Domačini
iz Polja pri Višnji Gori
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
četrtek, 15. avgust 2019
VALERIJINE VRSTICE Beračev kruh
V prvih letih po vojni so na kmetih
marsikje stradali; posebno tam, kjer jim je vojna vzela očeta. Kljub temu so
svojo revščino delili tudi z berači. Toda zgodilo se je, da se je našlo v
beračevi malhi marsikaj, česar v kmečki shrambi ni bilo. Otroci na Polici so se
zato zelo razveselili, kadar je prišel v vas berač, ki so mu rekli Tomšič. Berač
je namreč obšel tudi hiše, kjer ni bilo pomanjkanja. Obredel je vsa žegnanja,
poroke in druge imenitne dogodke. Najbolj radodarni so bili v vasi Leskovec nad
Višnjo Goro. Tako se je v njegovi bisagi znašel marsikateri kos belega kruha in
potice, pa tudi štruklji in drugo pecivo. Od daleč je bil s svojo opletajočo
bisago in široko razprostrtimi rokami kar malce podoben vaškemu zavetniku sv.
Jakobu. Ko se je pojavil na vasi, je zaklical: »Pridite, otroci, Tomšič je
prinesel kruha.« Potem so skupaj sedli za kak skedenj. Najprej so molili. Čim
daljša je bila molitev, tem bolj je raslo pričakovanje in prepričanje, da je v
malhi dosti dobrega. Nato je berač razvezal culo in pogostil otroke.
torek, 13. avgust 2019
Razmišljanja ob zmedi
70. Skušnjava čistih rok
Neredko
taki, ki navdušeno poudarjajo
pomembnost
družbe za razvoj človeka,
se
skrbno izogibajo dolžnostim
ter
so ob svojih mislih radi sami.
Nadležen
jim je kdor drugače misli;
prezirajo
politiko rekoč,
da
k višjim so rečem pozvani,
in
kritično motrijo delo drugih,
ko
sami »čistih rok« stojé ob strani.
71. Prevzeti
skrb
Da
je politika »umazan posel«
oznanjajo
navadno tisti,
ki
sami za čistočo niso najbolj vneti,
a
nočejo, da bi pošteni državljani
prevzeli
skrb za skupno dobro.
72. Odgovornost politikov
Politika
je prišla na slab glas,
ker
prepogosto se dogaja,
da,
ko politik kandidira za volitve
pozabi,
da ni vsemogočen,
pa
tudi, da je odgovoren,
tako
za svoje delo, kot za opustitve.
dr.
Marko Kremžar
Pripomba:
Avtor
sporoča, da je Slovenska kulturna akcija v Argentini založila “Razmišljanja ob
zmedi.” Knjigo boste verjetno lahko dobili v kakšni slovenski knjigarni.
Avtorju se zahvaljujemo za obe besedili: »Vir največje moči« in »Razmišljanja
ob zmedi«.
nedelja, 11. avgust 2019
Prevajalčev zagovor
Če je navadno na prvih straneh
knjige pisateljev predgovor, pa naj bo na zadnji strani še prevajalčev zagovor.
Iz vsega srca sem hvaležen Bogu, ker
mi je po tako čudoviti poti dal priložnost, da sem spoznal to prelepo knjigo.
Bil sem v veliki stiski, ki pa mi je bila končno le v prid. Spet se je
izkazalo, kakor že tolikokrat v mojem življenju, da so bridkosti in težave, ki
so me zadele in ki sem o njih sodil, da so velika nesreča, bile blagoslov. Naši
slovenski predniki niso zastonj poznali pregovor: »Kar Bog stori, vse prav
stori!« Mi smo nanj pozabili. Zato pa nam ga zdaj Bog vceplja v glavo. Da bi le
naše trde glave to razumele! Ta knjiga mi je bila v veliko tolažbo; iz nje sem
se navzel tolikšnega zaupanja v Božjo dobroto, ljubezen, pravico in moč, da me
danes ni strah nobene moči tega sveta. Bodi Bogu hvala za to! Druga zahvala pa
bodi izrečena bivšemu priorju stiškega samostana [poznejšemu opatu samostana
Stams na Tirolskem] patru Evgenu Fidererju. Ko je bil ta gospod v Španiji, je
sklenil, da mora biti ta knjiga prevedena v slovenski jezik! Hotel je, da bi
dobila po njej slovenska srca, tako stiskana in preskušana, vso moč tolažbe.
Posrečilo se mu je, da je dobil od pisatelja iz Mehike dovoljenje za slovenski
in nemški prevod. Nato je iskal človeka, ki bi oskrbel slovenski prevod. Prav
takrat pa je mrzla jesenska sapa mene zanesla v njegovo deželo. »Ravno na Vas
sem mislil!« mi je dejal. »Prevedite to knjigo. Boste videli, da Vam bo v
veliko tolažbo, tistim pa, ki bodo slovenski prevod brali, bo to v duhovno
korist!« Pa sem se lotil dela, lotil s takim veseljem, kakor doslej redko
katerega drugega. S tem mi je dobri gospod prior storil veliko duhovno dobroto,
za katero mu ne morem biti dovolj hvaležen! Še bolj pa sem mu dolžan
hvaležnost, če pomislim, da bi po njegovi zaslugi in po dobroti Božje
previdnosti zaradi tega dela utegnil postati tudi jaz orodje Božje ljubezni pri
tistih, ki bodo zaradi te knjige spet začeli moliti.
Z zahvalo moram tudi povedati, da je
stiški pater Tomaž Kurent, profesor v Friburgu, imel potrpljenje, da je
slovenski prevod na podlagi španskega izvirnika z menoj predelal ter mi tudi
jezikovno pomagal iz marsikakšne zadrege. Mehiški pisatelj je svoji knjigi dal
naslov Una fuente de energia, kar bi se slovensko reklo Vir dejavne sile. Mi
smo ji dali naslov: Vir največje sile [v naši reviji: Vir največje moči].
Molitev je res največja moč, ki je človeku na razpolago. Le uporabiti jo je
treba.
Uporabimo moč! To ponavljajo ljudje
že dolga stoletja, mislijo pa na surovo moč brez pravice in ljubezni. Moč, ki
ji pravimo nasilje. Nasilje nad človekom, njegovim dostojanstvom, njegovim
telesom, njegovo vestjo in dušo – to je tisto, kar počenja svet dandanes. To
malikovanje surove moči, skrbno zakrinkano z lepo besedo svoboda, se je začelo
že pred stoletji, ko je iz tedanjih mogočnikov začela izginjati zavest, da smo
vsi ljudje bratje, sestre, bratje vsi narodi, ker smo vsi otroci istega
nebeškega Očeta.
V videnjih Katarine Emmerich, ki je
umrla devetega svečana leta 1824 in ki je njene napovedi popisal spreobrnjeni
pisatelj Klemen Brentano, beremo tole napoved: »Slišala sem, da bo Lucifer
spuščen za nekaj časa, če se ne motim, petdeset ali šestdeset let pred letom
2000.« No, ali ni danes res vse tako, kakor da bi hudič ušel z verige? Saj je
tudi res, da bi takih laži, nasilij, grozovitosti, zlobnosti in hinavščine
človek sam ne bil – zmožen! In ne more biti po postavah zdrave pameti, če
dandanes vidiš okoli sebe toliko tako zaslepljenih ljudi, ki so, kakor bi jim
strašna mrena zakrila duhovne oči. So, kakor bi bili obsedeni! […]
Svet danes na široko oznanja laž,
prevaro, krivico in nasilje ter se baha z atomsko bombo. Da je vse to res
strašna moč, dobro vemo, saj smo vsaj nekaj teh grozot že doživeli. S to močjo
v rokah njemu vdanih, hoče satan zasužnjiti ves svet, kričeč: »Uporabimo moč!«
Zoper to moč v sovraštvu stisnjenih
pesti in žugajočih rok moramo postaviti moč v molitvi k Bogu, zaupno in ponižno
sklenjenih rok. To je veliko večja, kakor pa so atomske bombe in milijonske
armade, to je naša moč! Če jo bomo vztrajno in s popolnim zaupanjem
uporabljali, nam bo naš dobri Bog podal svojo očetovsko roko in vso svojo
neskončno moč.
V Stamsu na Tirolskem, na dan
spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januarja 1948.
France Ksav. Kremžar
petek, 9. avgust 2019
Vir največje moči II/5 Ob koncu
Ko je leta 1884 francoska vlada
sklenila, naj se križi in svete podobe odstranijo iz šol, se je mlad fant v
svojem sovraštvu do vere ponudil, da bo sam hodil od šole do šole odstranjevat
svete podobe in razpela. Dovolili so mu, on pa se je takoj lotil svojega
brezbožnega dela s pravim satanskim ognjem. Podob ni le odstranjeval, marveč
jih je kar trgal s stene, metal po tleh, jih teptal in razbijal, kakor bi bile
škodljive pijavke.
Ta mladenič pa je imel zelo dobro
mater, ki je neprestano zanj molila. Ko je uboga žena zvedela za brezbožno delo
svojega sina, se je njeno krščansko materinsko srce kar trgalo. Toda namesto,
da bi prenehala moliti, je svojo molitev še podvojila.
Nekega dne so njenega sina prinesli
domov nezavestnega, žrtev srčnega napada. To pa še ni bilo najhujše, pač pa to,
kar je bilo s srčnim napadom povezano. V svojem besu zoper svete podobe je
mladenič v neki šoli našel križ, ki je bil trdno vzidan. Ker ga ni mogel
izruvati, je ves divji vzel težak kol in z njim začel razbijati razpelo, da je
v kosih padalo na tla. Pri tem brezbožnem delu ga je naenkrat zagrabilo pri
srcu, da se je nezavesten zgrudil na razbite in raztresene koščke Križanega.
Vsi, ki so to videli, so sodili, da je ta srčni napad, ki je fanta privedel do
smrtnih vrat, kazen iz nebes za njegovo brezbožno delo. Ne da se popisati, kako
je trpela uboga mati, ko je sprejela svojega še vedno nezavestnega sina in ko
je slišala, kaj je bilo vzrok, da se je zgrudil nezavesten. Poklicali so
zdravnika, ki je povedal, da je prvi napad minil, a da bi ga drugi napad lahko
stal življenje. Zato mu je treba prizanesti z vsakršnim močnim razburjenjem.
Ko je tedaj mati videla, da sin
živi, je molila k Bogu s slepim zaupanjem, kakor še nikoli, za njegovo
zveličanje, čeprav bi potem, ko bo prišel do zavesti, takoj umrl. Zato je dala
poklicati duhovnika, da bi bil na razpolago, ko bi bolnik prišel do zavesti.
Duhovnik pa, ko so mu povedali, kaj se je zgodilo, ni hotel vstopiti v
bolnikovo sobo, ker se je upravičeno bal, da bi bolnik, ko bi ga zagledal,
takoj začel preklinjati, kakor je bila njegova navada, pa bi zaradi tega umrl,
kot žrtev drugega napada, ki bi bil smrtonosen.
Ravno so se menili o tem, ko je
mladenič nenadno pogledal in pokazal željo, da bi govoril. Zdravnik je hotel to
preprečiti, mati pa ga je, ko je videla njegov nepričakovani smehljaj, pogladila
po glavi in vprašala, kaj bi rad. S komaj slišnim glasom je rekel: »Vse sem
slišal. Hočem duhovnika! Še prej pa bi ti rad nekaj povedal«.
Bolnik je zaprl oči, čez nekaj časa
pa je takole spregovoril: »Mati, zelo se zahvali Bogu za njegovo neskončno usmiljenje
z menoj. Ko sem začel neusmiljeno razbijati tisto razpelo, poln peklenskega
sovraštva, se mi je zdelo, da je Gospodovo obličje zaživelo. To me je še bolj
razkačilo in sem še naprej razbijal sveto podobo. Naenkrat pa so se njegove oči
zazrle vame z izrazom tolikšne miline in ljubezni, da sem z dvignjenim kolom
obstal kakor ohromel! Tedaj sem začutil veliko bolečino, tako silno bridkost ob
pogledu na svojo nehvaležnost, tako kesanje nad svojim početjem, da mi je kol
kar padel iz rok. Nato sem zakričal, proseč Kristusa za odpuščanje. In že nisem
več vedel, kaj se z menoj dogaja. Mati, povej to vsem, da bodo vedeli in
razumeli, kaj je neskončno Božje usmiljenje.« Uprl je pogled v duhovnika, ki se
je približal postelji, in ga prosil, naj mu odpusti. Nato pa je za vedno zaprl
svoje oči, medtem ko je Kristusov služabnik v njegovem imenu brezbožnega
mladeniča odvezal njegovih grehov in mu jih odpustil. Kristus mu je prav gotovo
sam odprl rajska vrata, kakor desnemu razbojniku.
Božja kazen? Nikakor ne! Pač pa
učinek neskončnega Božjega usmiljenja. Dokaz za njegovo neskončno zvestobo, ki
vedno usliši molitev tistih, ki vanj zaupajo. In če to imenujete pravičnost, jo
imenujte pravičnost po Božje, ne pa pravičnost po naši slabosti.
Zdaj pa se moram od tebe posloviti,
dragi bralec. Ne naveličaj se premišljevati, da je Bog dober, zelo dober,
neskončno dober. Da se do nas vede z neskončno obzirnostjo in neskončno
rahločutnostjo. Da je neskončno plemenit in velikodušen, da nikoli ne pozabi na
dano besedo. Da nikoli ne pušča na cedilu tistih, ki vanj zaupajo. Da je
neskončno zvest. Da se ponaša s svojo zvestobo in da ga nobena stvar ne zaboli
bolj, kakor to, če mu ne zaupamo, če nad njegovo zvestobo dvomimo, zaradi česar
lahko pademo v obup, ki temelji na nezaupanju Bogu, kar je največji greh.
Vsak večer vzemi v roke svoje
razpelo ter misli na usmiljenje Boga, ki je zate umrl, da te je odrešil. In če
ti je v korist, ko misliš na njegovo pravičnost, poglej Križanega in hkrati
misli nanjo. Ne pozabi pa popraviti svoje v tem pogledu morebiti malo spačene
misli. Pomisli, če je Bog pravičen, neskončno pravičen, da pa je njegova
pravičnost Božjega, ne našega kova. Pravičnost brez usmiljenja ni Božja
pravičnost.
»Mislite na to, da je Gospod dober!
Dobro mislite o njem!« To so prve besede v duhoviti Knjigi modrosti. »In iščite
ga s preprostim srcem!« - to je: ponižno! »Razodeva pa se tistim, ki vanj
zaupajo!«
Če boš dobro mislil o njem, boš imel
zaupanje vanj. In čimbolj ga boš spoznal, tembolj boš o njem razmišljal! Zakaj
on je neskončno dober, zakaj on je neskončno zvest! In če boš imel zaupanje
vanj, te ne bo stalo reči: »Zgodi se tvoja volja!« Saj namreč veš, ker je tako
dober in zvest, bo vse tako storil in uredil, kakor je zate najboljše. In tako
bo tvoja molitev postala učinkovita!
Zaupaj v Boga in nikoli ne boš trpel
pomanjkanja: »Kdor v Gospoda zaupa, ne bo nikoli prikrajšan!« »V tebe, Gospod,
sem zaupal in vekomaj ne bom osramočen!«
pisatelj:
C. M. de Heredia; prevajalec: France Ksav. Kremžar; prilagoditev besedila: dr.
Marko Kremžar in p. Anton Nadrah
sreda, 7. avgust 2019
Romanje Bernardove družine na Svete gore ob Sotli
Deževno nedeljsko jutro 12. maja ni
obetalo lepega dne, ko smo se člani Bernardove družine v Stični in na Rakovniku
zbrali in se iz Ljubljane čez Trojane po Savinjski dolini mimo Celja, preko
dekanije Šmarje pri Jelšah (rojstni kraj p. Branka Petauerja) podali na pot, na
naše letno romanje na Svete gore pri sv. Petru oz. Bistrici ob Sotli. Poromali
smo k Materi Božji Vnebovzeti na skrajni vzhodni konec Slovenije ob meji s
Hrvaško, v Bistrico ob Sotli oz. k sv. Petru pod Svetimi gorami. Dolga stoletja
je bila to skupna božja pot štajerskih Slovencev in kajkavskih Hrvatov. Že
davna stoletja jih povezuje oz. ločuje mejna reka Sotla.
Svete gore segajo daleč nazaj v
temino zgodovine. Lahko bi rekli, da so tu »naši predniki«že od začetkov
krščanstva častili Božjo Mater in svetnike, saj je še danes na grebenih strme
gore kar pet cerkvic. Glavna božjepotna je Marijina (stala je že v 13.
stoletju), zelo stara svetišča, bolj kapele, pa so posvečene tudi svetnikom
zgodnje krščanske dobe: sv. Juriju, sv. Martinu, sv. Sebastijanu (Boštjanu) in
Felicijanu, le kapela Lurške Gospe je po imenu mlajša; prvotno je bil njen zavetnik
sv. Bolfenk, svetnik salzburške cerkve. Vse se odlikujejo po izjemnih starinah,
ki so razvidne iz predelave zidov, kamnov, fresk in poslikav, odkrivali in
razpoznavali, opisovali pa so jih naši arheologi in umetnostni zgodovinarji.
Obstajajo vse od časov predromanike do sodobnosti, saj so vse te častitljive
zgradbe skozi vso zgodovino zgledno vzdrževane …
Romanja na Svete gore se začno na
velikonočni ponedeljek in se vrstijo vse do Martinove nedelje, z vednostjo oz.
pod pokroviteljstvom pristojnega gostoljubnega g. župnika Damjana Kejžarja.
Kako lepo in vedro nedeljo za
duhovniške poklice smo obhajali na tej Sveti gori! Strm klanec od postajališča,
kjer stoji tudi župnišče s kapelo Žalostne Matere Božje, pa do Svetogorske
Matere Božje Vnebovzete, nas je spominjal na Jezusov križev pot; tem bolj, ker
so nas ob vzponu spremljale pretresljive lesene sohe Jarmovega križevega pota,
ki kličejo po obnovi. Nismo se mogli ob njih ustavljati, moliti, saj se je
bližala enajsta ura, sv. maša, ki sta jo za duhovne poklice in po naših namenih
darovala p. Branko iz Stične in g. župnik od sv. Petra.
Kako nas je ta hram Božje Matere
prevzel in presenetil s svojo baročno svežino! S prelepim »trinadstropnim«
Marijinim oltarjem, saj je na njem upodobljena kar trikrat: Marijino rojstvo,
Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje-kronanje! Obdaja pa jo vsa njena
»žlahta«. Kako globoko, vsebinsko sporočilo za nas! Sredi cerkve, pred glavnim
oltarjem, pa Mati Božja z Jezuščkom na prestolu! Za ljudi in med ljudmi, da se
ji lahko približajo, jo obkrožajo, ob njej molijo, saj »še ni bilo slišati »,
da bi ob iskreni prošnji, ki privre iz premnogih ran srca in stisk življenja,
ostala gluha! Tako nekoč, kot danes! Saj o tem pričajo številne stare votivne
podobe v cerkvi …
Gospod župnik nam je po sv. maši
odstiral vso zgodovino in vso lepoto tega božjepotnega hrama, ki ga krasi še
šest stranskih oltarjev, posvečenih priljubljenim svetnikom: sv. Ani, sv.
Florjanu, sv. Antonu Puščavniku na levi strani, na desni strani pa Materi Božji
sv. rožnega venca, sv. Frančišku Ksaveriju in kmečkemu svetniku, sv. Izidorju,
ki prostoru dajejo, obdani s kipi angelov in svetnikov, prijetno domačnost.
Oltarji so s konca 18. stoletja. Oltarne podobe pa je naslikal furlanski
slikar,Tomaž Fantonij. Njegova je tudi celotna poslikava cerkve z znamenitimi
svetimi »dogodki«: Čudež v Kani Galilejski, Marija sreča Jezusa s križem,
Marija skupaj z apostoli prejme Svetega Duha, zmaga nad Turki v bitki pri
Lepantu, Marija Snežna v Rimu, itd.
Sedanjo Marijino cerkev je l. 1651 posvetil
ljubljanski škof Tomaž Hren. Cvetoča božja pot pa je, kot večina vseh po
Slovenskem, zamrla v dobi jožefinizma. Šele po l. 1860 so romanja ponovno
zaživela, seveda z ustreznimi prenovitvami božjepotnih svetišč, ki so zaznavne
vse do sodobnosti.
Dan je bil prekratek, da bi lahko
spoznali znamenitosti in počastili svetnike še drugih štirih cerkvá-kapelic.
Morali smo se posloviti od tako lepega, za vse Slovence milostnega kraja.
Obnebje je bilo zastrto z nizko
razvlečenimi oblaki, ki pa so nam ves dan prizanašali z dežjem.
Naš cilj je bila še Ponikva,
župnijska cerkev sv. Martina, kjer je bil krščen naš blaženi škof Anton Martin
Slomšek. Tu smo opravili še šmarnično pobožnost, hvaležno zapeli Lavretanske
litanije, saj obhajamo mesec maj. Zapeli smo tudi Slomškovo V nebesih sem doma,
zmolili molitev za njegovo beatifikacijo, počastili njegove relikvije in ob
izčrpni vsebinski razlagi gostoljubnega g. župnika, Lojzeta Kačičnika,
občudovali za podeželje tako nenavadno veličastno, prostrano baročno svetišče
nekdanje obsežne pražupnije sredi gričevnate, s cerkvicami posejane štajerske
dežele. Razgled po okolici je kot podoba raja!
V župnijski cerkvi je v glavnem
oltarju redka upodobitev sv. Martina. Množica angelcev spremlja njegovo dušo v
nebesa, v objem Jezusa Kristusa, kot pripoveduje to stara legenda.
Prelep je Božji grob v stranski
kapeli z Marijo Sedem žalosti. Srce ji prebada sedem mečev, Jezus pa počiva v
grobu pod oltarjem. Baročna prižnica je s svojo bogato vsebinsko simboliko
vredna vsake škofijske cerkve. Prostor, od koder se je stoletja razglašala
Božja beseda, je moral biti veličasten, nadvse lep! To nam priča tudi vsa
cerkvena poslikava. Razodeva nam, da smo v hramu, ki si ga je nekoč, na nek
način, sam Bog izbral, da bi tu prebival med svojim vernim ljudstvom in ga
blagoslavljal …
Po duhovni okrepitvi nas je g.
župnik povabil še v prostrano župnišče in nas pogostil z domačimi pogačami in
dobro štajersko kapljico. Zahvalili smo se mu za gostoljubje. Zaželel nam je
srečno pot domov in – Nasvidenje v Slomškovi deželi!
Obogateni, veseli in zadovoljni smo
se vračali domov. Bog nam daj še veliko takih romanj in hvala vsem, ki so ga
omogočili.
Martina Orožen
Naročite se na:
Objave (Atom)