V tem slovesnem trenutku, ko je Oče
razglasil Kristusa za svojega ljubljenega Sina in se je Sveti Duh spustil
nadenj, da bi ga mazilil, tedaj je Jezus molil. Kristusova molitev je odprla
nebesa …
Jezus je ves dan prebil v
kafarnaumski shodnici, kjer je učil tako, da so se vsi čudili. Glas o njem se
je razširil in nosili so mu bolnike in obsedence, ki jih je ozdravil. Proti
večeru gre Gospod v Petrovo hišo, kjer je hotel prenočiti. Tam dobi Petrovo
taščo, ki jo je tresla mrzlica. Prosijo ga, naj ji pomaga, in je žensko res
ozdravil. Ob sončnem zahodu je ljudstvo še pritiskalo za njim in mu še
prinašalo bolnike, da bi jih ozdravil, in obsedence, da bi jih rešil …
Končno napoči rano jutro in ko so še
vsi počivali, je Jezus neopažen odšel na samoten kraj, da bi tam molil. Ves dan
je naporno delal, a navsezgodaj vstane, gre v samoto in začne moliti. Ko Simon
in drugi učenci zjutraj vstanejo, ga iščejo in končno najdejo pri molitvi. »Vsi
te iščejo!« so mu rekli. On pa jim je odgovoril: »Pojdimo v sosednje kraje, da
jim bom tam govoril; zakaj zato sem prišel.« Po molitvi nadaljuje s svojim
poslanstvom.
Sveti Luka nam pripoveduje, da je
Jezus po čudežnem ribolovu, po svojih pridigah in ozdravljanju bolnikov tako
močno zaslovel, da so vrele množice ljudstva, da bi ga poslušale in da bi
ozdravljal bolezni. Jezus pa se ni nehal umikati v samotne kraje in tam moliti
(Lk 5,16). Iz tega moremo in moramo sklepati, da se Kristus navadno kljub
velikemu delu in pridigam ni dal zadržati, da se ne bi umaknil v samoto molit.
Bil je nadvse slovesen trenutek.
Zadeva je bila na vso moč pomembna. Jezus je imel veliko učencev, pa je hotel
izmed njih izbrati nekatere, da bi postali njegovi prijatelji in glasniki
veselega oznanila. Hotel je izbrati svoje apostole. Kako se Jezus pripravlja na
tako važno dejanje? »V teh dneh je šel na goro molit in je noč prečul v molitvi
k Bogu. In ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih
izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,12–14).
Od te molitve je vstal tako poln
gorečnosti in ljubezni, »da se ga je vse ljudstvo hoteli dotikati, ker od njega
je izhajala moč, ki je vse ozdravljala ….« Kakor pa je od njegovega telesa
izhajala moč, tako so tudi iz njegovega duha vreli čudoviti nauki osmih
blagrov: »Blagor ubogim v duhu, krotkim, tistim , ki so lačni in žejni pravice,
ki so čistega srca, ki so zaradi pravice preganjani … Ljubite svoje sovražnike,
delajte dobro tem, ki vas preganjajo in obrekujejo … Bodite torej usmiljeni,
kakor je tudi vaš nebeški Oče usmiljen« (Lk 6 20–36).
Taki in podobni nauki, ki jih v
omenjenem poglavju navaja sveti Luka, so prihajali iz ust našega Gospoda po
tisti znameniti noči, ki jo je prečul v molitvi, v pogovru z Bogom.
Kako čudoviti so učinki molitve
Boga-človeka!
Naš Gospod Jezus Kristus se je
pripravljal k najpomembnejšemu dejanju pri ustanavljanju svoje Cerkve. Izbrati
si je hotel temeljni kamen, ki naj bi nanj zgradil svojo Cerkev. »In zgodilo se
je nekega dne, ko se je vrnil od molitve, da je vprašal svoje okoli sebe zbrane
učence: 'Kdo, pravijo ljudje, da sem, da je Sin človekov?' Odgovorili so:
'Nekateri, da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, spet drugi, da je Jeremija
ali kdo izmed prerokov'. On pa jih je še vprašal: 'Kaj pa vi pravite, da sem?'
Simon Peter je odgovoril: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga!' Tedaj mu je Jezus
odgovoril: 'Blagor ti Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega
razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz ti povem: 'Ti si
Peter-Skala – in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne
bodo premagala! In dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš
zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo
razvezano v nebesih« (Mt 16,17–19). Cerkev je Božji sad Kristusove molitve.
»Približno osem dni po tem govoru je
Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. In ko je
molil, se je podoba njegovega obličja spremenila in njegovo oblačilo je postalo
belo in se je svetilo. In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in
Elija, ki sta se prikazala v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je
čakala v Jeruzalemu … In naredil se je oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so
se, ko sta onadva stopila v oblak. Nato pa je iz oblaka prišel glas, ki je
govoril: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Lk 9,28–35).
Kristusova molitev je vnovič predrla
nebo in njegov Oče, h kateremu je molil, je vnovič razglasil, da je Kristus
njegov ljubljeni Sin, ki naj ga posnemamo in hodimo za njim …
Jezus je svoje apostole in učence
razposlal, naj bi oznanjali. Ko so se vrnili, so pripovedovali: »Gospod, celo
demoni so nam pokorni v tvojem imenu!« …. Prav tisto uro se je Gospod nenavadno
razveselil, radosten je molil v Svetemu Duhu: »Slavim te in zahvaljujem se ti,
Oče nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim, malim pa razodel. Da,
Oče, zahvaljujem se ti, ker ti je bilo tako všeč!« (Lk 10,22).
Apostoli so Gospoda videli že toliko
in tolikokrat moliti in bili priče tolikšnih čudežev, ki jih je izvršila ta
molitev Božjega Sina. Ko je nekega dne Jezus spet bil na nekem kraju in ravno
nehal moliti, ga je eden izmed njegovih učencev nagovoril: »Gospod, nauči nas
moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In Jezus jim je rekel: 'Kadar
molite, govorite: 'Oče naš, posvečeno bodi tvoje ime!' (Lk 11,1–2).
Ni dvoma, da je takrat zato molil,
da bi mu učenci zastavili to vprašanje in bi jim on v odgovor podal najbolj
vzvišeno izmed vseh molitev: očenaš.
Jezusov prijatelj Lazar, ki ga je Jezus
zelo ljubil, je umrl. Lazarjeva sestra Marta je šla Jezusu naproti in mu jokaje
rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. A tudi zdaj vem,
da ti bo Bog dal, karkoli ga prosiš«. Jezus ji pravi: »Tvoj brat bo vstal!«
Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.« Jezus ji
reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če
umrje; in kdorkoli živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« Ona mu
pravi: »Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki mora priti na svet
…« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil
v duhu ganjen in je vzdrhtel ter rekel: »Kam ste ga položili?« Reko mu:
»Gospod, pridi in poglej.« In Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili:
»Glejte, kako ga je ljubil!« Jezus je bil v sebi spet ganjen in šel h grobu …
Odvalili so nato kamen. Jezus pa je povzdignil oči in rekel: »Oče, zahvalim se ti,
ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli
stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal«. In ko je to
izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel
ven, povezan na nogah in rokah s povoji … (Jn 11,21–45).
Kristus se ni mogel ustavljati
solzam tistih, ki so vanj verovali in ga ljubili, in njegova vsemogočna molitev
je spet obudila v življenje Lazarja, ki je že dehnel …
Misel na bližnje trpljenje in smrt
se je že trdno zapičila v srce našega Božjega Zveličarja. Moral je umreti, kar
ga ni tako plašilo; pač pa ga je zmedla misel, ki je ob njej trepetal, da bo
pred svojega nebeškega Očeta moral priti pokrit z gobavostjo naših grehov, da bo
tako, kot da bi bil največji grešnik, odrešil svet. »Moja duša je vznemirjena
in kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure! Toda zato sem v to uro prišel. Oče,
poveličaj svoje sveto ime!« Prišel je tedaj glas iz nebes: »Poveličal sem ga in
ga bom še poveličal!« (Jn 12,27).
Od groze trepetajoča molitev Božjega
Sina je že tretjič prodrla v nebesa.
Goreči apostol Peter je preveč
zaupal svoji lastni moči in je zaspal, namesto da bi molil, da ne bi prišel v
skušnjavo. Jezus ga je ljubil in ga izbral za prav posebej važno službo … zato
je še posebej molil zanj: »Simon, Simon, glej, satan, vas je hotel imeti, da bi
vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera; ko
se boš nekoč spreobrnil, potrdi svoje brate.« Satan si je v svojem območju
prizadeval, preprečiti, da bi Peter molil. In posrečilo se mu je: »Kaj spite?
Vstanite in molite, da ne pridete v skušnjavo!« (Lk 22,31–46).
Čeprav Peter ni molil in ga je satan
zato premagal, je Kristus zanj molil, da njegova vera ne bi opešala, kakor
Judeževa. Gospod Jezus, moli tudi za me, da ne padem pod satanovo oblast!
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar