Moji babici je bilo ime Marija. God je imela 8.
septembra, ko je na koledarju zapisan velik praznik – rojstvo Device Marije. Ko
sem bila otrok, me je mama na ta dan poslala, da sem ji nesla steklenico
brinjevca. Danes, pol stoletja po njeni smrti, ji na ta dan prižgem svečo na
grobu. Tudi moji materi je bilo ime Marija. Rodila se je 16. julija, na sam god
Karmelske Matere Božje. Zelo je bila ponosna na svojo nebeško zavetnico in
neizmerno ji je zaupala. Ker v teh dneh goduje tudi sv. Marjeta, zavetnica naše
podružnične cerkve, je bilo za mamin god vedno praznično. Ko smo pekli štruklje
za »žegnanje«, smo z njimi počastili tudi njen god.
Jaz sem se rodila v porodnišnici. Če bi
prijokala na svet v domači hiši, mama najbrž ne bi mogla sama odločati o mojem
imenu, saj so imeli sorodniki, predvsem ded, v mislih imena raznih imenitnih
sorodnic. Mama pa je že od otroštva vedela, kako bo ime njeni hčeri. Ko je bila
še majhna deklica, je prihajala na njen dom potovka s Polja pri Višnji Gori, ki
je odkupovala jajca. Nekoč je imela s seboj vnukinjo, hčerko sina, ki je živel
nekje daleč od doma. Potovka se je zaklepetala z babico. Ker ji je med tem
vnukinja izginila izpred oči, jo je poklicala: »Valči, Valči!« Babica se je
začudila, kakšno čudno ime je to, pa je je potovka razložila: »Njena zavetnica
je sv. Valerija. Prelepo ime, a jo kličejo Valči, ker je krajše.« Moja mati je
med tem čepela na stopnicah, ki so iz veže vodile na podstrešje in si te besede
za vedno vtisnila v spomin. Že takoj naslednji dan po mojem rojstvu je prišla
ena od sester v sobo, kjer so ležale mlade matere in vprašala, če katera želi,
da nese njenega otroka krstit k bližnjemu sv. Petru. Takrat je bilo še v
navadi, da so otroke krstili čim prej po rojstvu. V tistih prvih povojnih letih
pa je najbrž tudi marsikatera mati rada opravila ta zakrament brez velike
pozornosti. No, tako sem bila krščena kar na hitro, brez prisotnosti botrov.
Mama je samo povedala imeni svojega strica in tete, ki bi bila najbrž tudi
sicer moja botra. In ime? Bilo ji je jasno, da zdaj lahko da zapisati Valerija.
Toda očitno se ji je zdelo, da me mora izročiti tudi v varstvo Mariji. Tako so
kot moje prvo ime zapisali Marija. Tega imena sicer nisem nikoli uporabljala.
Kadar je šlo za uradne dokumente pa sem seveda morala stisniti v navadno majhne
razpredelnice obe imeni. Zato sem včasih razmišljala, da bi se enemu imenu
odpovedala. Toda kateremu? Težko bi bilo črtati ime, pod katerim so me vsi
poznali. Toda, da bi se odpovedala Marijinemu varstvu, je bilo nepredstavljivo.
Tako imam še vedno obe imeni. Toda nikoli v življenju mi ni mama povedala,
katera Marija je pravzaprav moja zavetnica.
Pa še dve Mariji sta me spremljali v mojem
otroštvu. Prva je bila Žalostna Mati Božja iz stiške bazilike. Fotografija
njenega oltarja je visela v naši »hiši«, kakor smo nekdaj rekli dnevni sobi. Na
to podobo smo se vedno obračali s tihim spoštovanjem. Mama je znala povedati,
da vse naše težave niso nič v primerjavi z njenim sedemkrat prebodenim srcem.
Druga pa je bila muljavska Marija Vnebovzeta.
Ta je bila nam otrokom bolj pri srcu. Bila je vsa zlata sredi prav tako zlatih
in okrogloličnih angelčkov. Pa tudi k maši smo raje hodili na Muljavo kot v
Stično. Malo zato, ker je bilo bliže, malo zato, ker smo tam imeli več
sorodnikov in smo vedno po maši še malo poklepetali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar