Jezus hoče, da poznamo in ljubimo Marijo

Pri drugem Marijinem prikazanju, 13. junija 1917, je Lucija Marijo prosila, da bi pastirčke vzela v nebesa. Ko je Marija odgovorila, da bo Jacinto in Frančiška vzela kmalu, je Luciji poverila življenjsko nalogo:

»Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Za to čudovito Lucijino poslanstvo ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko rodovitnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta je zelo častila Marijino brezmadežno Srce in je pogosto ponavljala: »Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje!« Pred svojo zgodnjo smrtjo je Lucijo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:

»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

Po drugem prikazanju je nebeška Gospa razprostrla roke in pastirčke obsijala s čudežno svetlobo ter s tem vanje vlila spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani Marijine desne roke je bilo srce, obdano s trni, ki pomenijo naše grehe. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so pastirčki v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton