Nekaj misli ob koncu

Eno leto po atentatu, 13. maja 1982, je Janez Pavel II. v Fatimi dejal: »Sporočilo fatimske Gospe, čeprav je tako materinsko, je hkrati močno in odločno. Zdi se strogo. Je takšno, kakor če bi govoril Janez Krstnik ob obali Jordana. Vabi k pokori. Opozarja. Kliče k molitvi.« Marija sama je prevzela vlogo starih prerokov in Janeza Krstnika. Pripravljati hoče na Kristusa in njegovo kraljestvo. Veljajo besede msgr. Bertoneja: »Fatima je med modernimi prikazovanji nedvomno najbolj preroška!«

Zelo bogato in raznoliko fatimsko sporočilo je izredno uporabno pri katehezi in pastorali. Za znanega mariologa S. De Fioresa je »živ evangelij in izredno učinkovit poljuden katekizem. Privlačnost Fatime izhaja iz dejstva, da moremo uporabljati njeno zelo jasno in naravno sporočilo [kot pripomoček] za lahko katehezo vsega evangelija in neprekosljivo pastoralno dejavnost.«

Čeprav je preteklo že več kot sto let od fatimskih dogodkov, Fatima ne pripada preteklosti. Po padcu komunizma so se pojavile in razširile nove nevarnosti za vero in sploh človeštvo, npr. teoretični in praktični materializem ter zanikanje krščanskih korenin v Evropi. Zato je po besedah sv. Janeza Pavla II. fatimsko sporočilo »aktualno in nujno bolj kot kdajkoli prej«. Je pravo zdravilo prav za naš čas.

Ko je bil papež Benedikt XVI. na Portugalskem, je 11. maja 2010 v Lizboni pomen fatimskih dogodkov takole ocenil: »Gospod nam je rekel, da bo Cerkev na različne načine vedno trpela do konca sveta. Pri tem je pomembno, da sporočilo, odgovor Fatime, v bistvu ne meri na različne pobožne vaje, ampak na temeljni odgovor, to je stalno spreobračanje, pokora, molitev in tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen … Z eno besedo: prav bistvenega se moramo na novo učiti: spreobrnjenje, molitev, pokora in božje kreposti.«

Na fatimski dan, 13. maja 2010, je isti papež v Fatimi opozoril: »Devica Marija je prišla iz nebes, da bi spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo, ki je pozabilo na ljubezen in odrešenje, vir upanja.«

Ko smo prebrali in premislili fatimske dogodke in z njimi povezano svetovno zgodovino, lahko priznamo, da je bila preprosta sestra Lucija izbrana in postavljena na oder sveta kot glavna junakinja. Usoda človeštva dvajsetega stoletja je bila v veliki meri odvisna od njenega uspeha pri širjenju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca in od izpolnitve Marijinih prošenj, ki jih je po Luciji posredovala človeštvu. Ne bomo daleč od resnice, če bomo rekli, da je tudi usoda človeštva v 21. stoletju in sploh v 3. tisočletju odvisna od izpolnitve Marijinih prošenj, saj so vse povezane z evangelijem.

Ni dovolj, da smo se seznanili s fatimskimi dogodki. Bog ne potrebuje le takih, ki veliko vedo, ampak še bolj take, ki se po angelovih, Marijinih in Jezusovih navodilih tudi ravnajo. Živ in zelo junaški zgled so nam pastirčki. Nismo jih zmožni v vsem posnemati. Pomembno je, da izpolnimo Božjo voljo, ki je za nas drugačna, kot je bila zanje. Vsaj del njihove gorečnosti pa bi zelo pospešil novo evangelizacijo in z njo rast v veri, upanju in ljubezni. S pomočjo njihovega zgleda in priprošnje bomo lahko storili več in bolje kakor doslej. Tako bo Marijino brezmadežno Srce zmagalo tudi z našo pomočjo.

p. Anton

Zakaj pôzna objava fatimske skrivnosti?

Marsikdo se vpraša, zakaj je bila fatimska skrivnost objavljena tako pozno in zakaj je trajalo tako dolgo, da so bila naročila v zvezi z njo tudi izvršena. Fatimski pastirčki so skrivnost prejeli že 13. julija 1917, izvršilno nalogo v povezanosti z njo pa Lucija 10. decembra 1925 (pet prvih sobot) in 13. junija 1929 (posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu). Mar ne bi pravočasno razkritje skrivnosti ugodno vplivalo na poglobitev verskega življenja, kakor je vplivalo na pastirčke?

Vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca o pobožnosti petih prvih sobot je bila nakazana že v Marijinem prikazanju 13. julija 1917, v podrobnosti pa jo je Lucija prejela 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji. Šele 13. septembra 1939 je škof v Fatimi razglasil pobožnost prvih sobot, ko se je že začela druga svetovna vojna. Pri nas jo je razglasil škof dr. Gregorij Rožman leta 1942 in določil, da se po vseh župnijah začne obhajati na 1. soboto v januarju 1943.

Prošnjo za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je bila nakazana že 13. julija 1917, je sestra Lucija prejela 13. junija 1929 v Tuyu v Španiji. Posvetitev je izvršil šele papež Janez Pavel II. 25. marca 1984 na Trgu svetega Petra v Rimu.

Tretji del fatimske skrivnosti o preganjanju Cerkve in posebej svetega očeta je bil fatimskim pastirčkom razodet prav tako 13. julija 1917, objavljen Cerkvi in svetu pa šele 26. junija 2000.

Glede razkritja treh delov skrivnosti se je Lucija ravnala po Božji volji, ki se je razodevala po dovoljenju iz nebes in po predstojnikih na zemlji. Že ob prejemu 13. julija 1917 je Marija naročila pastirčkom, naj o skrivnosti molčijo, kar so izpolnjevali tudi za ceno velikih žrtev.

Tu seveda nastane vprašanje, zakaj je bila Cerkev (pre)počasna pri uvedbi petih prvih sobot in pri posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, in vprašanje, ali je bilo to odlašanje v prid zveličanju ljudi. Pristojni škof je fatimske dogodke potrdil kot pristne 13. oktobra 1930, ker je šele v tem letu komisija, ki je ugotavljala pristnost, končala s svojim delom. Razkritje skrivnosti pred tem datumom ne bi bilo smiselno in modro. Poleg tega so morale razmere dozoreti.

O času objave je odločal Bog, ki je deloval po Jezusu Kristusu, Devici Mariji in vidkinji Luciji. Odločali pa so tudi ljudje, zlasti cerkveni predstojniki. Na njihove (ne)odločitve pa smo vplivali tudi mi s svojim grešnim življenjem ter na ta način prispevali k Božji kazni. Značilen primer je druga svetovna vojna. Pravzaprav smo se ljudje z njo sami kaznovali, ker nismo živeli po Božji volji.

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (66) Ničesar skritega ni več

Drugo uradno srečanje msgr. Tarcisija Bertoneja s sestro Lucijo je bilo 17. novembra 2001. Med ljudmi so nastali sumi: Ali je Sveti sedež res objavil celotno besedilo tretjega dela skrivnosti; ponavljala se je pritožba, da papež še ni posvetil Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor je Devica zahtevala. Sestra Lucija je odgovorila: »Vse je bilo objavljeno, ničesar skritega ni več.«

Tistim, ki pišejo o novih razodetjih sestri Luciji, pa je dejala: »Nič od tega ni res. Ko bi imela nova razodetja, jih ne bi povedala nikomur, ampak neposredno svetemu očetu.«

Lucijina predstojnica v karmelu sestra Marija Celina, ki je napisala knjižico Sestra Lucija, naši spomini nanjo, piše v zvezi s tretjim delom fatimske skrivnosti:

»Zaradi polemik, ki so jih sprožile nekatere skupine, ki niso bile zadovoljne z besedilom tretjega dela Skrivnosti, ki so ga razkrili leta 2000, je prispel k nam poseben odposlanec Svetega sedeža, da bi iz ust sestre Lucije slišal potrditev, da je odslej vse razkrito (…) Hudo ji je bilo, da se okoli Skrivnosti toliko špekulira. Pred razkritjem je z nekoliko grenkobe govorila: 'O, ko bi živeli tisto najpomembnejše, kar je že razkrito! … Mislijo samo na ono, kar še ni, namesto da bi izpolnjevali prošnjo, ki je že znana; molitev in pokora! …' Po razkritju se je razširila nejevernost glede resničnosti besedila. Nekega dne sem ji rekla: 'Sestra Lucija, govori se, da obstaja še ena skrivnost!' Ona pa mi je odgovorila: 'Če to vedo, pa naj jo razkrijejo! Jaz ne poznam nobene več! … Nekateri ljudje niso nikoli zadovoljni! ne poslušajte jih!'«

Ker pri tretjem delu fatimske skrivnosti nimamo Marijinih besed, ampak le opis videnja, so nekateri začeli govoriti o posebnem Lucijinem dokumentu, ki vsebuje Marijina pojasnila tretjega dela fatimske skrivnosti. De Carli je msgr. Bertoneja vprašal o možnosti dveh Lucijinih dokumentov:

»Mar ni mogoče, da je prvi dokument vseboval Marijine besede, drugi pa opis videnja?«

Msgr. Bertone je odgovoril:

»Prvi dokument ne obstaja. Nikoli ga ni bilo v arhivu Svetega oficija (…) Vem dvoje: prvič, da se tisti, ki so skrbeli za arhiv, ne spominjajo dveh kuvert, ampak ene same. Drugič, beseda sestre Lucije, še več, njena uradna identifikacija: 'Je to tretja skrivnost in edino besedilo?' 'Da, to je tretja skrivnost in jaz nisem nikoli napisala ničesar drugega.'«

Na očitek, da je sestra Lucija večino stvari zamolčala, msgr. Bertone odgovarja:

»Saj je vendar vsaj sedemdeset let svojega življenja – potem ko se je naučila brati in pisati – preživela ob pisanju! Ne le, da je avtorica knjig, ki vsebujejo na stotine strani; odgovorila je tudi na tisoče pisem.«

Marija in kriza v Cerkvi

Ali nam ima Jezusova mati v sedanji krizi, ki pretresa Cerkev, kaj povedati? Marija je omogočila prihod Božjega Odrešenika na svet, ko je izrekla svoj »zgodi se«. Sv. Janez Pavel II. je poudaril, da poleg petrinjskega počela v Cerkvi obstaja še marijanski, ki prvega presega. Marija je bila večja od Petra v poznavanju evangelija, v udejanjanju modrosti in v krepostnem živ ljenju. Čeprav je Petra nepredstavljivo presegala, je Marija na Petrovo vodstveno službo odgovorila z isto ubogljivo besedo »zgodi se«. Kajti Marija je v Petru gledala Kristusa in je zato neprestano izkazovala pokorščino namestniku svojega Sina, kot jo je prej svojemu Božjemu Sinu. Mislim, da je temeljna  rešitev sedanje krize duhovne in notranje narave. Ne sprejemajo jo pa zaradi tega, ker se na zunaj ne kaže »znanstveno« in koristno.

Marija na nas vse – škofe, duhovnike, redovnike in laike – gleda kot na svoje majhne otroke, ki imajo globoko in neprestano potrebo po notranjem spreobrnjenju, ki je prvi pogoj, da bi Cerkev lahko navzven živela v pokorščini, čistosti in veselju. Naša Gospa z enkratno in osebno materinsko skrbjo opogumlja vsakega izmed nas, da bi bili v sedanjem času bolj velikodušni v evharističnem češčenju njenega Sina, v molitvi rožnega venca, v prejemanju zakramentov, v pokorščini namestniku njenega Sina in da bi povsod osebno mogli bolje storiti »vse to, kar nam bo rekel« (prim. Jn 2,5).

Zaupajmo potrebo po celotni prenovi Cerkve Materi Cerkve, da bi lahko Kristusovega namestnika in Božje ljudstvo – povezana sta po pokorščini – vodila s pomočjo nujnega očiščenja: tako bosta oba spet pogumno našla čistost, pokorščino in ljubezen, ki v polnosti odseva pravo Kristusovo telo.

Mark Miravalle

PO MARIJI K JEZUSU Ves pontifikat papeža Frančiška je marijanski

Papež Frančišek je ob stoti obletnici Marijinih prikazovanj v Cova da Iria poromal v Fatimo. Srečanje z njim sta ob tej priložnosti poleg portugalskega predsednika Marcela Rebelo de Sousa najavila še predsednik Kolumbije Juan Manuel Santos in predsednik Paragvaja Horacio Cartes, ki sta se na Portugalsko odpravila 12. maja 2017. Istega dne so prišli tudi voditelji držav Sao Tomé, Cape Verde in Gvineje Bissau.

Papež je na lizbonsko letališče prispel ob 16.00 in dve uri kasneje je bil v Fatimi. V fatimsko svetišče se je peljal s »papamobilom« in se najprej namenil h kapeli, ki je bila zgrajena točno na mestu prikazovanj leta 1917 (13. maj – 13. oktober). Bil je navzoč ob različnih dogodkih, vodil pa je tudi procesijo z baklami.

Lahko rečemo, da je ves pontifikat papeža Frančiška, ki ga je zaupal fatimski Devici Mariji maja 2013, »marijanski«, kar potrjujeta omenjeno dejanje in romanje v Fatimo 12. in 13. maja 2017.

Zenit