Dne 25. 7. 1963
je Strle na duhovnih vajah, ki jih je vodil jezuit p. Radogost Grafenauer,
napravil sledeče sklepe, ki hkrati odstirajo njegovo duhovno naravnanost:
»Uporabil bom nekaj temeljnih trenutkov okoli poldneva za ponovitev posebnega
sklepa oziroma za izpraševanje vesti o tem sklepu, katerega sem napravil že
zjutraj. In to hočem odslej napravljati z večjo temeljitostjo, čeprav morda z
večjo umirjenostjo in treznostjo kakor doslej. Doseči hočem predvsem popolno
predajo Mariji, da ne bom nikoli delal zase, marveč za Marijo in preko nje za
duše. Odmreti čimbolj slehernemu iskanju samega sebe, afirmacije samega sebe,
zato da bi se afirmiralo le Jezusovo kraljestvo v dušah po popolni predaji
Mariji! Ničesar opustiti dobrega, delati z vsemi silami, kolikor jih imam;
varčevati z njimi le za to, da jih več položim v delo za duše. Izčiščevati se
vedno bolj, a z druge strani imeti čut za duše, ne se zapirati vase, čimveč
storiti, vsega dati, kar je le mogoče. Pustiti pa ob strani take stvari, ki
hromijo moje moči, ki zatemnjujejo popolno predanost Mariji in po njej
Jezusovemu Srcu. Ne se jeziti, ne kritizirati, ako nisem poklican, ako ni v
polni luči res jasno, da sem poklican h kritiki. A vse to v duhu, v kakršnem bi
sodila Marija in Jezus. Vsako jutro recitirati tudi 'Veni sancte Spiritus' v
zedinjenju z Marijo. Koncentrirati vse sile na veliki cilj, ki sem ga po
neizmerni božji milosti že tako zgodaj in s tako silo in jasnostjo imel pred
očmi, a sem ga tolikokrat zatemnil z majhnimi nezvestobami, ki so bile velike
žalitve Gospoda, ki je bil tudi v najtemnejših urah tako neizmerno dober do
mene, da me je tako zgodaj poklical k duhovništvu, me tako čudovito varoval v
najtežjih položajih kljub tolikerim mojim nezvestobam in oviram, ki sem jih
stavljal milosti. Jutri je sv. Ana. Moja teta, ki je izprosila enemu izmed
članov naše družine duhovniški poklic, je bila Ana. Na sv. Ane dan l. 1947 sem
prišel v zapor, kar je bila zame velika božja milost. Tam sem prišel skupaj z
velikimi ljudmi (Pate, Žakelj itd.), vsaj pred Bogom velikimi.«
Največ pove
Strle o samem sebi v zapiskih, ki jih je delal na duhovnih vajah v Pleterjah
leta 1964 od 6. do 9. julija. Kmalu po teh duhovnih vajah se je 26. julija
poslovil od Preske, kamor je tri leta hodil pomagat ob sobotah in nedeljah, pa
tudi na vse prve petke. Takoj po odhodu iz Preske je za nekaj časa odšel v
župnijo Kostanjevica, kjer je nadomeščal župnika Antona Vindišarja, ki je odšel
na romanje v Sveto deželo. Verjetno se zaradi tega ni mogel udeležiti duhovnih
vaj v ljubljanskem semenišču. V Pleterjah je hkrati opravljal duhovne vaje tudi
dekan Anton Smrkolj, a duhovnega voditelja ni bilo in tako so njegovi zapiski v
celoti posvečeni sklepom glede duhovnega življenja. Zapisal si je celo nasvet,
ki mu ga je dal pater kartuzijanec pri spovedi:
»Ko sem
spovedniku dejal, da naj bo moj posebni sklep za duhovne vaje predvsem ta, da
bom vsako opoldne uporabil za posebno spraševanje vesti, mi je dejal, da je
glede vsega treba predvsem prositi za dar božje modrosti, se po tej modrosti
ravnati, se dati njej voditi – to je dati se voditi Sv. Duhu. 'V dušnem
pastirstvu danes je nedvomno najvažnejša svetost. Za svetost se trudite,
svetost skušajte s pomočjo vodstva Sv. Duha doseči – samo to je vaša naloga.
Vse drugo bo prišlo, kolikor je potrebno in kaj je potrebno. Sv. maša na prvem
mestu, na drugem mestu brevir, premišljevanje na tretjem mestu. Age quod agis!
S čim popolnejšim mirom in čim večjo zbranostjo! Ne dajte se vznemiriti od
ničesar. Kar spoznate ob mirnem premisleku pred Bogom, da zmorete, to storite.
Če vam je naloženo kaj takega, česar po vašem mnenju ne zmorete, storite v tem
pogledu, kar morete – drugo prepustite času in se umirite ob tem, kar ravno
delate, in Bog vam bo dal, da boste storili mnogo več, kakor ste si
predstavljali.' Nekaj takega mi je dejal p. kartuzijan, ki slovenščino meša s
hrvaščino in ki se mi zdi, da je res ves božji človek, vsaj v svojem
najglobljem jedru. Veljajo naj za te duhovne vaje v bistvu isti (podobni)
sklepi kakor že 1962 in potem lansko leto. Shedulo Un(io) ap(ostolica) moram
vzeti bolj zares in z večjo iskrenostjo. Zavedam pa se, da brez božje milosti
teh sklepov ne bom prav nič izpolnil. Mesečna rekolekcija naj bo mnogo
temeljitejša, kakor pa je splošna, katero imamo skupaj pri frančiškanih. Tri
ure vsaj bi bilo posvečeno vsakokrat temu. Med drugim tudi mesečni pregled
uboštva.«
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar