Šentjurjevo

Moj že davno pokojni znanec Jakob, doma ob Temenici blizu Šentjurja, mi je nekoč pripovedoval, kako so koledovali, ko je bil še fant. Seveda je bilo najbolj imenitno koledovanje o Svetih treh kraljih. Toda koledovali so tudi na Šentjurjevo. To ni bil običaj, podoben jurjevanju v Beli krajini. Fantje so se preprosto zbrali, ne da bi se okitili z zelenjem. Prišli so zgodaj zvečer, ko so bile gospodinje še v kuhinji, malce poropotali in zapretili: »Če nam ne daste, kar nam gre, bodo šli piskri ven iz vežé.«

Kaj so jim ženske sploh lahko dale? Suhih klobas ni bilo več v šijah. Prav tako ne potice in drugih dobrot, ki so značilne za božične praznike. Še najlažje je bilo dati kakšno jajce, kos kruha ali suho sadje. Včasih so dobili tudi denar. Kjer pa so imeli v cerkvi za zavetnika sv. Jurija in torej 'žegnanje', je padlo v košaro kolednikov tudi kaj boljšega. Ko so odhajali, so zapeli: »Naj vam povrne buh in svet Jur – zdaj in ob vaš zadnji ur.«

Valerija Ravbar