ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Beseda urednika

Na začetku te številke smo v počastitev 90. obletnice rojstva zaslužnega papeža Benedikta XVI. objavili njegov nagovor, ki ga je imel pred desetimi leti v cistercijanskem samostanu Heiligenkreuz pri Dunaju. Letos njegov rojstni dan pade ravno na veliko noč. Njemu je posvečena nova knjiga: Anton Nadrah, Sveta Evharistija, naše upanje, ki jo lahko dobite na Rakovniku in v Stični.

Za vsako samostansko skupnost je veliko veselje, če se vanjo vključi nov član. Tako je na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 2017, izpovedal redovne zaobljube za tri leta cistercijanski novinec br. Elred Jeneš iz župnije Beltinci v škofiji Murska Sobota. Ker želi postati duhovnik, bo v jeseni začel s teološkim študijem v Ljubljani.

V sredo, 29. marca, je bila seja upravnega odbora Sitika, na kateri smo pregledali njegovo delovanje v letu 2016 in delali načrte za naprej.

Prenehali smo s peko hostij. Nekdanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar nas je pred več desetletji prosil, da bi prevzeli peko, da bodo župnije preskrbljene z Božjim kruhom. Zdaj imajo duhovniki več drugih možnosti, da dobijo hostije, predvsem iz uvoza, zato se je povpraševanje po naših hostijah zmanjšalo.

Bog povrni vsem, ki ste kaj prispevali za vzdrževanje našega glasila.

p. Anton Nadrah

Papež Benedikt XVI. Vaše prvo služenje za ta svet mora biti vaša molitev in obhajanje bogoslužja

Nagovor v cistercijanski opatiji Heiligenkreuz, 9. september 2007

Na svojem romanju k Magna Mater Austriae sem rad prišel tudi v samostan Heiligenkreuz, ki ni samo pomembna postaja na sveti poti, via sacra, v Marijino Celje (Mariazell), ampak najstarejši neprekinjeno obstoječi cistercijanski samostan na svetu. Hotel sem priti na ta zgodovinsko pomembni kraj, da bi opozoril na temeljno navodilo sv. Benedikta, saj po njegovem Pravilu živijo tudi cistercijani. Benedikt kratko in jedrnato naroča, »da ne smemo ničemur dajati prednosti pred bogoslužjem«.

V samostanu benediktinskega značaja ima zato bogoslužje, ki ga menihi obhajajo kot slovesno korno molitev, vedno prednost. Gotovo – in hvala Bogu! – menihi niso edini, ki molijo; tudi drugi ljudje molijo: otroci, mladostniki in stari ljudje, možje in žene, poročeni in samski – vsak kristjan moli, ali bi vsaj moral moliti.

V življenju menihov ima seveda molitev posebno mesto: je središče njihovega poklica. Menihi so po poklicu molivci. V času cerkvenih očetov so meniško življenje označevali kot življenje na angelski način. Bistvo angelov so videli v tem, da molijo. Njihovo življenje je češčenje. Tako naj bi bilo tudi pri menihih. Ne molijo najprej za to ali ono, ampak molijo prav zato, ker je Bog vreden, da ga častimo. »Confitemini Domino, quoniam bonus! Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober! Kajti njegova dobrota traja vekomaj,« nas vabijo mnogi psalmi (prim. Ps 106 (105),1). Takšna molitev, prosta vsakega namena, ki hoče biti čisto bogočastje, se zato po pravici imenuje »officium«. Je »služba«, »sveta služba« menihov. Bogoslužje je namenjeno troedinemu Bogu, ki je nad vse vreden, »da prejme slavo, čast in oblast« (Raz 4,11), ker je svet čudovito ustvaril in še čudovitejše prenovil.

Oficij Bogu posvečenih oseb je hkrati sveto služenje ljudem in pričevanje zanje. Vsak človek nosi v globini svojega srca hrepenenje po zadnji izpopolnitvi, po najvišji sreči, torej končno po Bogu, pa naj bo to zavestno ali nezavestno. Samostan, v katerem se skupnost vsak dan večkrat zbere k slavljenju Boga, pričuje, da to pračloveško hrepenenje ne gre v prazno. Bog, Stvarnik, nas ljudi ni postavil v zastrašujočo temo, kjer bi morali v dvomih iskati in otipati poslednji smisel (prim. Apd 17,27). Bog nas ni izpostavil v povsem nesmiselni puščavi niča, kjer nas navsezadnje čaka samo smrt. Ne! Bog je našo temino s svojo lučjo razsvetlil po svojem Sinu Jezusu Kristusu. V njem je Bog z vso svojo »polnostjo« vstopil v naš svet (Kol 1, 19), v njem ima resnica, po kateri hrepenimo, svoj izvir in vrhunec.

Naša luč, naša resnica, naš cilj, naša izpopolnitev, naše življenje – vse to ni samo verski nauk, ampak je Oseba: Jezus Kristus. Še veliko bolj kakor mi ljudje sploh moremo iskati Boga in po njem hrepeneti, nas je on že prej iskal in po nas hrepenel, da, našel nas je in odrešil! Pogled ljudi vseh časov in ljudstev, vseh filozofij, verstev in kultur zadene končno na široko odprte oči križanega in vstalega Božjega Sina. Njegovo odprto Srce je polnost ljubezni. Kristusove oči so pogled ljubečega Boga. Križ nad oltarjem, katerega romanski original je v stolnici v Sarzanu, kaže, da je ta pogled namenjen vsakemu človeku. Kajti Gospod gleda vsakemu izmed nas v srce.

Jedro meništva je češčenje – bivanje na angelski način. Ker pa so menihi ljudje z mesom in krvjo na tej naši zemlji, je sv. Benedikt osrednjemu imperativu »Ora« dodal še drugega: »Labora«. K meniškemu življenju spada po zamisli sv. Benedikta kakor tudi sv. Bernarda poleg molitve tudi delo, oblikovanje zemlje po Stvarnikovi volji. Tako so menihi v vseh stoletjih v moči svojega pogleda na Boga oživljali in lepšali zemljo. Ohranjevanje in ozdravljanje stvarstva je prihajalo prav od njihovega gledanja na Boga. V ritmu ora et labora skupnost Bogu posvečenih pričuje za Boga, ki nas gleda v Jezusu Kristusu. Človek in svet postajata pravilna v moči Božjega pogleda.

Oficija ne molijo samo menihi. Cerkev je namreč iz meniškega izročila izpeljala molitev brevirja za vse redovnike, pa tudi za duhovnike in diakone. Tudi tu velja, da redovnice in redovniki, duhovniki in diakoni – in seveda tudi škofje – v vsakdanji »uradni« molitvi prosti vsakega namena stopajo pred Boga s hvalnicami in psalmi, z zahvalo in prošnjo.

Dragi bratje v duhovniški in diakonski službi, dragi bratje in sestre v Bogu posvečenem stanu! Vem, da je potrebna disciplina, ki od časa do časa stane premagovanje, da zvesto molimo brevir. Toda s tem oficijem smo hkrati bogato obdarjeni. Kako pogosto pri tem kar sama od sebe pobegneta od nas izčrpanost in potrtost! In kjer Boga zvesto hvalijo in častijo, tam ne izostane njegov blagoslov. V Avstriji po pravici rečejo: »Vse je odvisno od Božjega blagoslova!«

