Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (2)

Končno so stekle tudi najbližje priprave. Urejanje prevoza na letališče v Zagreb. Ker nisem hotel delati nereda v samostanu, sem se odločil, da bom šel kar z javnim prevozom. Nisem bil edini, ki nisem imel svojega prevoza. Tudi to so pomagali organizirati bogoslovci, posebej njihov študijski prefekt Matjaž Celarc. On je zbral nas vse, ki nismo imeli prevoza in nam organiziral prevoz na letališče s kombiji podjetja Go-opti. Zame je bilo ugodno, da so me bili pripravljeni pobrati v Ivančni Gorici. Dan prej so mi poslali sporočilo, kdaj moram biti na bencinski črpalki v Ivančni Gorici. Odhod naj bi bil 9. julija okoli desete ure. Zvečer pa so mi poslali sporočilo, da so odhod prestavili za pol ure bolj zgodaj. Torej bom moral biti na črpalki že pol ure prej. Dobro! Vsaj ne bo težav, da bi zamujali.

Moram priznati, da je bilo zadnje dneve nekoliko potovalne vročice ali mrzlice, kakor temu pravijo. Vedno bolj sem bil radoveden, koliko novega bom videl, doživel. Vedel sem, da nas bo štiriindvajset, da bo z nami šel tudi novomeški škof gospod Andrej Glavan.

Zadnje dni sem pazljivo zlagal v kovček vse, kar bom potreboval na poti. Sproti sem pisal na listek, kaj sem že dal v kovček. Večkrat sem ga kontroliral. Tu in tam sem se spomnil še na kaj, na kar sem pozabil. Tako je bil dan pred odhodom kovček že spakiran in pripravljen za na pot.

Zadnji dan sem pri korni molitvi prejel še blagoslov za brate, ki odhajajo na pot. Samostanski brat Jona Vene me je zapeljal v Ivančno Gorico na črpalko in pot se je začela.

Kombi je bil točen. Bil je že skoraj poln. V njem je bila vesela družba sobratov duhovnikov, ki sem jih večinoma poznal: Franci Alič, Matjaž Ambrožič, Matjaž Celarc, pa še nekaj bogoslovcev. Z nami se je peljala tudi neka gospa iz Argentine, ki je popotovala po Sloveniji. Svojo pot po Sloveniji je dokončala. Šla je v Zagreb, a ne na letalo. Kmalu sem se vključil v to veselo duhovniško družbo. Tudi gospa iz Argentine se je skušala vključiti, a težava je bila v tem, da ni bila Slovenka. Znala je samo špansko. Z Matjažem sta se sporazumevala, ker on govori tekoče italijansko. Jaz sem ostal previdno tiho in nisem hotel dajati na plan svojega skromnega znanja španščine.

V Novem mestu smo se ustavili in pobrali še eno potnico. Bilo je mlado dekle, ki pa ni bilo točno. Na novomeški avtobusni postaji smo jo morali kakšnih deset minut čakati. Toda nevarnosti, da bi zamudili ni bilo.

Kombi je bil poln in pot v Zagreb smo mirno nadaljevali. Ker smo morali argentinsko gospo oddati na avtobusni postaji, smo se seveda peljali skozi mesto. To nam je vzelo precej časa. Toda prevozno podjetje je to vračunalo, zato so mi sporočili, da je odhod pol ure bolj zgodaj.

Končno smo dospeli na letališče. Kombi nas je odložil in nekaj gospodov je že čakalo pred letališko zgradbo. Pridružili smo se jim. Skupaj smo odšli v notranjost in tam čakali v skupini. Bilo nas je že kar precej, ne pa še vsi. Kmalu so pripeljali še novomeškega škofa gospoda Andreja Glavana. Ni bilo težko čakati, saj smo bili sami znanci in vesela družba. Ko smo bili vsi, nam je škof rekel, da lahko gremo čekirat karte in odložit prtljago. Ker smo bili bolj zgodnji, še ni bilo nobene gneče. Vse smo hitro uredili.

Po tekočih stopnicah smo šli v prvo nadstropje. Da ne bi čakali zunaj, smo se takoj namenili opraviti vse mejne formalnosti in preglede. Tudi to je potekalo brez zapletov in brez gneče. Dobro je, da si nekoliko prej tam in v miru opraviš vse potrebne preglede. Ko se bliža čas odhoda letala, pritisnejo še tisti, ki imajo navado priti zadnje minute. Začne se živčnost in vsak bi rad bil čim prej na letalu. Rinejo se in prehitevajo ter povzročajo jezo še drugim.

Bil sem presenečen nad letališčem in letališkimi zgradbami. Vse je novo. Kakšno leto nazaj so zgradili popolnoma novo letališče. Zgradba je moderna in vse, kar zraven spada, je novo. Mislim, da se zagrebško letališče imenuje Pleso. Je nekoliko južno od mesta. Povezano je z novimi cestami in priključki z avtoceste. Je zelo prometno. Videl sem veliko ljudi raznih narodov in tudi mnogih barv kože. Črnec ni bil nobena redkost in tudi muslimanskih žena z rutami na glavi je bilo veliko. Verjetno ima zagrebško letališče več prometa in več povezav kot ljubljansko in seveda zato tudi večji pretok potnikov. S tem pa seveda vse bolj pisane množice, ki prihajajo iz raznih koncev sveta.

Čakanje ni bilo naporno, saj smo bili samo domači skupaj. Z nekaterimi se nismo videli že kar lep čas. Bilo je veliko vprašanj, kako pa ti delaš? Na kateri fari si trenutno? In podobno.

Ob pol treh ali malo pred tretjo smo se vkrcali na letalo. Želel sem biti pri oknu, toda karta mi je dodelila drug sedež. Z nami je bil tudi študent gradbeništva Luka, ki naj bi sedel poleg mene. Bilo mu je vseeno ali je pri oknu ali ne. Zato sva zamenjala prostore. Bil sem zadovoljen, da sem dobil prostor pri oknu. Zelo me zanima, kaj je pod nami. Pod noge sem si pripravil tudi fotoaparat in nameraval narediti nekaj posnetkov. Ti sicer niso dobri, ker šipe od letalskih oken motijo. Fotoaparat ne more izmeriti prave ostrine in tudi razni odsevi se naredijo na fotografijo. Pa kljub temu sem želel poskusiti.

Vreme je bilo lepo, brez oblačka. Videl sem, kako so nalagali našo prtljago. Vozički so bili pripeti na starega fergusona, ki je bil rumeno pobarvan. Kar smešno se mi je zdelo, da poganjajo še ta stari traktor naokoli. Toda najbrž še v redu deluje, zato so ga ohranili.

Tudi na letalu smo opravili formalnosti. Poučili so nas, kako se moramo privezati in kje so pripomočki, če bi bili v nevarnosti, maske za zrak in rešilni pasovi. Zanimivo je, da so nas pozdravili tudi v slovenskem jeziku.

p. Branko Petauer