Marsikdaj moramo svoje pičlo zaupanje okrepiti
s pomočjo »advokatov«, ki naj bodo naši posredniki. Čeprav utegne to pričati o
našem pomanjkljivem zaupanju, Bog marsikdaj rešuje naše prošnje po posredovanju
katerega od teh advokatov: svetnikov v nebesih.
Kolikokrat je že kak sin, ki ga je kaj polomil,
rabil posredovanje svoje matere, ker si sam ni upal z očetom govoriti in ga kaj
prositi.
Presveta Devica Marija je naša mati. Ona je
pribežališče grešnikov, tolažnica žalostnih, zdravje bolnikov. Kako se ne bi z
vsem zaupanjem zatekali k njej, saj vemo, da je ona Božja Mati, kateri Bog ne
more ničesar odreči?
Presveta Devica je v nebesih na tako visokem
mestu, da lahko najučinkoviteje in veliko lažje posreduje kakor pa katerikoli
izmed angelov ali svetnikov v nebesih. Naš Gospod Bog hoče, da ga prosimo.
Našteto stvari nam je sklenil dati, če ga bomo prosili. Ve tudi, kako težko je
nam, da bi se obračali naravnost nanj, ko pa ga tako hudo žalimo. Hoče nam
olajšati našo molitev, zato nam je dal svojo Mater za poglavitno posrednico
vseh milosti, saj ve, da se k njej zatekamo lažje in z večjim zaupanjem.
Če naša vera omahuje, nas ona krepi. Če naše
zaupanje pojema, nam ona daje moč. Prisrčna pobožnost, ki so jo vsi kristjani
že od vsega začetka izkazovali Božji in naši Materi, priča, kako preudaren je
bil ukrep Gospoda Jezusa, ko nam jo je dal za mater. Koliko nesrečnikov bi se
že pogubilo brez posebnega Marijinega varstva! Zato jo kristjani neprestano
kličemo s tolikimi in tako lepimi nazivi in nenehno ponavljamo: »Prosi za nas!«
Marija je naše upanje, kakor jo imenujemo v molitvi »Pozdravljena, Kraljica!«
in kakor molimo v lepi molitvi svetega Bernarda »Spomni se …, da še nikdar ni
bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe
pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal«. – Kaj hočemo še več, da
dovolj okrepimo svoje zaupanje in tako od Boga dobimo, kar ga prosimo! Jezus je
Gospod. Njega prosimo, naj se nas usmili. Preblažena Devica pa je njegova mati
in njo kot otroci prosimo, naj »prosi za nas«; kajti, če stori to ona, Bog, naš
Gospod, prošnje ne more zavrniti.
Poleg te vzvišene zavetnice nam je Kristus
hotel dati še druge advokate, čeprav so veliko nižji kakor naša nebeška Mati,
katerih priprošnje v nebesih radi slišijo in uslišijo.
Kadar hoče Gospod na primer poveličati katerega
izmed svojih služabnikov, ki je po tem bridkem zemeljskem trpljenju prejel
nebeško krono, posebno rad usliši molitve, katere po njegovem posredovanju
opravljamo. Mnogokrat stori celo čudeže, da s tem poveliča kakega svojega
služabnika in nam ga da za zgled.
Molitve, ki jih naslavljamo na svetnike, da bi
prosili za nas, so Bogu všeč. Hoče nam deliti dobrote in milosti in mu ugaja,
če ima za delivce in razdeljevalce svojih milosti tiste, ki so se v življenju
trudili za njegovo slavo. Tako vidimo svetnike, ki so posebni posredniki v tej
ali oni zadevi. Druge spet vidimo, da jih je Cerkev izbrala za zavetnike
narodov in mest v upanju, da bodo pri Bogu še prav posebej prosili za tiste, ki
so jim priporočeni. Zato nas Cerkev, ko nam pri krstu da ime, postavlja pod
posebno varstvo tistega svetnika, čigar ime nosimo. Marsikdo ima pobožno
navado, da svoje potrebe priporoča svetniku tistega dne, drugi se spet
priporočajo svetniku dne, ko bodo umrli, naj jim izprosi milost srečne smrti.
Vse to nam kaže, kako Cerkev umeva voljo Boga,
ki nam hoče deliti dobrote po posredovanju svetnikov ter tako hkrati množiti
naše zaupanje, da bomo uslišani.
Zmeraj pa se moramo zavedati, da so svetniki,
najsi so v nebesih še tako visoko, vendarle samo priprošnjiki. Gospodar,
Gospod, Kralj je edinole Kristus. Zato v litanijah pri prošnjah svetnikom
odgovarjamo: »Prosi za nas«, h Kristusu pa molimo: »Usmili se nas!« Svetniki
sami od sebe nimajo nič, kar bi nam mogli dati. Gospod vsega je Bog in njegov
Sin Jezus Kristus, po katerem je bilo vse ustvarjeno. Svetniki so le advokati
pred Gospodovim prestolom.
Da bi pa naše zaupanje pomnožil, je Bog izbral
tudi nekaj krajev, kjer nam deli prav posebne milosti, na primer Lurd in druge
Božje poti naše ljube Gospe.
Prav tako se zdi, da si je izbral posebne čase,
ko nam v obilnejši meri deli svoje časne in duhovne darove. To zlasti lahko
opazimo med duhovnimi vajami ali med misijonom, posebno kar zadeva dušne
dobrine.
Bog, ki ne želi nič drugega, kot da nam deli
milosti, če jih prosimo, nam ne daje le mogočnih posrednikov v nebesih, marveč
nam daje tudi na zemlji posrednike, ki prosijo za nas.
Že prej smo omenili, da redovne osebe, zlasti
tiste, ki so se posvetile molitvi in pokori, prosijo Boga za take, ki tega ne
delajo. Kolikokrat, ko smo že skoraj obupali, da bomo od Boga prejeli, kar si
želimo, se navsezadnje zatečemo k tem dobrim dušam. In Bog nam po njihovem
posredovanju da tisto, kar se je prej zdelo, da nam odreka.
Bog se nam rad izkaže posebno
naklonjenega, celo nekako razsipno radodarnega, če ga ob času preganjanja,
bridkosti ali bolezni kaj prosimo s popolno vdanostjo njegovi najsvetejši
volji. Zdi se, da imajo trpljenja vajene duše, ki so popolnoma vdano trpele
bridkosti, katere je Bog dopuščal, in so se v vsem podvrgle njegovi najsvetejši
volji, po molitvi v rokah vso moč Božje vsemogočnosti. Te izvoljene duše, čeprav
jih je malo, so nekaki strelovodi. One namreč mnogokrat zavirajo ali celo
zadržijo nesreče, ki si jih nakopljejo s svojimi grehi ljudje, ljudstva in
narodi.
Mislimo, da smo s tem podali nekak splošni
pojem o raznih vrstah advokatov, ki nam jih Bog daje na razpolago, da nam
pomagajo doseči, kar smo prosili, ko naše upanje in naša vera omahujeta. Ti
dopolnjujejo, kar nam manjka, ti prosijo za nas, Bog pa nam na njihovo
priprošnjo daje milosti in dobrote, katerih bi nam zaradi naše slabosti in
majhne vere sicer ne dal.
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar