»Sv. Evharistija, sonce mojega življenja.«

Našega mučenca, gimnazijca Lojzeta Grozdeta, so partizani na Mirni zajeli in mučili na prvi petek, 1. januarja 1943, ko je šel domov k mami na počitnice. Usmrtili so ga v noči med prvim petkom in prvo soboto. Bil je zelo evharistično usmerjen. V programu duhovnega življenja, ki si ga je sestavil na duhovnih vajah od 24. do 28. julija 1942, je zapisal geslo: »Sv. Evharistija, sonce mojega življenja!« V koncilskih in pokoncilskih odlokih imamo več desetletij pozneje isto misel zapisano z besedami, da je evharistija vir, središče in vrhunec našega življenja.

Sveto obhajilo je Lojze Grozde v zadnjih letih gimnazijskega študija prejemal vsak dan in tako vplival tudi na sošolce, da so hodili pogosto k obhajilu. Mašna daritev s svetim obhajilom je bila v središču njegovega življenja. Pri sveti daritvi je bil vedno tako zbran, da je to pri sošolcih zbujalo pozornost. Klečal je in molil iz latinskega misala. Takrat namreč pri mašni daritvi še ni bilo takšnega sodelovanja kot je danes. Mašnikove molitve so bile v tihoti in v latinskem jeziku.

Lojze je tudi med počitnicami hodil, če je le mogel, k vsakdanji sveti maši in svetemu obhajilu, kar je bila velika žrtev zaradi oddaljenosti in zato, ker je bilo treba pred obhajilom biti od polnoči naprej tešč. Domači župniji je bil s pobožnim prejemanjem svetega obhajila v veliko spodbudo.

Glede češčenja Jezusa v Najsvetejšem zakramentu se je zelo odlikoval. Božji služabnik Anton Strle v knjigi 'Slovenski mučenec Lojze Grozde' piše:

»Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Ko je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli. Marsikateremu izmed sošolcev ni niti na misel prišlo, da je Grozde tolikokrat med prostim časom kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec – za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti.

Lojze je dobro vedel, da je edino možna tista Katoliška akcija, ki ima korenine v tabernaklju in ki vodi k tabernaklju, kakor se izraža nek pisatelj. Kdor je potem še vedel, kako je Lojze tudi študij in vse drugo delo znal povezati z jutranjim sv. obhajilom in mašo ter z obiski v kapeli, temu je bilo znano, da je bilo vse njegovo življenje – posebno zadnje čase – popolnoma evharistično usmerjeno. – Ker je živel tako globoko iz sv. evharistije, je razumljivo, da je bilo vse njegovo mišljenje in delovanje zares nadnaravno usmerjeno.«

»S pogostnimi in včasih za mladega fanta izredno dolgimi obiski Najsvetejšega je vplival tudi na druge. Nekatere, zlasti mlajše, je včasih izrecno povabil v kapelo – ali pa je češčenje sv. Rešnjega telesa priporočil na sestanku Katoliške akcije ali pri kongregaciji.

Za pogostno prejemanje sv. obhajila je delal tudi z besedo, enako za pobožno udeležbo pri sv. maši. Evharistična akcija mu je bila izmed vseh akcij sploh najljubša. Eden izmed tovarišev na primer piše: 'Kolikokrat je mene, ko sva šla iz šole, opozoril, naj ne pozabim na prvi petek.'«

p. Anton