Že v Stari zavezi so poznali zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega (5 Mz 6,5; 3 Mz 19,18). Evangelij poroča, da je učitelj postave Jezusa vprašal: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Mojzesova postava je obsegala 613 postavnih določb, zato ni bilo kar takoj vsakemu jasno, katera zapoved v postavi je največja.
Jezus je na vprašanje učitelja postave odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,36–40). S tem je Jezus potrdil že znano zapoved ljubezni do Boga, pridružil pa ji je kot 'podobno' ljubezen do bližnjega, ki je v stari zavezi niso navajali skupaj z ljubeznijo do Boga. Naglasil je, da sta ti dve zapovedi kot ena celota temelj in korenina vseh drugih zapovedi. Vsaka zapoved mora biti povezana z ljubeznijo.
K ljubezni do Boga spada tudi izpolnjevanje njegove volje. Jezus nas uči: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Jn 14,15). »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). Sv. Edita Stein je zapisala: »Kdor ljubi, tega ljubezen priganja, da bi kaj storil za ljubljenega.« »Vse je odvisno od ljubezni, kajti ob koncu bomo sojeni po ljubezni.« Sv. Janez Vianney pa je ugotavljal: »Kako malo kristjanov je, ki zares ljubijo Boga!«
Kdor ljubi Boga, vanj tudi popolnoma zaupa. Mati Terezija je dejala: »Jezus zahteva od mene le, da se naslonim nanj; da le njemu popolnoma zaupam, da se mu brez pridržkov izročim. Potrebno je le, da se pri svojem izpopolnjevanju odrečem lastnim željam. Tudi kadar se počutim kakor ladja brez kompasa, se mu moram popolnoma izročiti.« Kako pomembno je naše zaupanje v Boga, se vidi iz besed, ki jih je Jezus v posebnem razodetju povedal sestri Favstini Kowalski: »Tvoja dolžnost je popolnoma zaupati v mojo dobroto, a moja dolžnost je, da ti dam vse, kar potrebuješ. Odvisen sem od tvojega zaupanja; če bo tvoje zaupanje veliko, moja velikodušnost ne bo poznala mere.«
V ljubezni do Boga bomo napredovali, če se bomo izročili Marijinemu brezmadežnemu Srcu in se po njem posvetili Jezusovemu presvetemu Srcu. Ko govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu, mislimo na njuno neizmerno ljubezen do nas, ljubezen, ki nas vedno znova preseneča. Pri češčenju obeh Src vedno globlje spoznavamo njuno ljubezen, kar nas vodi k temu, da jima ljubezen velikodušno vračamo, zlasti s poglobljenim krščanskim življenjem. Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca in popolna izročitev obema Srcema je najpopolnejše praktično izpovedovanje krščanske vernosti, ker se ujema z bistvom krščanske vere, ki je vera nesebične ljubezni do Boga in do bližnjega.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar