POGLOBIMO SE V OČENAŠ (9) Daj nam danes naš vsakdanji kruh (3)

Naš vsakdanji kruh so tudi naši bližnji. Človek ne more živeti brez bližnjih. Je družabno bitje in potrebuje sovrstnike. Tudi v tej značilnosti se zrcali človekova bogupodobnost. Bog je eden v treh osebah. Ena oseba se zrcali v drugi in ena se dopolnjuje v drugi. Človek potrebuje svojega bližnjega, da lahko zraste v zrelo človeško osebnost. Ni dovolj, da ima ob sebi živali, ni dovolj, da jih ima rad. Ob sebi potrebuje človeka, da vidi, kakšen je človek. Od človeka se nauči govoriti, pisati, ljubiti. S človekom vstopa v odnos. Samo navzočnost v človeški družbi naredi in vzgoji človeka. Znani so nekateri primeri, ko so se otroci izgubili in za dolgo zašli med živali. Če so preživeli v njihovi družbi, so sprejeli njihove navade in njihov način življenja. Če so jih kasneje našli, jih je bilo skoraj nemogoče naučiti govoriti in se človeško obnašati.

Človek je bitje odnosov. Zato so tudi odnosi naš vsakdanji kruh. V odnosih se brusimo, oblikujemo, zorimo. Odnosi nam pomagajo rasti v horizontalni smeri. Se pravi, v odnosu do soljudi. Ti so osnova za vse druge odnose. Če človek zna vzpostaviti ljubeč odnos do bližnjega, bo sposoben prav razumeti in ceniti predmete, rastline in živali. Ko živi odnos z bližnjim, bo spoznal, da ta odnos vsebuje poslušanje in govorjenje. Ni dovolj samo ukazovati, potrebno je tudi poslušati in ubogati. Tega se v odnosu do živali ne da doživeti. Človek je živali lahko samo gospodar, ne more pa je poslušati in ubogati. To ne pomeni, da lahko gospodar z živaljo naredi, karkoli hoče. Tudi živali, rastline in predmete je potrebo spoštovati, ceniti. Ne prihajajo iz moje roke, ampak iz Božje.

Tudi odnos do Boga ima svoje korenine v medčloveških odnosih. Človek, ki je zgradil zdrave in odgovorne odnose s svojimi vrstniki, je sposoben razumeti, odkrivati in poglabljati odnos do Boga. To je sveti Benedikt dobro razumel. Med svoje menihe je sprejemal samo tiste, ki so bili zreli ljudje, se pravi, ki znajo graditi dobre medčloveške odnose. Najprej jih je preizkušal v odnosih, šele potem jih je sprejel in začel uvajati v šolo za službo Gospodu. Še posebno zrelost je zahteval od tistih, ki so želeli v samoto z Bogom. Šele ko so bili izurjeni v odnosih z brati in Bogom, jim je dovolil, da so vstopili v samoto, kjer so bili sami s svojim Bogom.

Tudi dom je človekov vsakdanji kruh. Dom je pojem za varno ognjišče, kjer živi in ustvarja v krogu svojih najdražjih. Potrebno je, da imaš dom. Čeprav ima ta pojem v različnih civilizacijah različno vsebino, pomeni neko varnost, zavarovanost in intimnost. Tudi nomadi si zgradijo kolibe iz vej in v njih živijo svoje družinsko življenje. Vanjo spravijo svoje imetje in tam preživljajo najlepše trenutke svojega življenja. Nihče nima pravice, da jim kolibo razdere in jih prežene drugam, pa čeprav niso na zemlji, ki bi bila popolnoma njihova. Dom ni zidana hiša, dom je vse, kar spada v družinsko življenje. V dom spada očetova delavnost in moč, materinska požrtvovalna ljubezen in otroška iskrenost ter čistost.

V pojem dom pa ne spada samo domača hiša ali koliba ali dežela. K domu spada tudi poslednji dom, kamor položijo človeka po smrti. Zelo nečloveško je, če kdo komu v celoti odreče njegovo poslednje bivališče. Pravica do lastnega groba je pravica vsakega človeka. Nekatera afriška ljudstva imajo vrednoto poslednjega bivališča tako visoko postavljeno, da jim pomeni več kot družinska hiša ali koliba. Prah si in v prah se povrneš, je Bog rekel človeku. Svoj zadnji dom ima v zemlji. Seveda, razne tradicije poznajo različne oblike zadnjega počivališča. Toda pošteno je, da vsak človek prejme svoj zadnji dom ter da njegovi bližnji zanj vedo in skrbijo.

Ko uživamo naš vsakdanji kruh, ima ta tudi okus spoštovanja. Človek je vreden spoštovanja. Bog ga je spoštoval in cenil. Ko ga je ustvaril, se ga je razveselil in rekel, da je zelo dober. Bog človeka tako spoštuje, da mu tega, kar mu je podaril, nikoli ne bo več odvzel. Čeprav človek svobodno voljo uporablja kdaj sebično in napak, mu je Bog ne bo nikoli okrnil ali odvzel. Bog človeka v celoti spoštuje, čeprav je njegov Stvarnik in gospodar. Tudi ljudje smo dolžni drug drugega spoštovati, in to ne glede na to, kakšen je kdo. Spoštovati koga, pomeni sprejeti njegovo drugačnost. Drugačnost nam ne sme biti ovira v odnosih, marveč možnost, da doživljamo bogastvo različnosti.

p. Branko Petauer