naravnali, da je bila luknja točno pod vijakom. Treba ga je bilo le še dvigniti in utrditi. Pomagali so si z vzvodom in počasi centimeter za centimetrom dvigovali kamen. Dvigovanje je trajalo dolgo, a kamen je zanesljivo sedel na trdni podlagi.
Dvignili so ga dovolj visoko. A premalo so pazili s podkladanjem, saj ni bilo dovolj prostora pod kamnom. Zamenjali so podlago z debelimi dolgimi tramovi. Pod kamnom je bilo dovolj prostora. Počasi so odvili vijak in ga spustili v luknjo sredi kamna. Vijak je lepo sedel v luknjo. Bila je ravno toliko večja, da je bilo mogoče vijak spuščati vedno niže. Ko je vijak prilezel do tal, je bil kamen še vedno prenizko. Franc je povedal, da mora biti zgornji rob kamna malo više od pasu pri odraslem moškem. Previsoko ne sme biti, saj bi bilo potem težko vrteti, ko bi hotel stiskalnico obesiti. Obesiti stiskalnico pomeni, da kamen tako visoko priviješ, da se spodnja konica vijaka, ki običajno sloni na tleh, dvigne v zrak. Zaradi teže stiska, dokler spet ne sede v sedišče na tleh.
Počasi so dvigali kamen do zaželene višine. Vijak mora biti iz trdega lesa, najboljši je drenov les, ki je eden najtrših lesov, kar jih je mogoče dobiti pri nas. Toda tako dolg dren je težko najti, saj mora biti poleg vsega še raven. Zato so izdelovalci vijakov za stiskalnice uporabili tudi les lesnike ali divje hruške. Ta les je tudi trd in se ne odlomi po dolžini. Navoji pri vijaku morajo prenesti velike pritiske in se ne smejo odlomiti.
Brat Celestin je poklical brata Nivarda, ki je bil samostanski kovač, mehanik in elektrikar. Povedali so mu, da je treba v vijak pod kamnom izvrtati veliko luknjo, v katero se vtakne železen drog. Ker zaradi luknje vijak na tistem mestu malo oslabi, ga je treba nad luknjo in pod njo okovati z železnim obročem. Brat Nivard je vzel mere in se lotil dela. Z debelim svedrom so prevrtali vijak. Pri vrtanju se je poznalo, da je narejen iz lesa lesnike. Bil je za vrtanje pošteno trd.
Brat Nivard je skoval dva močna obroča in ju prevrtal z več luknjami. Da bi še bolj držala, ju bo dal priviti z vijaki v trd les. Vijak se ne bo več usušil, saj je narejen iz suhe divje hruške. Te Franc in Jožef iščeta daleč naokoli in jih imata vedno nekaj na zalogi. Vedela sta, da ga je težko najti, ko ga potrebuješ.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar