POMEN MOLITVE ZA NAŠE
ŽIVLJENJE (10)
Življenje
v Božji navzočnosti
Da se zavemo Božje navzočnosti, imamo več
poti. Ena je v tem, da si prikličemo v zavest, da je Bog navzoč povsod, zato
tudi poleg nas. Še več, je celo v nas, v našem srcu. Treba je, da obujamo vero
v njegovo navzočnost. Kako bistveno boljša bi bila naša molitev, če bi pred njo
obudili živo zavest, da je troedini Bog, če smo v posvečujoči milosti, še
posebej v našem srcu!
Ko
molimo h Kristusu, si ga lahko predstavljamo, kako je navzoč v nebesih na
Očetovi desnici. Od tam gleda na nas in nas ljubi. Z njim se lahko vsak
trenutek pogovarjamo. Smemo si ga predstavljati, da je v svoji človeški naravi
poleg nas in z nami kot naš prijatelj. Tako se je z Jezusom pogovarjala tudi sv. Terezija Velika in mnogi drugi
svetniki.
Potrebno
bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je
bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli
hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo Ti.
Neki hebrejski filozof pravi: "Molitev se
začenja prav v trenutku, ko Bog preneha biti nekdo in postane Ti." Če ne
verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje Božje
navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le
zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se
postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno
ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, ki
je zame posebna Božja govorica.
Fatimski
pastirčki so močno Božjo navzočnost doživljali ob angelovem in Marijinem
prikazanju pa tudi pozneje v vsem svojem življenju. Marija jih je še večkrat
obiskala. Lahko sklepamo, da ni prišla sama.
Pripoveduje
se, da se je sv. Tomažu Akvinskemu,
ko je končal važno poglavje svojega velikega dela o Resnici, prikazal Kristus
ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni, Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?"
Tomaž je odgovoril: "Tebe samega, Gospod!"
Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva
navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob
njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če gledamo nase,
veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal
Božje besede, naj bi bilo tudi v nas: "Ne približuj se! Sezuj svoje
čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1–5).
V molitvi doživljamo tudi Božjo odsotnost. S tem ni rečeno, da Bog ni navzoč.
Le zaznavamo tega ne. Lahko pride tako daleč, da se človek čuti od Boga
zapuščen. Tako je bilo z Jezusom na križu, ko je molil: "Moj Bog, moj Bog,
zakaj si me zapustil?" S to svojo zapuščenostjo nas je odrešil vsake naše
zapuščenosti, če se le vključimo vanj.
Pri tistih, ki se resno prizadevajo
za krščansko življenje, je doživljanje Božje odsotnosti ali celo zapuščenosti v
molitvi znamenje prehajanja na popolnejši način molitve. Človek se mora v
trpljenju odtrgati od vsega, tudi od tolažbe, ki jo pričakuje v molitvi od
Boga. Tako bo osvobojen za višjo stopnjo molitve.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar