Ko človek začne bolezen sprejemati kot dar, se lahko začne drugačno življenje. Takrat v življenje posije sonce. Človek spozna, da sreča ni odvisna od zdravja ali bogastva in dolgega življenja. Takrat vidiš, da je človek tudi v bolezni in trpljenju srečen. Sreča ni v materialnih stvareh ali zdravju, sreča je, če je v tvojem srcu Bog. Ko Bog posveti človeku v srce, lahko človek vidi drugače; takrat zasijejo prave vrednote, za katere je vredno živeti. Takrat postane jasno, da je prvi in največji cilj človekovega življenja večna sreča. Res je zdravje dragoceno, a z večno srečo se ne da primerjati. In prav bolezen je bila tista, ki je človeku vzela vso minljivo srečo in zadovoljstvo. Oropala ga je vsega in ga pustila kot kup nesreče. Toda Bog se v svoji modrosti in ljubezni ne da prekositi. Če je zaprl ena vrata v našem življenju, nam je gotovo odprl drugo okno, skozi katerega nam prihaja blagoslov. Nikoli nas ne pozabi. V svojem ravnanju je tako pazljiv in čudovit, da ga lahko samo občudujemo in se mu zahvaljujemo za njegovo ljubezen. Bolezen nam vzame sposobnosti za določeno delo, a odpre nam nove možnosti za tisto, česar nikoli ne bi bili slutili. Tako pravijo nekateri slepi ljudje: Bog mi je vzel luč telesnih oči in me postavil v temo, odprl pa mi je oči duše, da sedaj lahko gledam to, česar prej nisem videl. Slednje pa je lepše od onega prvega, ki je bilo minljivo.
Bolezen človeka ohromi po eni strani, a na drugi strani vedno odpre nove možnosti za delo. Preskušan človek ostane bolj notranji, bolj Božji. Oči so mu odprte v večne dobrine in višje vrednote. Človek, ki je telesno ohromljen, lahko postane bogatejši v duhovnem življenju. Bolezen mu ni prekletstvo, ampak se zaveda, da mu je odprla vrata k bolj dragocenim vrednotam. Zato lahko vzljubi bolezen in se Bogu zahvaljuje zanjo. Našel je dragocen biser, za katerega je bilo vredno zapustiti vse drugo in si ga pridobiti. »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« Ta dragoceni biser je gotovo pot v nebeško kraljestvo.
Bolezen lahko postane blagoslov, če jo znamo sprejeti iz Božje roke. Saj nam Bog nikoli noče slabega, ampak le to, kar je za nas resnično dobro. Na naše življenje gleda kot na celoto in ne samo na to, kar se tiče telesa. Dokler človek tega ne razume, mu lahko določene Jezusove besede delajo velike težave. »Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja.« V teh besedah nas Jezus poučuje, da tisto, kar se vidi in nam je celo dragoceno, v resnici ni dragoceno tudi pred Bogom in nam ne koristi za večno življenje. Potrebno je gledati s srcem in ne samo z očmi. Še bolj pa je potrebno, da Boga nenehno prosimo, naj nam odpre oči, da bomo videli, kaj je za nas resnično dobro.
Prav bolezen nas lahko telesno oslepi in ohromi, a nam lahko odpre oči duha. Odpre nam vrata v drug svet, v svet duhovnosti, in nas zbliža z Bogom. V vsaki bolezni trpimo, takrat pa nam je Bog še posebej blizu, podobno kot mati ob otroku. Če je otrok zdrav, ga mati pusti, da se sam igra ali kaj dela. Če pa zboli, čuje ob njem in mu pomaga v njegovi bolezni. Tudi Bog nad trpečim človekom še bolj bedi in ga spremlja. Skupaj z njim nosi križ in mu naklanja posebno pozornost. Če trpeči človek vidi to posebno pozornost, se mu Bog še lažje razodeva in odpira. Bolezen postane kraj posebnega srečanja z Bogom. To je lepo zapisal sveti pisatelj v pismu Hebrejcem: »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?«
Naj nam Bog da tako jasno spoznanje, da bomo to njegovo ljubezen lahko spoznali in se je veselili. Bridko se je zahvaljevati za bolezen, a se splača. Velikokrat je tako vzgojna in zdravilna, da nam edino ona lahko pomaga, da ozdravimo od sebičnosti. Človek je tako zelo zagledan v svoj prav in svoje načrte, da Božjega nasveta ne posluša in ne sliši. Ker nas Bog, ki vidi dlje od človeškega očesa, opozarja, da nam ne bo v korist, mu ne ostane nič drugega, kakor da udari tudi z boleznijo. Človek je res nekaj časa ves izgubljen od udarca, toda počasi se zdrami in pride do pravega spoznanja. Nazadnje pa lahko Bogu reče samo hvala za njegovo ljubezen. Z udarcem bolezni je postal bogat v Bogu. Izgubil je vse, kar mu je prej veliko pomenilo, a pridobil je veliko več. Pridobil je višje spoznanje in našel pot v večno srečo. Bolezen je postala dar iz Gospodove roke, ki udari zato, da reši dušo. Bog, bodi hvaljen na veke zaradi tvoje neizmerne ljubezni in modrosti, s katero nas spremljaš v življenju.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar