PO MARIJI K JEZUSU ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (7) Družina, domača Cerkev

Drugi vatikanski koncil je v dogmatični konstituciji o Cerkvi družino s posrečeno in vsebinsko polno podobo označil za "tako rekoč domačo Cerkev" (C 11,2). Družinski dom je skupnost milosti in molitve, šola človeških kreposti in krščanske ljubezni (prim. KKC 1666). Krščanska družina je namreč kraj, kjer otroci prejmejo prvo oznanilo vere.

Katekizem katoliške Cerkve je ta nauk koncila razložil takole: "Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije. Cerkev ni nič drugega kakor Božja družina. Od vsega začetka so jedro Cerkve pogosto sestavljali tisti, ki so z vso svojo hišo sprejeli vero. Ko so se spreobrnili, so tudi želeli, da bi se zveličala vsa njihova hiša. Te družine, ki so postale verne, so bili otočki krščanskega življenja sredi neverujočega sveta.

V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Zato 2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom Ecclesia domestica – domača Cerkev. V krogu družine so starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic.

Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo. Družina je tako prva šola krščanskega življenja in šola za bogatitev človeškosti. Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja.

Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti – in to pogostokrat proti svoji volji – posebno blizu Jezusovemu Srcu in torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve ter posebno njenih pastirjev: veliko število samskih ljudi. Mnogi od njih ostanejo brez človeške družine pogostokrat zaradi revščine. Obstajajo taki, ki živijo svoj položaj v duhu blagrov, ko na vzoren način služijo Bogu in bližnjemu. Vsem tem je treba odpreti vrata družin, domačih Cerkva in velike družine, ki je Cerkev. Nihče ni na tem svetu brez družine; Cerkev je dom in družina za vse, zlasti za tiste, ki se trudijo in so obteženi" (KKC 1655–1658).

Družina torej ni samo sestavni del ali celica Cerkve, ampak je sama na sebi nekaj svetega in ima cerkvenostno naravo. V njej se namreč uresničuje neko posebno duhovništvo v odnosih ljubezni in predanosti med možem, ki predstavlja Kristusa, in ženo, ki predstavlja Cerkev. Krščanski zakonci imajo poseben poklic, da bi bili drug drugemu in otrokom prve priče vere in Kristusove ljubezni.