Posvetitev JMS in župnijski misijon

Župnija Marijinega rojstva v Slivnici pri Mariboru je v nedeljo, 21. junija, začela s pripravo na sveti misijon, ki ga bodo obhajali od 11. do 21. marca prihodnje leto. V nedeljo, po prazniku Marijinega Brezmadežnega Srca in slovesnem prazniku presvetega Jezusovega Srca, je njihov župnik g. Jože Šőmen k sveti maši povabil predsednika odbora Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS), župnika pri Mali Nedelji, gospoda Srečka Frasa, da vernikom spregovori o bistvu in pomenu posvetitve JMS.

Župnija, katere zavetnica je Mati Marija, se je odločila, da bo svojo župnijo slovesno posvetila in izročila JMS, da bo kot Marijina krona svetega misijona. Ta navdih je domači župnik dobil v času epidemije korona virusa, ko je vsa Slovenija molila rožni venec za izboljšanje stanja obolelih z virusom. Milosti blagoslova za slivniško župnijo pa je že v karanteni župnik izprosil s posvetilno molitvijo in izročil župnijo v Jezusovo in Marijino varstvo 30. marca 2020 zvečer ob 21.00 uri, ko je tudi naš predsednik Slovenske škofovske konference in ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore v nadškofijski kapeli vodil molitveno uro ter ob sklepu posvetil JMS vse verne Slovenke in Slovence, posebej še bolne z novim koronavirusom.
Gospod Srečko Fras je odločitev vernikov za obhajanje misijona in posvetitev župnije označil kot najpopolnejše dejanje spreobrnjenja in vrnitve k Bogu ter hrepenenja, da bi bili deležni neskončne Božje ljubezni. Pomen posvetitve je prav v tem, da človek sprejme svojega Stvarnika, se vrne k svojemu bližnjemu in samemu sebi. »Vi, dragi verniki, ste tisti Božji izbranci JMS. Na to Božjo ljubezen pa boste tudi vi odgovorili s svojo ljubeznijo. Najlepši vzgled sprejemanja odgovornosti nam daje sv. Janez Pavel II, ki mu je bilo češčenje JMS zelo pri srcu. Božji Materi Mariji se je vsak dan izročal z besedami: Marija, ves sem tvoj!
Papež Leon XIII je leta 1899 vso Cerkev in ves svet posvetil Jezusovemu Presvetemu Srcu. Papež Pij XII. je leta 1942 vso Cerkev in ves svet izročil Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Takšno posvetitev je izvršil papež sv. Janez Pavel II leta 1984 in leta 2000. Kako je prišlo do te duhovnosti? Utemeljena je v Svetem pismu. Na razširitev pa je vplivala med drugimi sv. Marjeta Marija Alacoque iz 17. stoletja. Ta preprosta svetnica je imela večkratna videnja, v katerih ji je sam Jezus obljubil dvanajst posebnih milosti, katere bo prejel tisti, ki se bo posvetil Jezusovemu Srcu in ga častil. Osebe, ki bodo širile to češčenje, imena vseh tisti, bodo neizbrisno zapisana v Jezusovem Srcu.«
Ker sem ob predsedniku odbora Združenja posvečenih JMS bil prisoten tudi sam, kot škofijski animator, sem predstavil župljanom delo animatorja, predvsem pa, kako živeti iz posvetitve JMS. Poudaril sem pristno krščansko življenje po Evangeliju, medsebojno ljubezen, povezanost, edinost v družini, župniji ali skupnosti, redno molitev, posebej vsakdanjo molitev rožnega venca. Obhajanje pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, prizadevanje vsaj enkrat v življenju obhajanje skupaj pet prvih sobot, obnavljanje in širjenje posvetitve. Sklenil sem, da posvetitev JMS ni enkratno dejanje, ampak vsakodnevno. Vedno znova je potrebno, da vzamemo svoj križ in zadoščujemo JMS za svoje grehe in grehe vsega sveta. Te milosti, ki jih prejemam v svojem življenju od tistega trenutka izročitve JMS, ko sem postavil Boga na prvo mesto, sem zaželel tudi navzočim vernikom.
Ob koncu svete maše so mladi pred Najsvetejšim molili litanije Srca Jezusovega, predsednik odbora pa je skupaj z vsemi verniki zmolil posvetilno molitev za izročitev župnije JMS in dal blagoslov z Najsvetejšim.
Na god sv. Alojzija v Slivnici pri MB, zapisal animator Jože

Vztrajnost do konca

Duhovni sobratje so sv. Janeza Bosca v njegovi smrtni uri vprašali: »Kaj priporočaš tem revnim fantom, za katere si skrbel in jih vzgajal z veliko skrbjo ter jih boš moral v kratkem zapustiti?« Sveti mož je brez oklevanja odgovoril: »Pobožnost do Marije in pogosto obhajilo.« S tem je jasno pokazal, da ti dve sredstvi zadostujeta za njihovo vztrajanje do konca.

Isto zahtevo po pobožnosti do Device Marije v zvezi z vztrajnostjo zasledimo pri blaženem belgijskem jezuitu Berchmansu (1599–1621), ki je rekel: »Če ljubim Marijo, sem prepričan, da bom vztrajal in pri Bogu dosegel vse, kar bom hotel.« Sveti mladenič ni brez vzroka neprestano ponavljal: »Hočem ljubiti Marijo, hočem ljubiti Marijo!«

Vir: Le chapelet des enfants (Otroški rožni venec)

»Sv. Evharistija, sonce mojega življenja.«

Našega mučenca, gimnazijca Lojzeta Grozdeta, so partizani na Mirni zajeli in mučili na prvi petek, 1. januarja 1943, ko je šel domov k mami na počitnice. Usmrtili so ga v noči med prvim petkom in prvo soboto. Bil je zelo evharistično usmerjen. V programu duhovnega življenja, ki si ga je sestavil na duhovnih vajah od 24. do 28. julija 1942, je zapisal geslo: »Sv. Evharistija, sonce mojega življenja!« V koncilskih in pokoncilskih odlokih imamo več desetletij pozneje isto misel zapisano z besedami, da je evharistija vir, središče in vrhunec našega življenja.

Sveto obhajilo je Lojze Grozde v zadnjih letih gimnazijskega študija prejemal vsak dan in tako vplival tudi na sošolce, da so hodili pogosto k obhajilu. Mašna daritev s svetim obhajilom je bila v središču njegovega življenja. Pri sveti daritvi je bil vedno tako zbran, da je to pri sošolcih zbujalo pozornost. Klečal je in molil iz latinskega misala. Takrat namreč pri mašni daritvi še ni bilo takšnega sodelovanja kot je danes. Mašnikove molitve so bile v tihoti in v latinskem jeziku.

Lojze je tudi med počitnicami hodil, če je le mogel, k vsakdanji sveti maši in svetemu obhajilu, kar je bila velika žrtev zaradi oddaljenosti in zato, ker je bilo treba pred obhajilom biti od polnoči naprej tešč. Domači župniji je bil s pobožnim prejemanjem svetega obhajila v veliko spodbudo.

Glede češčenja Jezusa v Najsvetejšem zakramentu se je zelo odlikoval. Božji služabnik Anton Strle v knjigi 'Slovenski mučenec Lojze Grozde' piše:

»Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Ko je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli. Marsikateremu izmed sošolcev ni niti na misel prišlo, da je Grozde tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec – za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti.

Lojze je dobro vedel, da je edino možna tista Katoliška akcija, ki ima korenine v tabernaklju in ki vodi k tabernaklju, kakor se izraža nek pisatelj. Kdor je potem še vedel, kako je Lojze tudi študij in vse drugo delo znal povezati z jutranjim sv. obhajilom in mašo ter z obiski v kapeli, temu je bilo znano, da je bilo vse njegovo življenje – posebno zadnje čase – popolnoma evharistično usmerjeno. – Ker je živel tako globoko iz sv. evharistije, je razumljivo, da je bilo vse njegovo mišljenje in delovanje zares nadnaravno usmerjeno.«

»S pogostnimi in včasih za mladega fanta izredno dolgimi obiski Najsvetejšega je vplival tudi na druge. Nekatere, zlasti mlajše, je včasih izrecno povabil v kapelo – ali pa je češčenje sv. Rešnjega telesa priporočil na sestanku Katoliške akcije ali pri kongregaciji.

Za pogostno prejemanje sv. obhajila je delal tudi z besedo, enako za pobožno udeležbo pri sv. maši. Evharistična akcija mu je bila izmed vseh akcij sploh najljubša. Eden izmed tovarišev na primer piše: 'Kolikokrat je mene, ko sva šla iz šole, opozoril, naj ne pozabim na prvi petek.'«

p. Anton

OB 10. OBLETNICI Bl. ALOJZIJA GROZDETA (1)

Dne 13. junija 2020 je minilo 10 let od razglasitve Alojzija Grozdeta za blaženega. Značilno je, da je bil ta naš prvi mučenec, ki je bil izrazito evharistično usmerjen, prištet med blažene prav na prvem slovenskem evharističnem kongresu. V nekaj nadaljevanjih bo v našem glasilu razgrnjenih nekaj potez njegove duhovne podobe, predvsem v zvezi s sv. Evharistijo in češčenjem Jezusovega in Marijinega Srca.

Jezus je zapustil nam spomin.

Ljudje, ki obiskujejo sveto mašo, imajo različen odnos do nje. Neki fant je zapisal: »Šel sem zdoma z namenom, da grem k nedeljski maši. Pridružil sem se stoječim pred cerkvijo. Ko se je maša začela, sem nagovoril prijatelje, za katere sem vedel, da hodijo v cerkev: 'Gremo naprej?' Nekateri so se res napotili, drugi pa so rekli: 'Naj mine pridiga, potem pa pridem, se mi zdi preveč dolgočasno poslušati župnika.' Tretji pa so raje zavili v gostilno in prišli ven tik pred koncem maše, da so lahko opazovali mimoidoča dekleta. Mene pa so ravno pridige zanimale in prevzele. Rad sem jih poslušal, pa tudi marsikdaj mi pridiga seže do dna duše.«

Naš odnos do mašne daritve je odvisen od naše vere in od mesta, ki ga zavzema v našem življenju Kristus. Če ima Kristus v našem življenju le malo prostora, se tudi za njegovo daritev ne bomo zanimali. Če pa se Kristusa z vero, upanjem in ljubeznijo trdno oklepamo, nam bo sveto tudi njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin!« To naročilo je njegova oporoka, njegova poslednja volja, zato jo moramo z vso zavzetostjo izpolnjevati. V tem se kaže naša iskrena ljubezen do njega.

Marsikdo obiskuje vsak dan sveto mašo. Zanj je postala velika vrednota, za katero je vredno darovati vsak dan uro časa. Vsakomur to ni mogoče zaradi službe in drugih obveznosti, čeprav morda zelo ceni duhovno vrednost mašne daritve. Tak bo poleg nedeljske maše vsaj kdaj med tednom našel čas zanjo.

Da bi mašno daritev bolj vzljubili in pri njej dejavno sodelovali, nam bo zelo pomagalo redno premišljevalno branje Svetega pisma, dovolj pogostna in dobra molitev, prizadevanje za izpolnjevanje Božje volje, dobra neposredna priprava na sveto mašo in sveto obhajilo ter prizadevanje za življenje, ki izvira iz mašne daritve.

Pri sveti maši in zlasti pri svetem obhajilu gre za najprisrčnejše osebnostno srečanje s Kristusom in z njegovim odrešenjskim delovanjem. Tisto, kar je Jezus na veliki četrtek izvršil pri zadnji večerji in nato na veliki petek na krvav način na križu, se pri vsaki mašni daritvi na nekrvav način obnavlja v njegov spomin. Kogar ljubimo, se ga namreč radi spominjamo, prav tako vsega, kar je v zvezi z njim.

Mašna daritev je spominska slovesnost, in sicer takšna slovesnost, pri kateri tisto, česar se spominjamo, postane na skrivnosten način navzoče. Pri maši se spominjamo vsega Kristusovega zemeljskega življenja, posebej njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. V prvi evharistični molitvi mašnik takoj po spremenjenju moli: »Dobri Oče, zato mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, obhajamo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda.« V drugi evharistični molitvi, ki je najkrajša, se duhovnik obrne na nebeškega Očeta z besedami: »Sveti Oče, spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja.« V tretji evharistični molitvi je omenjen tudi Kristusov drugi prihod ob vesoljni sodbi: »Usmiljeni Bog, obhajamo spomin zveličavnega trpljenja tvojega Sina, njegovega čudovitega vstajenja in vnebohoda, pa tudi pričakujemo njegov drugi prihod.« Najbolj zgovorna je četrta evharistična molitev: »Nebeški Oče, zato sedaj obhajamo spomin našega odrešenja, spominjamo se Kristusove smrti in njegove poti v kraljestvo mrtvih, izpovedujemo vero v njegovo vstajenje in njegov vnebohod, ko je sedel na tvojo desnico, in pričakujemo njegov prihod v slavi.« V drugi evharistični molitvi za spravo je lepo povedano, da je Jezus »zapustil Cerkvi ta spomin svoje ljubezni«.

p. Anton

K tebi želim, moj Bog.

Poznana je zgodba o graščaku, ki je kmetu obljubil, da mu bo dal za nagrado toliko zemlje, kolikor jo bo lahko v času od sončnega vzhoda do zahoda obhodil. Kmet se je najprej namenil, da si bo odmeril le toliko zemlje, kolikor je potrebuje. Že je z zmernimi koraki odmeril površino zemlje, potem pa mu je prišla nesrečna misel, da mora izkoristiti enkratno priložnost in si pridobiti kar največ zemlje. Gnal se je na vso moč in popolnoma izčrpan pritekel na cilj. Toda srce je odpovedalo. Zgrudil se je mrtev.

Velik del človeštva je zakopan v praktični materializem, samo v ta svet, kakor da Boga ni. Skrbi samo za boljši kos kruha in iz življenja hoče iztisnili čim več užitkov. Usmerjen je v storilnost, v kvantitativno ali količinsko smer. Hoče čim več proizvajati, da bi kar se da imel ter čim bolj užival.

Naš znani psiholog, akademik dr. Anton Trstenjak, je zapisal: »Ljudje v gonji za zaslužkom, za užitkom in priznanjem, zabavo in slavo, bogastvom in oblastjo, zdravjem in srečo, ne živijo več svojega pravega življenja, živijo samo še življenje živčne napetosti, pritiska in ‘kroničnega strahu’.«

Trezni misleci naglašajo, da je rešitev za današnjo porabniško in uživaško družbo samo v temeljni preusmeritvi od kvantitete ali količine h kvaliteti ali kakovosti življenja. Ne gre za to, da bi čim več imeli, ampak da bi bili čim boljši ljudje in kristjani. Že Jezus je zavrnil skušnjavca - hudobnega duha - z besedami: »Pisano je: 'Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust'« (Mt 4,4). V človeku je treba prebujati smisel za duhovni svet in duhovno življenje, za Boga in njegovo besedo. Tu ima nenadomestljivo mesto redna mašna daritev in dejavno sodelovanje pri njej.

Danes se poudarja, kako je povsod v središču človek. Toda prav ta človek izgublja oblast nad seboj in nad izdelki svojih rok in svojega razuma. Za kristjane je v središču Človek, ki je hkrati tudi Bog, Jezus Kristus. Le ob njem in v njem dobi vsak človek pravo mesto. Za človeka ni dovolj vodoravna smer, smer k sočloveku. Zanj je življenjsko pomembna navpična smer, smer ki vodi k Bogu. Šele tedaj prejme tudi vodoravna smer svoje pravo mesto. Ne zadostuje le ljubezen do bližnjega. Potrebna je tudi ljubezen do Boga. Le On lahko zagotovi pravo ljubezen do bližnjega.

Jezus nas uči, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni, kaj bomo jedli ali kaj pili ali kaj bomo oblekli. Če bomo iskali najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, nam bo vse drugo navrženo (prim. Mt 6,31.33).

V mašni daritvi se srečujemo z osvobajajočim Jezusovim oznanilom. Kristus skozi vse cerkveno leto vsako nedeljo in praznik s svojo živo besedo dviga naša srca k duhovnim in nebeškim resničnostim. Kot glavni duhovnik in dar nas vključuje v svojo daritev Očetu in nas s tem osvobaja naše sebičnosti ter zakopanosti samo v tostransko življenje. Oznanja nam, da je naš cilj nebeški Oče. Živeti moramo v njem in zanj ter izpolnjevati njegovo voljo, da bomo po smrti prišli k njemu. Za rast v nesebični ljubezni nam Kristus daje za hrano in pijačo svoje Telo in Kri.

Tako Kristus v svoji daritvi tiste, ki se mu pridružujejo, vedno znova rešuje porabniške in uživaške miselnosti. Naša naloga je, da v moči Božje besede, evharistične daritve in prejetega svetega obhajila postajamo luč, sol in kvas za današnji svet.