Kako molim?

Zjutraj:

O Bog, blagoslovi danes moje delo, da bo smisel in pomen imelo. Blagoslovi moje današnje besede, da bodo modre in Tebe vredne. Blagosovi še moje misli in molitve – naj nosijo mir in zasluženje Tvoje odrešitve.

Zvečer:

Gospod, Ti najbolj in v globino me poznaš, ti kljub vsem mojim grehom me še vedno rad imaš. Ti veš, da mislim, rečem, delam tisto, česar nočem; Ti veš, da dostikrat zaman se trudim za vse, kar hočem. Odpusti mi, o Bog, slabost in mlačnost mojo in zdaj spet sprejmi v skromni dar to dušo mojo. Umij jo greha, naj počiva v Tebi čista že nocoj, naj jutri v dnevu novem Tvoja bo pomoč z menoj.

Pred službo:

Pomagaj mi, o Bog, s svojo milostjo, da bom danes vse svoje delo lahko darovala Tebi in da bo opravljeno Tebi v slavo in hvalo. Naj bo dobro in premišljeno, skrbno in z ljubeznijo opravljeno. Pomagaj mi s svojim navdihom in pošlji nadme svojega Svetega Duha, da bom našla in videla smisel v vsem, kar mi Tvoja popolna modrost daje v življenju in v delu, ki si mi ga danes namenil. Bodi z menoj in me vodi! Razsvetljuj temine mojega razuma in bodi moja modrost! Bodi moja trdna odločitev in bodi moja moč! Bodi moja vztrajnost, bodi moj počitek! Bodi moj trud in bodi moje veselje! Gospod, Ti si z neskončno ljubeznijo delal in trpel za nas, naj tudi jaz v Tvoji ljubezni nesebično delam v blagor vseh. Amen.

O.

DOMAČA ZDRAVILA Močvirski oslad

Na vlažnih ali poplavljenih travnikih in ob robovih rek junija in julija z belimi socvetji že cveti brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria L.), znan tudi z imenom močvirski oslad, kakor ga je rad imenoval pater Simon Ašič. Staro latinsko ime za močvirski oslad je tudi Spirea ulmaria L.

Nabiramo cvetočo zel, to je cela rastlina s cvetovi brez korenine, ki jo hitro posušimo, da cvetovi ne porjavijo. Oslad je elegantna rastlina, visoka do metra in pol. Steblo je nekoliko rdečkasto, na njem je veliko dlakavih listov. Drobni, snežnobeli cvetovi, ki rastejo v gostih socvetjih, nežno dišijo. Gojimo ga lahko tudi na domačem vrtu, potrebuje le vlažen in malo senčen prostor.

Močvirski oslad pomaga pri putiki.

Močvirski oslad vsebuje eterično olje (0,2%), čreslovine, sluzi ter salicilno kislino in druge spojine. Pomembna je salicilna kislina. Njen učinek izkoriščamo v čajnih mešanicah, kjer želimo doseči protivnetni in analgetični učinek (zmanjša se občutek bolečine) ter znižanje telesne temperature. Zato ga dajemo v čajne mešanice proti revmi, putiki in pri vročičnih stanjih. Npr. čajna mešanica proti putiki (PutiSIT patra Simona Ašiča) vsebuje: zel močvirskega oslada, rmana, njivske preslice, divje mačehe, list velike koprive in breze, skorjo vrbe, korenino velikega omana, cvet jegliča in korenino velikega omana.

Z rednim vsakodnevnim pitjem (dva do trikrat dnevno) tega čaja zmanjšujemo bolečino, ki je prisotna pri putiki, ter hkrati povečamo izločanje sečne kisline iz telesa. Močvirski oslad namreč deluje tudi diuretično, poveča količino izločenega urina iz telesa. Pri putiki se v krvi in v tkivih ter urinu nahaja preveč sečne kisline, ki lahko tudi kristalizira v sklepih, zato le-ti postanejo boleči in pojavi se vnetje. Salicilna kislina v močvirskem osladu pa, kot smo že dejali, zmanjšuje vnetje. Skorja vrbe v čajni mešanici prav tako vsebuje salicilno kislino. Čaj proti putiki lahko pijemo tudi pri revmatskih obolenjih ter pri vnetjih sklepov. Pripravimo si ga kot poparek. 1 čajno žličko čajne mešanice prelijemo z vrelo vodo, pokrijemo, pustimo stati 10 minut, precedimo in popijemo. Najbolje je, da čaj pijemo po jedi. Piti pa ga ne smejo ljudje z gastritisom ali želodčno razjedo.

Zdravilo Aspirin je dobilo ime po močvirskem osladu.

Grški zdravnik Hipokrat je že 400 let pr. Kr. pisal o uporabi vrbove skorje proti bolečini in glavobolu. Ker pa salicilna kislina v vrbovi skorji draži želodec, je leta 1899 nemški kemik Felix Hoffman, ki je bil zaposlen v farmacevtskem podjetju Bayer, poskušal kemijsko spremeniti salicilno kislino, da bi manj dražila želodčno sluznico. To mu je uspelo: nastala je acetilsalicilna kislina. Rodilo se je zdravilo aspirin, ki vsebuje acetilsalicilno kislino. Ime zdravilo ni dobilo po vrbovi skorji, ampak po močvirskem osladu (spirea), ki vsebuje salicilno kislino. Začetna črka a v aspirinu pa pove, da je salicilna kislina acetilirana.

Močvirski oslad je zdravilna rastlina, ki jo je dobro imeti doma v domači lekarni. Ne le za čajno mešanico proti putiki ampak tudi pri navadnem prehladu nam bo čaj iz močvirskega oslada pomagal. Znižal nam bo povišano telesno temperaturo, zmanjšal glavobol, če ga bomo imeli, ter povečal potenje in tako olajšal izločanje strupov iz telesa.

Barbara Kozan, mag. farm.

Sveti Duh na Polževem

Večina Svetemu Duhu posvečenih cerkva stoji na samotnih krajih, kjer so nekoč v preteklosti prebivali poganski duhovi, pa so se morali umakniti Svetemu Duhu. Tudi naš Sv. Duh na Polževem je dokaj samoten, včasih je bil pa še bolj. Cerkvica stoji na zemlji, ki sodi pod krško župnijo, obe lipi pred njenim vhodom pa sta na višenjskih tleh.

Binkošti so bile za kmeta pomemben praznik. Po nekaterih vaseh je vaški mežnar na binkoštno soboto že popoldne ob štirih podil ženske z njiv. Za Binkošti so se vedno oskrbeli z blagoslovljeno vodo. Z njo so na binkoštni večer hodili gospodarji ali gospodinje na polje in blagoslavljali vsak svoje njive. Nekateri so v zemljo zatikali križce narejene iz lesa cvetnonedeljske butare. Tudi molili so. Binkoštno vodo so prihranili še za poletje. Z njo so škropili, kadar se je bližala huda ura. Hkrati so zažgali nekaj vejic iz cvetnonedeljske butare.

Gospodinje v Kriški vasi so skuhale za Binkošti kos suhega svinjskega mesa imenovanega zajec, v dolini pod Višnjo Goro pa žolico iz zadnjih kosov suhega mesa, ki so bili še pri hiši. Manjkati tudi ni smel svinjski jezik, kajti Sveti Duh se je apostolom prikazal v obliki gorečih plamenčkov, podobnih jezikom. O Binkoštih so bile tudi birme, saj so birmanci deležni posebnih darov Svetega Duha. Za obiskovalce, sorodnike, tudi za botre, če je bil kakšen birmanec v družini, so spekle veliko orehovo potico in mnogo drobnega peciva. Nekdaj so dobili naši birmanci darila po žegnu. Kdor je žegen zamudil, je to pomenilo slabo za njegovo pamet. Dobili so veliko, rdeče pisano moško ruto, v njej pa zavezanih mnogo reči - odvisno kako premožen je bil boter: orglice, lect, nožič, molek, mašno knjižico, morda celo uro ali srebrn tolar za 5 kron. Deklicam je bilo najbolj všeč, če so jih botre lepo oblekle.

Botre so domači zelo spoštovali. Ti so se tudi pozneje spomnili svojega birmanca s kakim darilom, pa tudi molili so zanj in ga pomagali vzgajati.

Povedala Mihaela Jarc iz Višnje Gore, r.l. 1916.

Muljavska Marija

Tukaj, kjer je zdaj Muljava, je bila včasih sama voda. Potem je voda odtekla.Za oranje zemlja še dolgo ni bila dovolj suha. Le tu pa tam je rasel kakšen šop trave. Živina je tisto mulila, pa so kraju rekli Muljava. Sčasoma so se na malo dvignjenem svetu v okolici naselili ljudje. Vendar so se vedno bali, da bo voda spet zalila dolino. Zato so poslali v Rim denar, da bi brali mašo s prošnjo, da se Muljava ne bi pogreznila. V Rimu so res brali mašo za Muljavce, hkrati pa so jim sporočili, naj na kraju, kjer je bilo nekoč jezero, sezidajo cerkev in jo posvetijo Devici Mariji. Muljavci so naredili tako in ostali na suhem do današnjih dni. Stara pesem, ki so jo že vsi pozabili, pa se začenja takole:

Na dobravi, na Muljavi

pri Mariji na jezeru.

Povedala Marija Trunkelj Nahtigal, rojena na Potoku pri Muljavi l. 1877.

VALERIJINE VRSTICE Črnelsko žegnanje

Ko je iz naših krajev odšla Napoleonova vojska, je pustila za sabo obubožano deželo. Ljudje po dolenjskih vaseh so umirali od lakote, izčrpanosti in oslabelosti. Toda počasi so si opomogli. Ko niso bili več lačni, so postali objestni – še posebno, če sta jim pri tem pomagala šmarnica in tepkovec. Ob žegnanjih so si včasih privoščili zabavo, ki duhovnikom ni bila po volji. Posebno grdo so se obnašali leta 1834 ob godu sv. Marjete v Malem Črnelu. Tedaj je bilo v vasi sedem kmetij: Jeretova, Undrova, Poličarjeva, Blekova, Pavlova, Žigčeva, Rojčeva, Boštkova (kasneje Zotlerjeva) in mežnarija. Toda nereda so bili verjetno krivi prišleki, ne domačini. Med mašo so namreč vdrli v cerkev in oponašali verske obrede. Zato so patri iz stiškega samostana Črnelcem prepovedali maše in slovesnosti. To je trajalo dolgo let. Ko so se spokorili in obljubili, da se bodo poboljšali, so jim verske obrede spet dovolili. In zdaj so tako radi prihajali k maši, da je bila cerkev premajhna. Zato so ji prizidali lopo, ki še dandanes nudi zavetje pred dežjem ali soncem, ko se zberemo na žegnanje ob sv. Marjeti.

.Leopoldu Kavšku,/ rojen l938,/ je to povedala babica, Škufčeva iz Velikega Črnela. V zapisu jo je ohranil Viktor Steska.