Župnik, ki je v tistih prvih povojnih
letih prinesel v našo hribovsko vasico fatimsko sporočilo, ga je najprej živel
sam: ko je peš, čez drn in strn, hodil od vasi do vasi, si je zunaj vasi sezul
čevlje in pot nadaljeval bos, s čevlji čez ramo in rožnim vencem v roki, otroci
na pašniku pa smo to opazili. Po naročilu fatimske Marije in po zgledu
pastirčkov je molil in delal pokoro za grešnike, za svoje župljane, tudi zame.
V tistem obdobju, bilo mi je devet let, nam je tudi razložil Marijino naročilo
glede pobožnosti petih zaporednih prvih sobot v zadoščenje za žalitve njenega
brezmadežnega Srca, in nas povabil, da se odzovemo na to Marijino vabilo,
povezano z Marijino obljubo, da bo vsem tistim, ki bodo zavzeto obhajali to
pobožnost, ob smrtni uri stala ob strani z vsemi milostmi, ki so potrebne za zveličanje
njihovih duš.
Zveličanje duš! Takrat staršem ni bilo
lahko v veri vzgajati svojih otrok in jih tako usmeriti na pot, ki vodi do
srečne večnosti pri Bogu. Verjetno se je tudi zaradi te Marijine obljube moja
mama zavzemala za obhajanje te pobožnosti in tudi mene spodbudila, da se
odločim zanjo. Z navdušenjem smo torej začeli obhajati to pobožnost, ki jo je
organiziral in vodil župnik. Nenadoma pa se je pred zadnjo prvo soboto (v
mesecu juliju 1957) pojavila zame resna ovira in vse je kazalo, da bom morala
pobožnost, tik pred ciljem, prekiniti. V šoli so nama s sošolko, ki je ravno
tako obhajala to pobožnost, ponudili brezplačne počitnice na morju, ki pa so
pokrivale zadnjo (peto) prvo soboto. Kaj storiti, so se skupaj z nami
spraševali tudi naši starši? Sošolkina mama je menila, da je treba ponudbo
brezplačnih počitnic izkoristiti in naju takole tolažila: »Sobot imata še
veliko v življenju, brezplačnih počitnic pa ne!« Moja mama pa se ni vdala;
skupaj s 'svetimi ženami' v vasi in zunaj nje je izdelala podroben načrt, ki je
v počitnice vključil tudi spoved in obhajilo na prvo soboto – načrt, ki se je
do potankosti uresničil:
S sošolko sva tisto soboto zaprosili za
izhod iz tabora zaradi obiska pri starejši gospe, ki je nekoč živela v naši
vasi in jo je zelo mučilo domotožje. To je bila čista resnica. Sočutna
tovarišica naju je vprašala, če potrebujeva spremstvo do te gospe, pa sva
rekli, da ni treba, saj nama bo prišla naproti do pol poti. Res je ta
požrtvovalna žena tisti dan pod pekočim soncem prehodila dokaj dolgo pot, da
nama je prišla naproti in naju nato pospremila nazaj do cerkvice svete Brigite
na hribu blizu njenega doma. Tam naju je že čakal duhovnik za spoved in
podelitev svetega obhajila, ki je tudi imel za seboj več kilometrov pešačenja.
Po končanem obredu in okrepčilu na gospejinem domu sva se s sošolko, s srcem
polnim veselja in tihega ponosa nad najino skrivnostjo, veselo podali na pot in
se srečno vrnili v tabor. Uspelo nama je, s pomočjo toliko dobrih ljudi,
uresničiti Marijino naročilo!
Iz tistega obdobja se spomnim še enega
zanimivega dogodka in tveganega otroškega podviga. V naši vasi ni bilo več
redne nedeljske svete maše, in tudi to je bil razlog, da smo jo vaščani začeli
počasi opuščati. Imeli smo sicer možnost udeležiti se je v sosednji vasi, do
koder pa je bila pot kar dolga in naporna. Moji starši in starši moje sestrične
so naju tako poslali v nedeljo dopoldne krave past. Bilo nama je težko pri
srcu, ko sva zaslišali zvonjenje, ki je vabilo k maši v sosednji vasi. Pašnik
se je nahajal na pol poti do te cerkvice. Zelo sva zahrepeneli, da bi se je
udeležili. Toda kaj, če se med tem časom kaj pripeti najini čredi in kako naj
se udeleživa maše brez praznične obleke? Nekaj časa sva oklevali, potem pa sva
se v moči tega notranjega hrepenenja odločili, da čredo in vse ostale pomisleke
izročiva Mariji, ter se pognali po strmem bregu proti cerkvici. To je bila res
edinstvena sveta maša v najinem življenju. Ko sva se vrnili v dolino, sva
presrečni ugotovili, da je bilo s čredo vse v redu. Marija, ki je s prvosobotno
pobožnostjo vsadila v najini srci hrepenenje po združitvi z evharističnim
Jezusom, je medtem bedela nad najino čredo.«
Dragica
Ni komentarjev:
Objavite komentar