Nasprotniki so posekali drevo

Na kraju prikazovanj so ljudje v obliki loka postavili kole s svetilkami; skrbeli so, da so bile vedno prižgane. Tja so postavili mizo kot zasilni oltar in jo opremili z različnimi predmeti.

Nasprotniki Cerkve so se pred 13. oktobrom 1917 norčevali iz napovedi, da bo Marija na kraju prikazovanj naredila čudež. Upali so, da bodo vero, ki je na Portugalskem začela nazadovati, na podlagi neuresničene napovedi popolnoma zatrli.

Ker je velika množica vernih in nevernih bila 13. oktobra 1917 priča sončnemu čudežu, ki ga ni bilo mogoče zanikati, nasprotniki niso imeli druge možnosti, kakor da na razne načine preprečujejo romanja in se iz njih norčujejo.

Deset dni po sončnem čudežu so prostozidarji iz Santarema in Vile Nove de Ourém v noči od 23. na 24. oktober 1917 organizirali hudo onečaščenje Irijske globeli in smešenje romanj. Časopis Diario de noticias je poročal, da so s sekiro posekali črniko, nad katero se je prikazovala Devica Marija. Drevo in razne predmete so odnesli in jih v Santaremu izpostavili na ogled. Vstopnina je bila namenjena za šolsko kantino, a oskrbnik kantine »je vljudno odklonil denar, pridobljen s sramotenjem in zmešnjavo«. Zvečer so z drevesom in drugimi predmeti napravili procesijo. »Med prepevanjem bogokletnih pesmi so obhodili večje ulice in se vrnili na glavni trg, kjer se je sprevod razšel (…)

Kakšna sramota! Kako morejo oblasti dovoliti nekaj takega, medtem ko ne dovolijo katoliških procesij, čeprav skoraj vse portugalsko prebivalstvo pripada Cerkvi in njihove procesije v ničemer ne žalijo oseb drugačnega prepričanja?«(CS 67–68).

Možje, ki so hoteli oskruniti kraj Marijinih prikazovanj, so se na srečo in veliko veselje pastirčkov ter romarjev zelo zmotili. Lucija v drugem Spominu poroča:

»Zjutraj se je hitro razširila novica o dogodku. Tekla sem tja, da bi videla, če je res. Toda kako veliko je bilo moje veselje, ko sem opazila, da so se ubogi možje zmotili in namesto črnike odpeljali nek drug nekoliko večji hrastič. Prosila sem tedaj našo Gospo odpuščanja za te uboge moške in molila za njihovo spreobrnitev.«

Početje prostozidarjev so obsojali ne samo katoličani, ampak tudi drugi ljudje, ki so protestirali proti takemu početju.

p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (44) Cerkev sprejme Fatimo za svojo

Romarji so prihajali iz vse Portugalske

Ko so ljudje zvedeli za fatimske dogodke, so zavzeli do njih različna stališča. Nekateri so pastirčkom verjeli, drugi so jim nasprotovali in jih smešili. Župan je vidce celo za nekaj dni zaprl. Niti mati glavne vidkinje Lucije ni mogla sprejeti, da bi njena hčerka res videla Devico Marijo. Časopisi so večinoma dogodke smešili in se iz vidcev norčevali. Vse to je po svoji previdnosti Bog dopustil in je prispevalo k potrditvi resničnosti prikazovanj in razodetij.

Nasprotnike je zelo vznemirjalo, ker se je vedno več ljudi zbiralo na kraju prikazovanj. Samo pri prvem Marijinem prikazanju, 13. maja 1917, so bili pastirčki sami z Marijo. Pri vsakem naslednjem prikazanju je bilo vedno več ljudi, večinoma pobožnih vernikov. To ne velja za 19. avgust, ker ljudje za to prikazanje niso vedeli. Pri prikazanjih je bil začetek romanj, ki jih ni bilo več mogoče zaustaviti, čeprav se je svetna oblast za to zelo trudila.

Romarji, posamezniki in v skupinah, so kar naprej hodili k drevesu, nad katerim se je Marija petkrat prikazala, in tam molili. Za spomin so si hoteli vzeti vsaj kak listič ali vejico.

Število romarjev se je pomnožilo po zadnjem Marijinem prikazanju in sončnem čudežu 13. oktobra 1917. Med romarji so bili največ preprosti ljudje, ki so prvi sprejeli Marijina sporočila. Marija Carreira je pripovedovala:

»Po 13. oktobru, ko je sonce plesalo, je bila tu nenehna procesija, zlasti ob nedeljah popoldne in na 13. dan v mesecu. Prihajali so od daleč. Žene z otroki v naročju, moški s culo na ramah. Vsi so poklekovali k vznožju hrastiča, nad katerim se je prikazovala naša Gospa. Nihče ni tu ničesar prodajal, niti kozarca vode ne.

Tu so ljudje samo jokali in molili k naši Gospe. Kadar je bilo veliko ljudi, so peli cerkvene pesmi. Naredili so veliko pokore in z velikim veseljem. Od tod so se ljudje vračali zadovoljni. Prišli so prosit našo Gospo za čudeže; in jih je vselej uslišala. Nikoli nisem slišala, da kakšne prošnje ne bi bila spolnila. Vsi so prišli iz pobožnosti. Če pa niso bili pobožni, so tu postali« (CS 66).

Ljudje so na kraju Marijinega prikazovanja začeli puščati denar, zato ja Lucija vprašala Marijo, kaj naj naredijo s tem denarjem. Fatimska Gospa je naročila, naj napravijo dvoje nosil, na katera bodo ljudje metali denar, ki bo za praznik rožnovenske Gospe in za zidavo kapele na kraju prikazovanj. Nosili naj bi prenašali pastirčki skupaj z drugimi otroki. S tem je Božja Mati dovolj jasno povedala, da želi prihajanje romarjev na ta milostni kraj.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Preroško oznanilo usmiljenja in miru

15. Fatimsko sporočilo spodbuja tudi preroško delovanje v sodobnem svetu, v soočenju z nepravičnostmi in z vsemi pojavi izključevanja, kakršna koli že je njihova korenina. Od samega začetka fatimski dogodek razodeva načrt usmiljenja, ki ga je Bog želel uresničiti po pastirčkih pod materinskim pogledom Jezusove Matere. Ob zaključku Svetega leta usmiljenja je potrebno ohraniti in razširiti ta izvir, dati prvo mesto usmiljenju v tej sodobni kulturi, ki ga želi izkoreniniti, kot je rekel sveti Janez Pavel II. in kot nas spomni papež Frančišek v Buli Misericordiae vultus. Usmiljenje nas spodbuja, naj odpremo srce sočloveku, ki je ujet v zlo ali v trpljenje in nas stori občutljive za vprašanja, na katera nas je spomnil papež Frančišek v Lampedusi in ki jih je poudaril že papež Benedikt XVI. v Fatimi: »Kje si, Adam? Kje je tvoj brat? Ali smo sposobni jokati pred izključenostjo in odrinjenostjo, ki jo trpijo najšibkejši?«

V zvestobi fatimski karizmi smo poklicani, da sprejmemo povabilo v delo za napredovanje in obrambo miru med narodi z razkrinkavanjem in zoperstavljanjem pokvarjenim mehanizmom, ki jih soočajo ljudstva in narodi: razumarska in individualistična nadutost, ravnodušen in subjektivističen egoizem, ekonomija brez morale ali politika brez sočutja. Fatima se dviga kot preroška beseda, ki obsoja zlo in zavezuje v skrb za dobro s spodbujanjem pravičnosti in miru, z ovrednotenjem in spoštovanjem dostojanstva vsakega človeka.

Poslanstvo kristjanov se razodeva v prizadevanju, da naredimo vse, da bi zadržali oblast zla in da bi rasla moč dobrega. V Materini trdnosti se razodeva trdnost Boga in v tem prepričanju se poživlja trdnost vernikov.

Cerkev se ob praznovanju stoletnice veseli daru fatimskega dogodka, na romarski poti neizmerne množice romarjev, ki želijo piti iz evangelija ob fatimskih izvirih in se izročajo materinski skrbi Gospe rožnega venca. Fatimsko svetišče ostaja kraj poživljanja vere in življenja Cerkve. Njeno sporočilo nas spodbuja, da stopimo na pot notranje prenove, oprti na besedo Jezusa, Marijinega Sina: »Zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Kolikor skupnost vernih sprejme Marijo medse, toliko bo lahko podarila svetu Božjo Luč, ki napolnjuje Srce deviške Matere, varuhinje neomajnega upanja v zmagoslavju ljubezni nad dramami zgodovine.

Fatima, 8. decembra 2016, na praznik Brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Cerkev z marijanskim obličjem

14. Fatimsko sporočilo navdihuje Cerkev, da najde in poglobi znamenja svojega marijanskega obličja. V kolikor Cerkev sprejme ta izziv, je kot vesoljni zakrament odrešenja povabljena, da z Marijo in kot ona sprejme poslanstvo, ki izhaja od Boga: slediti Jezusu kot zvesta in verna učenka, biti pozorna na potrebe bližnjih in na klice oddaljenih, biti pripravljena stati pod križem, sprejeti težo nerazumevanja in preganjanja, izžarevati slavo in prvine vstajenja, biti »podeželska bolnišnica«, ki gre naproti ranjenim in ne carinska meja, ki zapre vrata. Cerkev, ki najde tolažbo in moč v Marijinem materinskem srcu, bo tako delovala kot mati krščenih in bo ponudila svojo materinsko skrb tistim, ki prihajajo od zunaj, ne glede na oddaljenost, v kateri se nahajajo.

Marija je kot nova Eva za vsakega kristjana model človeka in ga vabi k osebnemu spreobrnjenju: tudi če izginejo diktature, se izboljšajo ekonomski pogoji in se odpravijo vojni konflikti, mora biti izkoreninjena skušnjava nadvlade, ki se naseli v človeškem srcu. Marija, Brezmadežna in Vnebovzeta, vzor človeštva, nam pomaga razumeti milost kot dar, ki nas spreminja, zvestobo kot držo, ki nas dela človeške, velikodušnost in služenje kot izraz spoštovanja do drugih, univerzalno ljubezen kot dar dostojanstva vsem Božjim otrokom.

Tako Cerkev v Naši Gospe rožnega venca iz Fatime najde Gospo Brezmadežnega Srca in v njenem sporočilu dragocen katehetski pripomoček za svoje življenje in za evangeljsko poslanstvo našega tisočletja.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Fatima v prihodnosti Cerkve, Portugalske in sveta

Evangelizacijska pedagogika v fatimski duhovnosti

13. V svoji dvojni dimenziji, mistični in preroški, ima Fatima - v svojem sporočilu in v svojem svetišču - poslanstvo, ki ga mora izpolniti v Cerkvi in v svetu: biti svetilnik in spodbuda za pastoralno spreobrnjenje Cerkve ter kriterij in kompas, ki usmerja delovanje kristjanov v konfliktih našega sveta.

Fatimska duhovnost, ki spremlja in podpira romanja, prečiščuje in dviga naravno vernost in jo spreminja v sinovsko držo. Ponuja pedagogiko mistagogije: preko Marije in treh pastirčkov omogoči srečanje s Troedinim Bogom v njegovi lepoti in bližini kot odrešujočo izkušnjo. S tem kaže, kako nezadosten je ves načrt samoodrešenja, ki tako zasvaja naše sodobnike. Naš Bog ni avtoritaren Bog, niti ni tekmec človeku, ampak je vir upanja in človeškosti.

Tako Fatima razširja dinamizem evangelizacije, ki je oprt na ljudsko pobožnost, to je, na »utelešeno duhovnost v kulturi preprostih«, o kateri govori papež Frančišek in jo imenuje »zakoniti način kako živeti vero; način, kako se čutiti del Cerkve in način, kako biti misijonarji«. Skupno romanje nas vodi ven iz sebe v odprtost drugim, v poslušanje in v podelitev osebne izkušnje, v misijonskem in skupnostnem duhu, kot se to danes pričakuje od Cerkve.

Posebno pomenljiva je pozornost, ki se v Fatimi izkazuje najbolj krhkim in ranljivim - kot so otroci, bolniki, ostareli, ljudje s posebnimi potrebami, priseljenci - ki na tem kraju in v njegovi duhovni ponudbi najdejo gostoljubnost, skrb, pravo usmerjenost in moč.