Stari Rimljani so mislili, da z dolgimi
molitvami napravijo na bogove močan vtis in jih tako nagnejo, da so ljudem
naklonjeni. Kristus nas uči, naj pri molitvi ne blebetamo, kakor to delajo
pogani, ker naš nebeški Oče ve za naše potrebe (prim. Mt 6,7 s).
Budisti v Tibetu imajo kot molitvene
pripomočke zastavice in molitvene mlinčke. Na teh so napisane razne molitve.
Tibetanci verujejo, da plapolanje teh zastavic v vetru in vrtenje mlinčkov s
pomočjo vode časti božanstvo in kliče njegovo pomoč na človeka.
Sv. Avguštin je rekel: »Bog ne išče pri nas besed, ampak išče naše
srce.« Vdovi Probi je zapisal:
»Kadar je pobožnost res globoka in
goreča, ne bodi v molitvi veliko besed, pač pa bodi v njej veliko prošenj.
Moliti in pri tem veliko govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z
nepotrebnimi besedami; veliko prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano
budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to opravimo bolj z vzdihi kot z
besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji
Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje
obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.«
Naša beseda res ne more Bogu nič novega
povedati. On od vekomaj ve za vse naše misli, želje in prošnje. Če svoje
prošnje Bogu razlagamo, se s tem na Božje darove bolje pripravimo in jim
odpremo svoje srce. Pri Božjih darovih smo Božji sodelavci. Bog računa z nami
in nam zaupa. Hoče, da ga prosimo zaradi nas samih. Podobno vlogo ima
stanovitno vztrajanje v molitvi. Tako raste naše zaupanje v Boga, ki je glavni
pogoj, da Bog našo prošnjo usliši. Vadimo se tudi v ponižnosti. S tem duhovno
rastemo in zorimo za Boga. To je pogosto več vredno kakor tisto, za kar
prosimo.
S prosilno molitvijo priznavamo Božjo
vsemogočnost, dobroto in ljubezen do človeka. V nas rastejo Božje kreposti
vera, upanje in ljubezen. Tako postaja naše življenje vedno bolj polno. Sv.
Avguštin v pismu vdovi Probi razlaga, da Bog hoče, »da z molitvijo okrepimo
svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati […]. Besede
so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo, česa naj prosimo, nikar pa, da bi
menili, naj z njimi Gospoda poučimo in omehčamo.«
Prosilna molitev ne sme biti ločena od
slavilne. Kakor smo videli, pri prosilni molitvi ne gre za to, da bi nagnili
Boga, da bi se ravnal po naši volji, po naših željah. Gre za to, da bi mi
vstopili v njegov odrešenjski načrt. Molitev nam pomaga, da se »vživimo« v
Božje stališče in da smo ga pripravljeni sprejeti. V tem smislu je molitev
predvsem združenje z Božjo voljo in Božjo odrešenjsko dejavnostjo.
Slavni televizijski zvezdnik Mike
Bongiorno je pričeval o svoji molitvi v stiski, ko so ga Nemci v drugi svetovni
vojni zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju obsodili na smrt. Ko je v zaporu
čakal na izvršitev smrtne obsodbe, je molil. O tej molitvi pravi:
»Moja molitev je bila pogovor z Bitjem,
za katerega veš, da je večje, močnejše od tebe ... Pa bo morda kdo ugovarjal,
da ti Bog ne odgovori. Vendar pa to ne drži. Če se takrat, ko govoriš z njim,
čutiš pomirjenega, mirnega, vdanega, če te takrat, ko govoriš z njim, ni več
strah in se ti v srcu porodi upanje, mar ni to njegov odgovor? In to sem čutil
takrat jaz. Bog je bil moja silna moč.«
Ali Bog na podlagi naših prošenj
spreminja svoje odločitve? Kanonik Bullens pravi: »Molitev nima namena, da
pripravi Boga do tega, da spremeni svoje stališče.«
Bog že vnaprej ve za vse molitve vseh
ljudi do konca sveta. Te molitve že vnaprej upošteva in jih vračuna v svoj
načrt. Tako jih že vnaprej usliši. Pri Bogu ni časa. Pri njem je večni sedaj,
večni danes. Če danes molim za svoje pokojne starše, je Bog mojo molitev že
vnaprej upošteval in na podlagi te molitve njim delil darove v času njihovega
zemeljskega življenja, tudi milost srečne smrti.
Nobena dobra prosilna molitev ni
izgubljena, čeprav morda ni uslišana tako, kakor smo želeli. V večnosti bomo
spoznali, komu vse smo s svojimi prošnjami pomagali.
Ker je Bog Stvarnik vsega, so vse stvari
in vsi zakoni v stvareh od njega. Ali Bog posega v zakonitosti sveta in jih
spreminja? Bog kot Stvarnik to lahko naredi, a Bog zakonitosti, ki so v
stvareh, redno ne spreminja. Upošteva jih in ne deluje proti njim. Kar dela Bog
v svetu, dela hkrati tudi stvar. Bog v svetu ne deluje od zunaj, saj je v svetu
stalno navzoč. Podobno človeški duh vodi človeško telo, da se giblje, da dela,
da se hrani.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar