Sv. Janez Pavel II. o rožnem vencu

O sebi je papež Janez Pavel II. zapisal: »Od mojih otroških let je imela ta molitev v mojem duhovnem življenju važno mesto. Rožni venec me je spremljal v veselih trenutkih in v preizkušnjah. Njemu sem izročil tolike skrbi, v njem sem vedno našel tolažbo. Pred štiriindvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, komaj dva tedna od izvolitve na Petrov sedež, sem se izrazil [pri molitvi angelovega češčenja], kot da bi poučeval svojega duha: 'Rožni venec je moja najljubša molitev. Čudovita molitev! Čudovita v svoji preprostosti in svoji globini. Mogli bi reči, da je rožni venec v nekem smislu molitvena razlaga zadnjega poglavja konstitucije Lumen gentium 2. vatikanskega koncila, poglavje, ki govori o čudoviti navzočnosti Božje Matere v skrivnosti Kristusa in Cerkve. V ozadju besed zdravamarije gredo pred očmi duha glavni dogodki življenja Jezusa Kristusa. V celoto se združujejo vesele, žalostne in častitljive skrivnosti in nas povezujejo v živo občestvo z Jezusom po posredovanju – moremo reči – Srca njegove Matere. Hkrati more naše srce vključevati v te desetke rožnega venca vse dogodke življenja posameznika, družine, naroda, Cerkve in človeštva. Osebno življenja in življenje bližnjega ter na poseben način tistih, ki so nam bolj blizu, ki so nam bolj pri srcu. Tako se preprosta molitev rožnega venca vključuje v ritem človeškega življenja.'

S temi besedami, moji dragi bratje in sestre, sem vključil v vsakdanji ritem rožnega venca svoje prvo leto pontifikata. Danes, na začetku štiriindvajsetega leta služenja kot Petrov naslednik, želim delati prav tako. Koliko milosti sem v teh letih prejel od svete Device po rožnem vencu: Moja duša poveličuje Gospoda! Želim se zahvaliti Gospodu z besedami njegove najsvetejše Matere, pod katere varstvo svojo petrinsko službo: Totus tuus!«

Papež nato napove leto rožnega venca, ki bo trajalo od oktobra 2002 do oktobra 2003. S tem nas hoče spodbuditi h kontemplaciji Kristusovega obraza skupaj z najsvetejšo Materjo in v njeni šoli. »Moliti rožni venec ni nič drugega kot skupaj z Marijo premišljevati Kristusov obraz..« Papež želi, da bi to molitev molili v krščanskih skupnostih. Računa, da bomo to pobudo sprejeli z velikodušno pripravljenostjo.

Glavni razlog za molitev rožnega venca je v tem, da pri vernikih pospešuje kontemplacijo krščanske skrivnosti. Naše krščanske skupnosti morajo postati avtentične šole molitve. Rožni venec je molitev za mir in za družino. Za mir, ki je vedno znova ogrožen, je treba moliti. Papeži so pogosto naglašali, da je rožni venec molitev za mir. Napad 11. septembra 2001 v Ameriki in vsakdanje prelivanje krvi na mnogih krajih, tudi v Jezusovi deželi, razodevajo, kako je potrebna molitev za mir. Jezus je naš mir. Ko molimo rožni venec, naj bi ga molili za mir na svetu.

Poleg miru je danes v križi družina, in sicer v teoriji in praksi. Ponovna uvedba rožnega venca v naše družine bo učinkovita pomoč družinam, da bodo ostale skupaj.

Sveta Devica zelo želi, da bi molili rožni venec. Papež omenja 19. in 20. stoletje, v katerem je Marija izrazila svojo željo, da bi molili rožni venec. Gre predvsem za Lurd in Fatimo.

Nemogoče bi bilo našteti vse svetnike, ki so v rožnem vencu našli pristno pot do svetosti. Papež omenja Ludvika Marijo Grigniona Montfortskega, ki je napisal dragoceno delo o rožnem vencu. Omenja tudi patra Pija iz Pietrelcine in blaženega Bartola Longa.

Obljube molivcem rožnega venca

Pri nekem prikazanju Marije v Parizu leta 1465 je po izročilu dobil blaženi Alan de la Roche (Alanus de Rupe, + 1475), nizozemski dominikanec, od Matere Božje sledeče obljube:

1. Kdor moj rožni venec vztrajno moli, bo dobil posebne milosti.

2. Vsem, ki pobožno molijo moj "psalter", obljubim svoje posebno varstvo in velike milosti.

3. Rožni venec je močan ščit zoper zlobnega sovražnika; uničuje pregreho, varuje pred grehom in odpravlja krivo vero.

4. Rožni venec oživlja kreposti in bogoljubna dela. Po njem dosežejo kristjani polnost Božjega usmiljenja. Spreobrnil bo srca ljudi, da bodo začeli manj ceniti pozemeljsko in bolj ljubiti nebeško ter bodo hitro napredovali. Po rožnem vencu se bo rešilo mnogo duš.

5. Človek, ki se, poln zaupanja, z rožnim vencem zateka k meni, se ne bo pogubil.

6. Tiste, ki pobožno molijo rožni venec in pri tem premišljujejo skrivnosti, nesreča ne bo potrla in bodo obvarovani neprevidene smrti. Če so v grehih, bodo dosegli milost spreobrnjenja; če so v Božji milosti, bodo dosegli milost vztrajnosti in bodo deležni večnega življenja.

7. Verniki, ki bodo pobožno molili moj rožni venec, ne bodo umrli brez prejema svetih zakramentov.

8. Hočem, da so vsi, ki pobožno molijo moj rožni venec, med življenjem in ob svoji smrti deležni obilja Božjih razsvetljenj kakor tudi zasluženja svetnikov.

9. Zelo hitro bom osvobodila iz vic tiste duše, ki so v svojem življenju molile moj rožni venec.

10. Zvesti otroci mojega rožnega venca se bodo v nebesih veselili velike slave.

11. Vse, za kar me bodo ljudje prosili z rožnim vencem, bodo dosegli.

12. Kdor razširja moj rožni venec, bo v svojih potrebah izkusil mojo pomoč.

13. Pri Božjem Sinu sem dosegla milost, da bodo vsi člani bratovščine svetega rožnega venca kot srečni nebeščani priprošnjiki svojim bratom in sestram v življenju in ob smrti.

14. Vsi, ki molijo moj rožni venec, so moji ljubljeni otroci in bratje Jezusa Kristusa, mojega edinorojenega Sina.

15. Pobožna molitev mojega svetega rožnega venca je posebno znamenje izvolitve.

Alanus de Rupe (iz LThK¹, Rosenkranz)

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI

Veseli del rožnega venca[1]

1.Marija, s tvojimi očmi

zrem angela, ki sporoči:

»Tvoj sin po Duhu bo spočet,

in vladal bo brez konca let.«

2. Marija, s tvojimi očmi

zrem srečanje, ki se zgodi

z Elizabeto, Janezom,

z učlovečenim Jezusom.

3. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa, ki se rodi.

Častijo ga vsi angeli,

pastirji, kralji, tudi mi.

4. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa kot luč v temi;

ga v templju darovala si,

darujmo zdaj ga tudi mi.

                                                          

5. Marija, s tvojimi očmi

zrem Jezusa, ga našla si;

učitelje je spraševal,

jim vse odgovoriti znal.

An

Kako molim rožni venec?

Pred molitvijo rožnega venca pomislim, za kaj ali za koga jo namenjam in darujem. Glede na to, koga ali kaj želim po Božji materi Mariji Bogu izročiti, izberem najprimernejši del rožnega venca. Na primer, veseli del. Kdaj pa tudi zgolj posamezno desetko rožnega venca, na primer, ki si ga Devica rodila. V vseh delih rožnega venca – v veselem, svetlem, žalostnem in častitljivem – odkrivam znamenja Gospodovega in Marijinega življenja h kateremu more biti pridruženo naše življenje. Ali povedano tudi drugače: iz njunega življenja prihaja pomoč našemu življenju.

Vse skrivnosti posameznih delov molitve rožnega venca nam najprej kažejo na resnico Gospodovega odrešenja sveta, v katero želi prav on pritegniti vsakega človeka. Vsakega v njegovi enkratnosti , poklicanosti in poslanstvu ter v vsakršnem življenjskem položaju in stanju. Zato se v misli zadržim malo več časa pri omenjeni osrednji resnici, na katero kažejo deli in skrivnosti rožnega venca. Tako, seveda v zavesti osebnih slabosti in meja, izkušam, da je Gospod tisti, ki ob svoji Materi Mariji daje pobudo za molitev rožnega venca ter da je on tisti, ki mi v srcu daje spoznati, komu ali za kaj naj molitev namenim. Ko se odločim moliti po namenu, mi ni več težko izbrati posameznega dela oziroma tudi skrivnosti rožnega venca.

Kadar molim za oddaljene od Odrešenika in Cerkve, molim žalostni del. Včasih zgolj desetko iz svetlega dela, »ki je oznanjal Božje kraljestvo«. Kdaj tudi desetko iz častitljivega dela, »ki je Svetega Duha poslal«. Tedaj, ko prosim za preizkušene v trpljenju ter umirajoče in umrle osebe, molim žalostni in častitljivi del, pa tudi svetli del rožnega venca in rožni venec Božjega usmiljenja. Ali pa tudi zgolj desetko iz žalostnega dela, npr.: »ki je za nas (zanj, zanjo) težki križ nesel« ter, »ki je za nas(zanj, zanjo) križan bil«. Dar v obliki takšne molitve so mi posredovali stari starši in moja starša v rani mladosti, ko smo se poslavljali od umrlih.

Večkrat v molitvi rožnega venca Bogu izročam tiste, ki jih on kliče v duhovni poklic, bogoslovce ter novinke in novince v redovnih skupnostih, kakor tudi že posvečene osebe. Tudi v tem primeru gre za posamezne enkratne osebnosti na katere se obrača Gospod v skrivnosti svojega klica. V povezanosti z duhovnimi poklici premišljujem o potrebah svete Cerke in prisotnosti Odrešenika v svetu. Polnosti Gospodove navzočnosti med nami in obilja življenja, ki se hrani ob Božji besedi in evharistiji, si brez posvečenih oseb težko predstavljamo. Zato pred molitvijo rožnega venca pomislim na Kristusov evangelij. Razmišljam tudi o posamezni osebi (osebah) v luči njene (njihove) poklicanosti. Besedila evangelija osvetljujejo poklicanost posamezne osebe kakor tudi dejanske potrebe Božjega ljudstva. In iste besede odmevajo v vsebinah rožnega venca. Izmed desetk rožnega venca molim po tem namenu zlasti: »ki si ga Devica v templju darovala« (veseli del) ter, »ki je oznanjal Božje kraljestvo« in, »ki je postavil sveto evharistijo (svetli del).

Približanje našega življenja Gospodovemu in Marijinemu življenju je dar. Namenjen je vsem. Tako se mi ob opisani izkušnji molitve rožnega venca ta dar odkriva tudi pod vidikom prav te pobožnosti. Opisati ga morem le s primerom: Ko v molitvi rožnega venca prosim za nekoga, ki se je znašel na razpotju poti in se težko odloča, ga Marijini priprošnji in Gospodovemu usmiljenju izročam v kolikor mogoče polnem zavedanju pomena izročanja in pomena besedila molitve. Omenjeni dar zaznavam v vsebini besed, »… blagoslovljen je sad tvojega telesa Jezus, ki je Svetega Duha poslal …«. Tu se vse združi, tu je središče, v teh besedah je srčika rožnega venca. Notranje je moč zaznati povezanost Božje matere s troedinim Bogom. Človek pa, za katerega prosim, je v molitvi izročen v ta odnos, v to povezanost. Menim, da je v tem središčnem delu prosilne molitve mogoče odkriti dar približanja našega življenja Marijinemu ter po njej življenju v Bogu. Drznem si reči, da je v tem srčika, sredica, molitve rožnega venca.

Lojze

---

[1] Z današnjo številko začenjamo objavljati pesmi, ki jih po napevu Kraljica venca rožnega lahko pojemo pred posameznimi desetkami rožnega venca. Prva in druga vrstica sta povzetek navodil papeža sv. Janeza Pavla II., kako naj molimo rožni venec v povezanosti z našo materjo Marijo.

ODMEVI

Stojnica na Stični mladih je z Božjo pomočjo zelo uspela. Najbolj je pritegnil napis: Marijino brezmadežno Srce bo zmagalo. Redovnice benediktinke, ki so bile poleg nas, so z občudovanjem opazovale neprestano obleganje naše stojnice. Zmogla sem se dati mladim popolnoma na razpolago. Posredujem pa vam enega najlepših odzivov, ki je zapisan tudi v zvezku: Hvala vam za vaše molitve za duhovne poklice. Obljubili ste mi molitev, ki je bila uslišana. Bogu sem hvaležen, da sem že drugo leto salezijanec. Se priporočam v molitev še naprej. Presveto Srce Jezusovo, prosi za nas. Marija, prosi za nas! Hvala.
Vrečke, na katere sem z zlatimi črkami na križu narisala srce, pod križem napis AVE in pod AVE ime Božjega otroka, ki je vrečko prejel, so bile zelo lepo sprejete. Na hrbtni strani sem napisala: ZDRUŽENJE POSVEČENIH JMS in NE BOJ SE. Zelo so bili hvaležni zanje in tudi zaradi lepih vrečk radi vzeli kakšno knjižico, zato jih je zelo malo ostalo. Plakat, ki je vabil na mesečna srečanja posvečenih JMS, si je še najbolj podrobno ogledal ravno škof Šuštar.
Mojca

Slabokrvnost - anemija

Je najpogostejša krvna bolezen ali motnja. Povzroča jo pomanjkanje železa, folne kisline in vitamina B₁₂. Pojavlja se pogosteje, kot na splošno mislimo. Najbolj ogrožene so žene v starosti od 15 do 50 let.

Anemija pomeni zmanjšano število rdečih krvnih telesc in hemoglobina v krvi, ki je nezamenljiva za normalno delovanje človeškega telesa. Prenaša kisik in hrano do vsake celice ter sodeluje pri odstranjevanju odpadnih produktov.

Beljakovinski pigment hemoglobin je sestavni del eritrocitov in veže nase kisik. Za izgradnjo je nujno potrebno železo. Če hemoglobina ni dovolj, govorimo o slabokrvnosti, kar povzroča slabšo resorbcijo življenjsko pomembnih snovi, zlasti tistih, ki so prisotne v manjših količinah, a so pomembne za pravilno delovanje organov. Posledica pomanjkanja je zmanjšana odpornost in pogostejša obolenja.

Pomanjkanje železa je posledica premajhnega vnosa v obdobju rasti, nosečnosti, dojenja, večjih športnih aktivnosti, intenzivnega dela ali različnih krvavitev. Zmanjšajo se tudi rezerve v vranici, jetrih in kostnem mozgu. Ker celice ne dobijo dovolj kisika, slabijo ali celo odmirajo. Posledica je padec energije, utrujenost, zmanjšana odpornost in slabše razpoloženje.

Znaki slabokrvnosti

Zanesljive podatke dajejo točne laboratorijske preiskave krvi, kjer določijo število eritrocitov, količino hemoglobina in vsebnost železa.

Izraziti znaki so: bledica, glavobol, utrujenost, slaba koncentracija. Pri težjih oblikah se pojavijo ranice na jeziku in ustnih kotih, tanjšanje nohtov, izpadanje las, dušenje, razbijanje srca in omedlevice.

Zdravljenje

Najboljša preventiva je zdrava prehrana, kot so rdeča pesa, polnozrnata žita, kalčki, lešniki, zelje, rumenjak, jabolčni krhlji, špinača, suhe slive, jetra, rdeče meso, zelena zelenjava, soja, melasa. Iz zeliščnega sveta pri slabokrvnosti pomaga: kopriva, regrat, rman, tavžentroža, robida, ognjič, pirnica, plahtica, rožmarin, šipek.

V ljudski medicini je cenjen pripravek šado.

Čajna mešanica proti slabokrvnosti:

2 žlici listov koprive

2 žlici plodov šipka

2 žlici korenin regrata

1 žlica tavžentrože

Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.

Tel. št. 01 7877 065

e-pošta: info@sitik.si

farm. Klemen Križaj

49. Strpnost

Strpnost je krepost, ker je potrpežljiva,

ker molčé prenaša govorjenje in vedenje,

tudi ko se z njim ne strinja,

ali mirno razloži drugačno mnenje.

Kadar pa postane nekdo brezobziren,

ko vsiljuje drugim svoj način življenja,

ali širi laž, tedaj,

poštenjak spregovori in dvigne glas,

brani, kar je res in prav.

Strpnost bi bila tedaj slabost.

50. Soodgovornost

Prav je, da smo strpni do človeka, ki se moti,

a hkrati ne brezbrižni do resnice.

Kdor je tiho, ko opazi, da se širi zmota ali laž,

in kdor ne brani bližnjih, ki trpe krivico,

je sokriv nesreče in trpljenja,

ki ga povzročajo ljudem krivice, laž in zmota.

51. Iskanje lahkih poti

Navadno, ko ljudje zavračajo naravni red vrednot,

ker menijo, da je pretrd za nov, sodobni rod,

ki hoče manj pravil in to milejših,

se nevede prepuščajo

prav sodbam tistih medijev,

ki so prikrit diktat močnejših.

dr. Marko Kremžar

Vir največje moči I/14 Edina metoda!

»Koliko metod imate naprodaj za učenje angleškega jezika?« sem vprašal v knjigarni. Pokazali so mi celo polico knjig, kjer sem mogel našteti kar 27 različnih metod, debelih in drobnih knjig. Nato sem vprašal, katera izmed njih bi bila najboljša.

»Vzemite katerokoli, ne ena ne druga ni dosti prida,« je smehljaje se odgovoril prodajalec.

»Kaj storiti?«

»Če se hočete naučiti govoriti angleško, pojdite tja, kjer ta jezik govorijo, in govorite. Vse drugo je odveč.«

Večkrat sem se spomnil tega odgovora, kadar me je kdo spraševal, katera je najboljša knjiga, da bi človeka naučila moliti. Katero vzamete v roke, je lahko dobra, nič pa se ne da primerjati s prakso, to se pravi: z dejansko vajo. Moliti – je resnično najboljša metoda, da se naučimo moliti.

Molitev je kakor jezik: jezik, v katerem govorimo z Bogom. To je jezik, ki ima le malo besed. Vzrok je dokaj preprost; kajti ta jezik rabimo le za to, da nas razume Bog. Če bi bil naš Bog kak malik, bi bila upravičena gostobesedna in glasna govorica, da bi se mogli sporazumeti z njim. Toda naš Bog ni tak! »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni; saj vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite« (Mt 6,7–8).

Čemu pa potem toliko raznih pobožnosti, devetdnevnic in tridnevnic? Kristus nam je zapustil očenaš kot vzorec molitve, ki se ga moramo držati, kadar se obračamo na svojega Očeta, ki je v nebesih. Nobena molitev, ki se ne drži tega vzorca, najsi bo še tako dobra in lepa, ni v skladu s tem, kar nas je Kristus učil. Če hočete videti, kako je Kristus molil, berite na primer še čudovita poglavja v Janezovem evangeliju (14–18), ki kar kipe od prave, vzvišene in možate mistike.

Že prej smo omenili: vsi razlogi, ki jih v svojih molitvah navajamo, vsi nagibi, vsi naslovi, ki jih hočemo uveljaviti, Boga ne ganejo: »saj vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite«. Pač pa naj ti razlogi in čustva, ki smo jih v molitvi primerno razložili, služijo nam, da nas same ganejo in pomnožijo naše zaupanje, da bomo uslišani. Nikakor torej ne zametujem lepih molitev, polnih vzvišenih misli, pobožnosti in devetdnevnic, ki vsebujejo molitve, polne možatih in gorečih čustev. Kadar nas te molitve navajajo k temu, da z večjim zaupanjem prosimo ter svojo voljo popolnoma izročamo v Božje roke, so zelo koristne in vredne vse hvale in razširjenja.

Kadar se kdo hoče učiti tujega jezika, se mora najprej naučiti tistih besed, ki jih pogosto rabimo, in so, kakor pravimo, običajni besedni zaklad. Jezik molitve je preprosta stvar, saj je treba zanj le malo besed. Da pa moremo tem besedam dati pravi pomen, da jih izgovarjamo v tistem duhu, v katerem jih je izgovoril naš Gospod Kristus, za to pa je treba veliko vaje, neprestane vaje in posebne Božje milosti. Stavek, ki pove bistvo molitve in je njen izvleček, se glasi:

»Ne moja, marveč tvoja volja naj se zgodi!«

Vsa skrivnost učinkovite molitve je v tem, da prosimo z vero in brez omahovanja. Edino sredstvo, da v veri ne omahujemo, je, da se popolnoma izročimo v Božje roke, saj Bog bolje ve kot mi, kaj je za nas dobro. Da pa se bomo mogli popolnoma izročiti v Božje roke, moramo najprej začeti z malimi dejanji, v katerih svojo voljo podredimo Božji. Če bomo ta dejanja ponavljali, se bomo s pomočjo Božje milosti polagoma navadili popolne skladnosti s sveto Božjo voljo.

Vzemimo polo papirja, preganimo ga na dvoje, pa bo na pregibu ostala vidna črta. Če papir spet zravnamo in ga na istem pregibu znova zganemo, bomo videli, da je črta na pregibu zdaj vidnejša ko prej. Če to večkrat ponovimo, bo papir na istem mestu vedno laže preganiti. Nekaj podobnega se zgodi, če začnemo svojo voljo podrejati Božji, kadar ga kaj prosimo. Spočetka bo stalo precej truda, vdati se v vsem Božjim ukrepom, tudi ko se ti ne skladajo popolnoma z našimi željami. Če pa po tej poti nadaljujemo, bomo sčasoma in z Božjo milostjo dosegli, da bo naša molitev nad vse uspešna; ne bomo namreč niti trenutek omahovali, ker bomo trdno oprti na nepremakljivo skalo Božje volje. Treba je torej moliti, in sicer vztrajno moliti, da dosežemo spretnost prave molitve, kakor moramo ponavljati, kadar se učimo kakega tujega jezika.

Ko se učimo molitvenega jezika, se nam pa zgodi nekaj docela nasprotnega kakor pri učenju tujega jezika. Kadar se namreč vadimo v tujem jeziku, dobivamo vedno večji besedni zaklad. Pri molitvenem jeziku pa je besed vedno manj, čim bolj napredujemo v učenju tega vzvišenega jezika, dokler se naš besedni zaklad ne skrči na tele štiri besede: »Zgodi se tvoja volja!«

Še več! Kadar naša molitev postane res popolnoma zaupna, tedaj celo naš jezik obmolkne in naša duhovna in telesna drža popolne vdanosti postane najzgovornejši izraz naše prošnje.

Spomnimo se na Učitelja vseh učiteljev, kako moli na Oljski Gori: najprej z zelo malo besedami, kmalu pa brez besed – z obrazom na zemlji. Živa podoba popolne vdanosti volji nebeškega Očeta!

Spomnimo se, kako je zgovorni David vedno bolj krajšal svoje silne prošnje ter se vedno globlje pripogibal pred Gospoda, dokler ni vzdihnil: »Naše telo se oprijemlje zemlje« (Ps 43,26).

Spomnimo se na orjaškega preroka Elija, kako se je potem, ko je izprosil ogenj z neba, vrgel na tla, z glavo med koleni, kakor napet lok pred Božjim obličjem in v molitvi prosil za dež, ne da bi črhnil eno samo besedo.

C. M. de Heredia