Bog je vesel vsake naše molitve, pa naj bo ta prosilna, zahvalna ali slavilna. Z vsako se obračamo na Boga, z vsako se pogovarjamo s svojim Bogom.
Že
pogovor z ljudmi nam toliko pomeni in smo veseli, če lahko vsaj na ta način s
kom delimo svoje veselje in upe, zlasti pa svoje skrbi in trpljenje. Koliko nam
lahko pomeni šele pogovor s svojim Stvarnikom, ki vidi človeku, svoji stvári, v
dno duše! Zakaj se včasih tako težko pripravimo, da bi prišli pred nebeškega
Očeta, zakaj mu včasih kar ne znamo zaupati svojih malih in velikih prošenj in
smo raje zagrenjeni, malodušni? In vendar je tako vesel, če se obrnemo Nanj! Z
razumevanjem sprejema naše pritožbe, s sočutjem nam briše solze, razočaranja in
trpljenje, blagohotno posluša, kaj si želimo, kako načrtujemo svoje življenje,
in celo, kaj mu svetujemo, da naredi za nas. Potrpežljivo čaka, da bomo končno
le rekli, naj se zgodi Njegova volja, ne naša, in da ga bomo prosili za globljo
vero, trdnejše upanje in gorečnejšo ljubezen – do Njega in do bližnjega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar