Češčenje Marijinega Srca kot pot do zveličanja

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju. Dokaz za to so mnogi svetniki. Marija je namreč od Boga določena za posrednico vseh milosti, seveda v odvisnosti od Kristusa, ki je z velikonočno skrivnostjo te milosti zaslužil.

Že čisto naravno ima vsaka dobra mati s svojo materinsko ljubeznijo velik vpliv na svoje otroke. Tem bolj to velja za Mater Marijo, ki je Mati Cerkve in vsakega posameznega kristjana. O Marijinem brezmadežnem Srcu je sv. Janez Vianney učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Če zavestno izberemo Marijo za svojo duhovno Mater, se bomo z njeno pomočjo odločili tudi za njenega Sina in njegovo voljo. Zgodovina nas uči, da tisti, ki izbere Marijo za svojo duhovno mater in v soglasju s to izbiro tudi živi, ostane veren in pošten.

Lucija je 1957 dejala patru Agostinu Fuentesu, postulatorju za beatifikacijo Frančiška in Jacinte: »Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca.«

V Marijino srce se zabadajo trni, kar kaže, da naša ljubezen ni prava. Srečujemo se z dejstvom greha. Človeštvo se je oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena. Fatimska Marija nas opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike.

Marija posebej omenja: posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote. Hkrati pa bi ljudje morali prenehati z velikimi grehi žaliti Boga. Tako bi se po Marijinih besedah rešilo mnogo duš, Rusija bi se spreobrnila in imeli bi mir.

Lucija se v svojem zadnjem spisu sprašuje:

»Zakaj prosi naša Gospa za rešitev ubogih grešnikov za češčenje njenega brezmadežnega Srca? Sama nam odgovori: 'Ker Bog to hoče. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.'

Da, Bog hoče uporabiti njo kot Mater Božjega ljudstva, kot vrata rešitve, vrata nebeška, pribežališče grešnikov, ki se zatekajo k njej z vero, upanjem in ljubeznijo, kot pomoč kristjanov, Odrešenikovo Mater, ki s svojo prošnjo izprosi pri Bogu za tiste, ki jo prosijo iskreno skesani, milost odpuščanja in spreobrnjenja. Mati Božje milosti in Mati Božje ljubezni, katere simbol je brezmadežno Srce, je studenec Božje ljubezni in ljubezni do duš, ki jih je njen Sin Jezus Kristus odrešil. Ko je pribit na križu umiral, je vse odrešene duše zaupal njeni materinski skrbi: 'Žena, glej tvoj sin'«