Zgodi se tvoja volja! nas popelje še korak naprej v doživljanju Gospodove
molitve. Jezus sam je rekel, da je njegova jed izpolnjevanje Očetove volje.
Toda to ga ne postavlja v podrejeni položaj, marveč ga še bolj tesno združuje z
Očetom. Jezus spoznava Očetovo voljo za najbolj koristen napotek za svoje
delovanje, zato jo z veseljem izpolnjuje. Ne sprejema je nikoli uporno, saj ve,
da mu Oče hoče vedno le najboljše.
Oče hoče, da bi se
v vsem stvarstvu izpolnjevala njegova volja, ki je najpopolnejši načrt za
razvoj in dopolnitev stvarstva. Vse se ravna po njegovi volji. Brezmejno
vesolje se giblje po njegovih zakonih. Zvezde tekó po poteh, ki jim jih je
Najvišji začrtal. Ne oddaljujejo se z določenih stezá. Tudi živim bitjem je
položil v notranjost svoj načrt, po katerem žive, se gibljejo in se razvijajo.
V vsem stvarstvu se enostavno izpolnjuje Božja volja. S človekom pa je drugače.
Človek ima poleg
vsega še velik dar svobodne volje. Pri drugih bitjih ni vprašanje izpolnjevanja
Božje volje. Določena je njihova pot in življenje. Ni jim potrebno odločati,
iskati Božjo voljo, da bi jo izpolnili. Vse njihovo delovanje je prirojeno
njihovi naravi. Človek pa lahko razmišlja, spoznava in išče. Ima možnost, da
vse Božje zakone spozna že iz urejenosti stvarstva, ker to pripoveduje o Bogu.
Ima svobodo, da spozna Stvarnika in Gospoda in se odloči ali mu bo služil ali
ne. Ne služiti Gospodu je neumno, a človek ima tudi to svobodo. Bog mu svobode
nikoli ne bo okrnil, čeprav vidi, da gre na slaba pota.
Želja, da bi se
zgodila Božja volja, je namenjena samo človeku. Samo človek ima možnost, da
izbira v življenju. Izbira lahko med različnimi možnostmi. Tista, ki ga najbolj
nagovori, običajno prevlada in preide v odločitev. Bog želi, da bi bil on tista
izbira, ki bi človeku usmerjala življenje. A ne zaradi tega, da bi Bog hotel
biti počaščen, če ga človek izbere za smisel svojega delovanja. To bi lahko bil
sebičen namen, ki ga Bogu ne moremo pripisati. Pri Bogu ne more biti nič, kar
je sebično ali nepopolno. Bog želi, da bi ga izbrali za smisel življenje, ker
nam s tem želi odpreti pot v življenje sreče in ljubezni. Bog nas je ustvaril,
da bi bili srečni. Ne samo v večnosti, marveč že tukaj na zemlji. Res rečemo,
da je sedanje življenje solzna dolina ali dolina trpljenja, toda ne zaradi
Boga. Zaradi nas samih in naših odločitev lahko postane zemeljsko romanje
popotovanje po solzni dolini. Naše stranpoti in nezvestobe Božji volji so
tvarina, ki nam zagreni in oteži življenje.
Človek želi v
življenju veliko uživati. Toda uživati mora v dovoljenem, v častnem. In prav to
nam hoče povedati Jezus, ko nam naroča, naj prosimo, da bi se v našem življenju
zgodila Božja volja. Rad bi nam prišepnil, kako ravnati, da bo naše življenje
res postalo srečno. Seveda nas ne misli uvesti v sebično uživanje, ko bi
mislili le nase in svoje potrebe. Rad bi nam pokazal, da bi znali biti srečni v
služenju.
Izpolnjevanje
Božje volje bi bilo na nek način služenje Bogu. Toda zopet poudarjam: ne da bi
Bogu kaj dodali, marveč da bi mi pridobili. Služiti Bogu pomeni, izbrati tisto
pot v življenju, ki nam jo je Bog položil v srce. Samo na taki poti bi lahko
doživeli največjo srečo. Ko bi jo v celoti izbrali, bi bili v življenju tako
srečni, da nas nihče ne bi mogel razumeti. To seveda ne pomeni, da nas ne bi
prizadelo nič hudega. Prav nasprotno! Tudi v hudem bi zmogli videti čudovito
Božjo roko, ki nas vodi v življenju.
Izpolniti Božjo
voljo pomeni, slediti navdihom, s katerimi nas Bog vabi na pot sreče. V
notranjosti bi maral biti tako močno razvit občutek za Boga in njegove stvari,
da bi vedno znali izbrati Božje stvari. Tako stanje je posledica prejšnje
prošnje, da naj k nam pride Božje kraljestvo. Bogu se je potrebno tako zelo
odpreti, da se lahko v človeku udomači. To seveda ni eno samo dejanje ali ena
odločitev. Vsak dan se je potrebno odločati in vsak dan je treba Bogu reči: Da!
Bogu je koristno odpreti vse svoje srce in tudi pustiti, da nam oblikuje misli.
Prositi ga je dobro, naj nam razodeva svoje misli in svoje poglede na svet in
stvari okoli sebe.
Naša spoznanja niso
zmeraj pravilna. Vedno so pod vlivom tistega mišljenja, ki v nas prevladuje.
Prav je, da se potrudimo spoznati stvari, miselne tokove in sebe. To so veliki
izzivi, ki nas velikokrat presegajo. Že sami sebi smo mnogokrat uganka. Težko
spoznavamo notranje vzgibe, ki nas vodijo v delovanju. Še težje pa spoznavamo
Božje vzgibe. Bog nam prihaja naproti, razodeva nam svoje misli in svojo voljo.
Po naših močeh nam daje razumeti svoje globine. Rad bi nam razodel čim več, a
vsega nismo sposobni sprejeti in razumeti. Pomaga nam spoznavati resnico in
ločiti dobro od slabega.
Bog je resnica
sama. Zato resnico najbolj spoznamo prav takrat, ko se ji pustimo voditi. On
sam nas uči pravega spoznanja in nam razodeva, kaj nam bo v življenju resnično
koristilo. Človek namreč ni sposoben popolnoma spoznati, kaj mu je v srečo. Ko
naredi kakšno odločitev, jo naredi vedno pod vtisom neke želje, premisleka in
težnje. Odločitev ni vselej popolnoma svobodna, ker nas vodijo hotenja in
želje. Če so želje premalo prečiščene, nas lahko zvabijo k napačni odločitvi.
Mogoče vseh posledic nismo dovolj predvideli ali pomislili nanje. Človekov
pogled ni popolnoma jasen. Ni dovolj širok, da bi mogel vse preudariti. Tu pa
nam na pomoč prihaja Bog. Njegov pogled je širši, najbolj širok, saj pozna v
obisti vse, kar je ustvaril. Ponuja nam, naj izpolnimo njegovo zamisel, njegovo
voljo. S tem bi se odločili za najboljšo možnost med vsemi izbirami. Za človeka
je to odločitev, ki bo naletela na najmanj težav, kar je mogoče, in računati
sme z uspehom, ki bo imel posledice tudi za večnost. Dejanje, ki bi iz take
odločitve sledilo, bi bilo koristno za človeka samega in za njegove bližnje.
Sprejemanje Božje
volje nam odpira pogled na svet in dogajanje okoli nas. Pomaga nam motriti vse
z Božjim pogledom. Bolj razločno lahko predvidimo, kaj bo neko dejanje
prineslo. Sprejeti Božjo voljo in jo izpolniti ni pot v odvisnost in
nesamostojnost. Je modrost, da se znaš posvetovati z nekom, ki stvari bolje
pozna, in sprejeti njegovo pomoč. Izpolnjevanje Božje volje nas vodi na pot
ponižnosti in iskrenosti. Velika modrost je iskreno sprejeti dober nasvet in ne
vztrajati sebično pri svoji odločitvi, čeprav veš, da je slabša.
Vsak človek bi rad
napredoval in rasel. Izpolnjevanje Božje volje vodi človeka v najbolj popolno
napredovanje in rast. Postaja vedno bolj popoln človek in v največji možni meri
uresniči v sebi človeškost in hkrati tudi bogupodobnost. To je torej najboljša
pot za človekovo uresničitev. Bog nas osvobaja, ko izpolnjujemo njegovo voljo.
To ni Božji vzvod, da bi od človeka dobil čim več časti. Ko nam kliče, naj
izpolnjujemo njegovo voljo, nas pravzaprav obsipa z ljubeznijo.
V tej prošnji
očenaša nam Jezus razodeva Božjo ljubezen in skrb do nas. Rad bi nas vodil po
taki poti, da bi nam bilo čim bolj lepo. Rad bi, da postanemo v najvišji možni
meri ljudje. To pa se dogaja takrat, ko Boga upodabljamo v sebi, ko gradimo in
utrjujemo iskren odnos z Bogom. Dvigamo se nad vse stvarstvo, ker nas Bog
dviga. Rastemo ali pademo v odnosu z Bogom. Samo z njim lahko rastemo in
postanemo veliki in krona vsega stvarstva. Če bi Boga zapustili, bi začeli
nazadovati tudi v človeškosti. Ne bi se več dvigali nad stvarstvo, marveč bi se
vanj potapljali.
Prav molitev
očenaša nas vzgaja tudi v človeškosti. Te molitve nam ni Jezus izročil kar tako
na slepo. Je zelo premišljena in kar se da primerna za nas ljudi. Lahko bi jo
imenovali molitev vseh molitev. V njej je zaobseženo vse, kar potrebujemo za
svoje bivanje in rast. Ko nam Jezus izroča to molitev, nas vabi v zaupen odnos s
seboj in Očetom. Molitev nas vse bolj priteguje v globok odnos z Bogom in
seveda v proces upodabljanja po Bogu.
Bog nas je
ustvaril po svoji podobi. Toda njegova podoba je zaradi izvirnega greha v nas
nekoliko zabrisana, zamegljena. Naša naloga v življenju je, da to Božjo podobo
v sebi vedno bolj izrisujemo. Postajati mora v nas vedno bolj jasna. Bog mora
odsevati iz našega življenja. Pri tem procesu upodabljanja Boga v sebi, pa nam
molitev zelo pomaga. V molitvi vstopamo v odnos z Bogom in se po njem
upodabljamo. Po molitvi postajamo bolj Božji in bolj Bogu podobni. A z
molitvijo se v nas uresničuje tudi drugi proces. Postajamo bolj ljudje. Molitev
nas ne vodi v nek svet, ki bi bil daleč od človeka. Vodi nas v naš človeški
svet in nas počlovečuje. S tem ko se v nas izrisuje Božja podoba, se uresničuje
tudi človeška podoba. Molitev ni beg v svet fantazije, kot nekateri pravijo.
Molitev je marveč korak v sredo resničnega življenja.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar