Ljudje, ki obiskujejo sveto mašo, imajo različen odnos do nje. Neki fant je zapisal: »Šel sem zdoma z namenom, da grem k nedeljski maši. Pridružil sem se stoječim pred cerkvijo. Ko se je maša začela, sem nagovoril prijatelje, za katere sem vedel, da hodijo v cerkev: 'Gremo naprej?' Nekateri so se res napotili, drugi pa so rekli: 'Naj mine pridiga, potem pa pridem, se mi zdi preveč dolgočasno poslušati župnika.' Tretji pa so raje zavili v gostilno in prišli ven tik pred koncem maše, da so lahko opazovali mimoidoča dekleta. Mene pa so ravno pridige zanimale in prevzele. Rad sem jih poslušal, pa tudi marsikdaj mi pridiga seže do dna duše.«
Naš odnos do mašne daritve je odvisen od
naše vere in od mesta, ki ga zavzema v našem življenju Kristus. Če ima Kristus
v našem življenju le malo prostora, se tudi za njegovo daritev ne bomo
zanimali. Če pa se Kristusa z vero, upanjem in ljubeznijo trdno oklepamo, nam
bo sveto tudi njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin!« To naročilo je
njegova oporoka, njegova poslednja volja, zato jo moramo z vso zavzetostjo
izpolnjevati. V tem se kaže naša iskrena ljubezen do njega.
Marsikdo obiskuje vsak dan sveto mašo. Zanj
je postala velika vrednota, za katero je vredno darovati vsak dan uro časa.
Vsakomur to ni mogoče zaradi službe in drugih obveznosti, čeprav morda zelo
ceni duhovno vrednost mašne daritve. Tak bo poleg nedeljske maše vsaj kdaj med
tednom našel čas zanjo.
Da bi mašno daritev bolj vzljubili in pri
njej dejavno sodelovali, nam bo zelo pomagalo redno premišljevalno branje
Svetega pisma, dovolj pogostna in dobra molitev, prizadevanje za izpolnjevanje
Božje volje, dobra neposredna priprava na sveto mašo in sveto obhajilo ter
prizadevanje za življenje, ki izvira iz mašne daritve.
Pri sveti maši in zlasti pri svetem
obhajilu gre za najprisrčnejše osebnostno srečanje s Kristusom in z njegovim
odrešenjskim delovanjem. Tisto, kar je Jezus na veliki četrtek izvršil pri
zadnji večerji in nato na veliki petek na krvav način na križu, se pri vsaki
mašni daritvi na nekrvav način obnavlja v njegov spomin. Kogar ljubimo, se ga
namreč radi spominjamo, prav tako vsega, kar je v zvezi z njim.
Mašna daritev je spominska slovesnost, in
sicer takšna slovesnost, pri kateri tisto, česar se spominjamo, postane na
skrivnosten način navzoče. Pri maši se spominjamo vsega Kristusovega
zemeljskega življenja, posebej njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. V prvi
evharistični molitvi mašnik takoj po spremenjenju moli: »Dobri Oče, zato mi,
tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, obhajamo spomin odrešilnega trpljenja,
vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda Kristusa, tvojega Sina, našega
Gospoda.« V drugi evharistični molitvi, ki je najkrajša, se duhovnik obrne na
nebeškega Očeta z besedami: »Sveti Oče, spominjamo se Kristusove smrti in
vstajenja.« V tretji evharistični molitvi je omenjen tudi Kristusov drugi
prihod ob vesoljni sodbi: »Usmiljeni Bog, obhajamo spomin zveličavnega
trpljenja tvojega Sina, njegovega čudovitega vstajenja in vnebohoda, pa tudi
pričakujemo njegov drugi prihod.« Najbolj zgovorna je četrta evharistična
molitev: »Nebeški Oče, zato sedaj obhajamo spomin našega odrešenja, spominjamo
se Kristusove smrti in njegove poti v kraljestvo mrtvih, izpovedujemo vero v
njegovo vstajenje in njegov vnebohod, ko je sedel na tvojo desnico, in
pričakujemo njegov prihod v slavi.« V drugi evharistični molitvi za spravo je
lepo povedano, da je Jezus »zapustil Cerkvi ta spomin svoje ljubezni«.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar