ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Živi rožni venec, izvir moči za duhovne poklice

Živi rožni venec za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice in za njihovo stanovitnost ter svetost se imenuje molitev desetke svetega rožnega venca, za katero se ljudje odločijo ob spoznanju, da manjka danes v svetu več kakor sedem milijonov novih duhovnih poklicev, in da mora biti vsak duhovni poklic od nekoga izmoljen in iztrpljen! Predvsem pa je ta molitev rožnega venca odgovor na Jezusovo naročilo: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37.38; Lk 10,2).

Živi rožni venec (ŽRV) pomeni skupino molivcev, zbranih v enem ali več vencih po 20 oseb, ki ob premišljevanju Jezusovega in Marijinega življenja molijo eno desetko od 20 skrivnosti rožnega venca. Tako en venec molivcev izmoli vsak dan vse 4 dele rožnega venca. Namen Živega rožnega venca je zahvala Kristusu in Mariji, Božji Materi ter prošnja za velike potrebe vesoljne Cerkve, med katerimi je na prvem mestu potreba in nujnost edinosti, pa tudi molitev za obuditev novih duhovnih poklicev. Molivci darujejo svojo desetko za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice: duhovnikov, redovnikov, redovnic, misijonarjev, ljudi v svetnih ustanovah in v drugih oblikah Bogu posvečenega življenja sredi modernega sveta ter za njihovo stanovitnost in svetost. Jezus nenehno kliče dovolj delavcev na »ŽETEV«, vendar se vsi ne odzovejo njegovemu vabilu. Manjka jim poguma in ljubezni za popolno darovanje Bogu in ljudem. Z molitvijo živega rožnega venca prosimo vsak dan MARIJO – MATER VEČNEGA IN VELIKEGA DUHOVNIKA JEZUSA KRISTUSA, naj jim izprosi jasnega spoznanja, odločnosti, poguma in vztrajnosti v njihovi odločitvi.

+ p. Leopold Grčar OFM

Odmevi

Hvala za glasilo V Materini šoli. Kar težko ga vedno znova pričakujem. Danes sem se odločila, da vam napišem svoje veselje, ki sem ga doživela, ko sem  prebrala zadnjo številko. Sv. Bernard je pa res čudovit! Kako lepo zna napisati o Mariji. Resnično je s temi svojimi besedami v meni vžgal še večji ogenj ljubezni do naše čudovite Matere!

Ker so potrebe današnjega časa velike, čudim dolžnost, da se vam pridružim v Bernardovi družini.

Z zdravjem ni nič kaj dobro, toda to me ne moti, da se ne bi v globini povezanosti z Njim oklepala vere, našega največjega skupnega bogastva, četudi moramo kdaj skozi temne predore iskanj in bojev. Globoko v srcu ostaja luč Upanja, slutnja Ljubezni. Naše življenje je polnejše, kot si sploh moremo misliti; ne zaradi križa, ampak zaradi Njegove Ljubezni, ki nam daje moč, da se zaradi križa lahko še bolj darujemo. Srečna sem v Bogu, srečna tudi v trpljenju, ki mi ga Gospod pomaga osmišljati. Ostajam povezana z vsemi člani Bernardove družine. Že zavest, da sem v Bernardovi družini, me duhovno krepi, daje mi voljo za delo in molitev. Naša Bernardova družina ima v hišni kapeli pri Jezusu vsak dan mesto v spominu in molitvi. 

Naš razgovor z Bogom

Bog je vesel vsake naše molitve, pa naj bo ta prosilna, zahvalna ali slavilna. Z vsako se obračamo na Boga, z vsako se pogovarjamo s svojim Bogom.

Že pogovor z ljudmi nam toliko pomeni in smo veseli, če lahko vsaj na ta način s kom delimo svoje veselje in upe, zlasti pa svoje skrbi in trpljenje. Koliko nam lahko pomeni šele pogovor s svojim Stvarnikom, ki vidi človeku, svoji stvári, v dno duše! Zakaj se včasih tako težko pripravimo, da bi prišli pred nebeškega Očeta, zakaj mu včasih kar ne znamo zaupati svojih malih in velikih prošenj in smo raje zagrenjeni, malodušni? In vendar je tako vesel, če se obrnemo Nanj! Z razumevanjem sprejema naše pritožbe, s sočutjem nam briše solze, razočaranja in trpljenje, blagohotno posluša, kaj si želimo, kako načrtujemo svoje življenje, in celo, kaj mu svetujemo, da naredi za nas. Potrpežljivo čaka, da bomo končno le rekli, naj se zgodi Njegova volja, ne naša, in da ga bomo prosili za globljo vero, trdnejše upanje in gorečnejšo ljubezen – do Njega in do bližnjega.

Sv Bernard in sv. Benedikt

» Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj  trpi On. Iz tega, kar  je On prestala zate,  spoznaj, kako te ceni … Sramujmo se, da bi bili razvajeni udje as trnjem kronane Glave … Kje najdejo slabotni varno zavetje, če ne v Odrešenikovih ranah. Prebodli so mu roke in noge ter s sulico odprli njegovo stran ni iz teh odprtin smem okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. Žebelj govori, rana kriči, da v Kristusu Bog sam ponija svetu roko v spravo.«

sv. Bernard  

»Če ljudi na visokem mestu želimo česa prositi, prihajamo k njim samo ponižno in spoštljivo. Koliko bolj moramo z vso ponižnostjo in s pravo vdanostjo prositi Gospoda, Boga vesoljstva. Pri tem pa moramo vedeti, da ne bomo uslišani zaradi obilice besed, marveč zaradi čistega srca in solz kesanja.«

sv. Benedikt

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE Iz življenja sv. Bernarda (1)

Bernard se je rodil leta 1090 na gradu Fontaine pri Dijonu v Franciji kot tretji izmed sedmih otrok materi Aleti in očetu vitezu Teskelinu. Oče je bil junak starega in novega burgundskega plemstva. Odlikoval se je v pravičnosti in zvestobi. Branil je slabotne in zaničevane. Mati je bila ena najbolj izobraženih žena tiste dobe. Posvetila se je dolžnostim hišne gospodinje, preučevanju Svetega pisma in obiskovanju revežev. Tem pa ni le darovala miloščine, ampak jim je stregla v bolezni, jim pripravljala hrano in jih negovala. Zgled staršev je vplival na Bernarda, ki je že zgodaj pokazal ljubezen do revežev in trpečih ter svojo darežljivost.

Star okoli 12 let je imel na sveti večer pred božičem sanje, ki so nanj, kot sam pravi, odločilno vplivale: usmerile so ga h Kristusu in njegovi Materi. Sanjalo se mu je, da je v Betlehemu, v votlini ravno takrat, ko je prihajalo na svet Božje Dete. Ko je to gledal, ga je objela nadnaravna svetloba, da je drhtel od ljubezni in vere. – V tem ga je mati zbudila. Podobe Marije, Matere, ki prinaša na svet Boga, ni pozabil nikoli. O njej je rad pripovedoval vsem, ki jih je zaupal.

Bernard je bil zelo nadarjen in je hitro napredoval v znanju in pobožnosti. Bil je inteligenten in se je izražal z lahkoto. Bil je živahnega temperamenta. Obetala se mu je velika slava v znanosti ali pa v blišču viteškega življenja. Bernard pa je vse  presenetil z odločitvijo, da bo služil samo Bogu. S seboj je potegnil 30 vitezov, duhovno elito burgundskega plemstva, med njimi štiri svoje brate, več nečakov in enega strica. Potrkali so na vrata v Cîteauxu.