Vaše prvo služenje za ta svet mora zato biti vaša molitev in obhajanje bogoslužja. Mišljenje vsakega duhovnika, vsakega Bogu posvečenega človeka mora biti, da »ničemur ne daje prednosti pred bogoslužjem«. Lepota takega mišljenja se bo izražala v lepoti liturgije. Tako bo tam, kjer skupaj pojemo, slavimo, poveličujemo in častimo Boga, navzoč delček nebes na zemlji. Res ni preveč drzno, če v liturgiji, ki je naravnana na Boga, v obredih in petju vidimo podobo Večnega. Kako bi sicer naši predniki mogli pred stotinami let ustvariti tako vzvišeno cerkveno stavbo, kakor je ta?! Tukaj že trezna arhitektura dviguje vse naše čute kvišku k temu, »česar nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Pri vsem prizadevanju za liturgijo mora biti odločilen pogled na Boga. Mi stojimo pred Bogom – On se pogovarja z nami, mi z Njim. Kjerkoli pri liturgičnem razmišljanju gledajo samo na to, kako bi mogli narediti liturgijo privlačno, zanimivo in lepo, je liturgija že propadla. Liturgija je opus Dei z Bogom kot dejanskim subjektom ali pa je ni. Na tem mestu vas prosim: oblikujte sveto liturgijo iz gledanja na Boga v občestvu svetnikov, žive Cerkve vseh krajev in časov, tako da liturgija postaja izraz lepote in vzvišenosti človekoljubnega Boga!

Duša molitve je končno Sveti Duh. Vedno, ko molimo, v resnici Sveti Duh »podpira našo slabotnost, ko se zavzema za nas z vzdihi, ki jih ne moremo izraziti z besedami« (prim. Rim 8,26). V zaupanju na to besedo apostola Pavla vam zagotavljam, dragi bratje in sestre, da bo molitev dosegla v vas tisti učinek, katerega so v prejšnjih časih izražali, ko so duhovnike in Bogu posvečene ljudi kratko malo imenovali »duhovne«. Škof Sailer iz Regensburga je nekoč dejal, da bi morali biti duhovniki predvsem duhovni. Zdelo bi se mi lepo, če bi izraz »duhoven« spet prišel močneje v rabo. Pomembno pa je predvsem to, da se v nas dogaja tista resničnost, ki jo ta beseda opisuje: da v hoji za Kristusom z močjo Svetega Duha postajamo »duhovni« ljudje.

Avstrija je res »bogata s samostani«, kakor rečemo dvopomensko. Vaši prastari samostani z začetki in izročili, ki segajo prek stoletij, so kraji »navzočnosti za Boga«. Dragi sobratje, napravite to prednost Boga razločno vidno ljudem! Kot duhovna oaza kaže samostan današnjemu svetu najvažnejše, da, končno edino odločilno: da obstaja zadnji razlog, zaradi katerega se izplača živeti: Bog in njegova nedoumljiva ljubezen.

In vas, dragi verniki, prosim: zaznavajte svoje ustanove in samostane kot to, kar so in vedno hočejo biti: ne samo kot nosilce kulture in tradicije ali celo samo kot gospodarska podjetja. Struktura, organizacija in ekonomija so tudi v Cerkvi potrebne, a niso bistvene. Samostan je predvsem eno: kraj duhovne moči. Ko pridemo v kakšen vaš samostan tu v Avstriji, občutimo isto, kakor če se moremo po zelo utrudljivi hoji v Alpah osvežiti pri čistem studencu … Izkoristite torej te vire Božje bližine v svoji deželi, cenite redovne skupnosti, ustanove in samostane. Hrepenite po duhovnem služenju, ki so ga Bogu posvečeni pripravljeni opravljati za vas!

Moj obisk velja končno Visoki šoli, ki je bila ustanovljena pred 205 leti, in je odslej Papeška visoka šola, ker ji je gospod opat v njenem novem statutu dodal ime sedanjega Petrovega naslednika. Pomembno je, da je teološka disciplina vključena v »universitas« znanja s tem, da so katoliške teološke fakultete pridružene državnim univerzam. Prav tako pomembno je, da obstajajo tako ugledni študijski kraji, kakor je vaš, kjer je mogoča poglobljena povezanost znanstvene teologije in živete duhovnosti. Bog nikoli ni samo predmet teologije, Bog je vedno hkrati njen živi subjekt. Krščanska teologija tudi ni nikoli samo človeško govorjenje o Bogu, ampak je vedno hkrati Logos in logika, v kateri se razodeva Bog. Zato sta znanstvena intelektualnost in živeta pobožnost dve prvini študija, ki sta v neodpravljivi komplementarnosti naravnani druga na drugo.

Redovni oče cistercijanov, sv. Bernard, se je v svojem času bojeval proti ločitvi objektivirane racionalnosti od veletoka cerkvene pobožnosti. Naš današnji položaj je drugačen in vendar zelo podoben. Pri prizadevanju za priznanje stroge znanstvenost v modernem smislu teologiji lahko zmanjka sape vere. Toda kakor liturgija, ki pozabi na pogled na Boga, ni več liturgija, tako tudi teologija neha biti teologija, če ne diha več v prostoru vere; preostala bi samo še ena vrsta bolj ali manj povezanih disciplin. Kjer pa gojijo »klečečo teologijo«, kakor jo je zahteval Hans Urs von Balthasar, tam ne bo manjkalo rodovitnosti za Cerkev v Avstriji in izven nje.

Ta rodovitnost se kaže v pospeševanju in izobraževanju ljudi, ki imajo v sebi duhovni poklic. Da more poklicanost k duhovništvu ali redovniškemu stanu danes zvesto vzdržati vse življenje, je potrebna izobrazba, ki vključuje vero in razum, srce in pamet, življenje in mišljenje. Življenje za hojo za Kristusom potrebuje integracijo celotne osebnosti. Kjer zanemarjajo intelektualno razsežnost, nastane kaj lahko pobožnjaško zanesenjaštvo, ki živi skoraj izključno od čustev in razpoloženj, ki ne morejo vzdržati vse življenje. Kjer pa zanemarjajo duhovno razsežnost, nastane šibek racionalizem, ki iz svojega hladu in oddaljenosti nikdar ne more prodreti do navdušene predanosti Bogu. Življenja v hoji za Kristusom ni mogoče utemeljiti na takšnih enostranskostih; s temi polovičarstvi bi sami postali nesrečni in bi seveda ostali tudi duhovno nerodovitni. Vsaka poklicanost v redovniški stan in duhovništvo je tako dragocen zaklad, da morajo odgovorni vse storiti, da bi najdejo primerne poti izobraževanja, tako da hkrati pospešujemo fides et ratio – vero in razum, srce in možgane.

Sveti Leopold Avstrijski je – to smo pravkar slišali – po nasvetu svojega sina, blaženega škofa Otona Freisinškega, ki je bil moj predhodnik na škofovskem sedežu v Freisingu, leta 1133 ustanovil vaš samostan (v Freisingu praznujejo danes praznik blaženega Otona) in Leopold je dal samostanu ime: »Naša Ljuba Gospa od Svetega Križa«. Ta samostan ni samo tradicionalno posvečen Božji Materi – kot vsi cistercijanski samostani – ampak pri vas žari marijanski ogenj sv. Bernarda iz Clairvauxja. Bernard, ki je vstopil v samostan s tridesetimi tovariši, je neke vrste zavetnik duhovnih poklicev. Morda je zato deloval tako privlačno in opogumljajoče na številne poklicane mlade može in žene svojega časa, ker je bil tako marijanski. Kjer je Marija, tam je pravzor celostne predanosti in hoje za Kristusom. Kjer je Marija, tam veje binkoštni Sveti Duh, tam je razcvet in pristna prenova.

S tega marijanskega kraja ob sveti poti, via sacra, želim vsem duhovnim krajem v Avstriji rodovitnost in moč izžarevanja. Tukaj bi rad, kakor že v Marijinem Celju, pred svojim odhodom še enkrat prosil Božjo Mater, naj bo priprošnjica za vso Avstrijo. Z besedami sv. Bernarda vabim prav vsakega, naj postane pred Marijo tako zaupljiv »otrok«, kot je to storil Božji Sin. Sv. Bernard pravi in mi z njim: »Sredi nevarnosti, stisk in negotovosti misli na Marijo, kliči Marijo. Njeno ime naj se ne umakne iz tvojih ust, naj ne izgine iz tvojega srca … Hodi za njo, pa ne boš zašel, kliči jo in ne boš obupal, misli nanjo in ne boš blodil. Če te Marija trdno drži, ne moreš pasti; če te varuje, se ne boj ničesar; če te vodi, se ne utrudiš; če ti je ona milostljiva, prideš varno na cilj.«

Prevedel +p. Alojzij Ilc.

V JEZUSOVI DOMOVINI (2)

Naša pot se je nadaljevala do dvorane zadnje večerje. Ob poti smo lahko občudovali velik kip kraja Davida s harfo v rokah. Bil je na pol v senci. Njegov zgornji del in harfa pa sta se bleščala v jutranjem soncu. Gledal je ponosno in zamišljeno hkrati. Pogled je imel usmerjen v smer, kjer je bila dvorana zadnje večerje. Kakor da bi bil ponosen na Jezusa, ki je izhajal iz njegovega rodu in je bil najimenitnejši poganjek, ki je vzcvetel na njegovem deblu: Jezus, Davidov potomec!

Po stopnicah smo se vzpeli v nadstropje. Pred nami se je odprl pogled v veliko obokano dvorano, oprto na dva velika stebra. To naj bi bila hiša staršev evangelista Marka. V tej dvorani je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Kraj, kjer je najbolje molčati ter tiho doživljati veličino kraja. Ta dvorana je sveta judom, kristjanom in muslimanom. Zaradi medsebojnega dogovora se v tej dvorani ne sme darovati sveta maša. Tudi sveti oče ni smel tu maševati, ko je obiskal Jeruzalem. Nobene javne molitve ne sme biti v njej. Lahko se sveti kraj obišče in tiho moli v njem. Običajno je težko tiho moliti, ker nikoli ni miru. Velike skupine romarjev se vrstijo preko vsega dneva.

Pri stranskih vratih smo izstopili iz dvorane zadnje večerje in po mostovžu prišli v drugo stavbo. V pritličju smo prišli pod starodavne oboke. Nekoliko temačno je bilo pod njimi. Tu blizu je bil Davidov grob. Dali so nam kapice, da smo se pokrili ter vstopili v predprostor Davidovega groba. Tam je bilo veliko panojev z napisi, ki pa so bili zame nerazumljivi, saj so bili v hebrejskem jeziku. Šel sem naokoli in si jih ogledoval. Mnogi judje, ki so bili tam, so jih pobožno brali.

V naslednjem prostoru je bila lepo rezljana omara z molitveniki. Ta kraj je svet judom, zato mnogi prihajajo sem molit. Tiho smo se pomikali v zadnji manjši prostor. Tam je mali kamniti sarkofag, pokrit z temno rdečim žametom. Nanj so z zlatom izvezene lepe rozge vinske trte in stilizirane ptice. Ob njem je velik napis v hebrejščini. Pred grobom je nekaj stolov, na katerih sedijo judje, globoko zatopljeni v molitev. Tiho smo si grob ogledali in odšli ven, da jih ne bi motili pri molitvi.

Ob samostanu Marijinega zaspanja smo se vračali nazaj. Kralj David, ki je sedel ob zidu samostana, je bil že na soncu. Skoraj ves se je zlato svetil. Zunaj je bilo nekaj izraelskih vojakov, ki so čakali. Mimo njih smo šli po ozki ulici in skozi majhna vrata vstopili v stari Jeruzalem. Ozke ulice so vodile na vse strani. Prispeli smo v Judovsko četrt. Na več krajih je bilo mogoče videti različne izkopanine. To je namreč mesto, ki je bilo velikokrat porušeno in na novo pozidano. Zato je povsod mogoče najti stare dele mesta, ki so skriti pod današnjimi stavbami.

Po več ulicah smo se ustavili pred veliko poslikano steno. Prikazovala je Salomonov stebrenik. Na obeh straneh dolgi vrsti stebrov. Na njih ne slonijo oboki marveč lesena streha, ki daje zavetje mnogim trgovcem in vsem, ki hočejo kaj prodajati. Med stebri je mogoče zaznati živahen utrip mesta. Opaziti je lahko vse mogoče živali, ki jih uporabljajo za ježo, kot so kamele, osli, konji; in druge, ki so naprodaj: perjad in drobnica. Vmes se podijo otroci ter se skrivajo med stebri in živalmi. Slika je narejena tako realistično, da dobiš občutek, kot da bi gledal v eno izmed starih jeruzalemskih ulic.

Na koncu naslednje ulice se nam je odprl pogled na tempeljski grič. Seveda, danes tam ni več templja, je le del obzidja, ki je bilo zgrajeno okoli tempeljske ploščadi. Temu zidu rečejo Judje »Zid žalovanja«.

Na sredi tempeljskega griča stoji velika mošeja, ki se ji reče Svetišče na skali ali Omarjeva mošeja. Zgrajena naj bi bila namreč nad tisto skalo, na kateri je Abraham daroval sina Izaka. Zato je tudi za muslimane svet kraj. Ko smo bili tam kot novomašniki, smo si jo lahko ogledali. Tokrat pa je bila zaprta za vse romarje.

Čevlje smo takrat morali pustiti v stalaži pred mošejo, prav tako tudi fotoaparate. V mošeji je bilo temačno, po tleh pa debele preproge. Hitro se je ob nas znašel neki moški, očitno domačin, in nas je vodil po mošeji. V sredini je malo dvignjen prostor, pod njega pa vodijo stopnice pod veliko skalo, ki ima luknjo. Domačin nam je dejal, da je skozi tisto luknjo tekla kri od Abrahamove daritve. Če bi malo pobrskali po Svetem pismu, bi našli, da je Abraham nameraval darovati sina Izaka na gori, ki se imenuje Morija. Torej naj bi gora, na kateri so Judje kasneje zgradili tempelj, bila gora Morija. Mogoče???

Na vogalu tiste skale je mož vtaknil roko v malo odprtino. Dejal nam je, da je tam na kamnu, ob katerega lahko podrsaš, še danes vonj po Mohamedovi bradi. No, lahko verjameš ali pa ne. Mislim, da Mohamed nikoli ni bil v Jeruzalemu.

Zahodni del tempeljske ploščadi je nekoliko nižji. Na vrhu stopnic stoji neke vrste slavolok z več oboki. Muslimani pravijo, da bo tam Alah duše tehtal ob poslednji sodbi.

Nekoliko naprej, kjer se stopnice nehajo in se ploščad spet izravna, je velika mošeja s srebrno kupolo. Rečejo ji Al Aksa. Ta je bila prvotno velikanska cerkev. Muslimani so del cerkve porušili, ostanek pa spremenili v mošejo. Znotraj je zanimiva, ker je v njej cel gozd stebrov. Če v njej gledaš cerkev, popolnoma razločno vidiš glavno ladjo in stranske ladje, ki jih delijo vrste stebrov. Nekaj stranskih ladij so podrli, a je kljub temu še vedno ogromen prostor. Tudi te mošeje si tokrat nismo mogli ogledati.

Nad stopnicami, ki vodijo k Zidu žalovanja, je narejen velik sedmeroramni svečnik, znamenje judovstva. Zaprt je v stekleno vitrino. Od tam je lep razgled na vso tempeljsko ploščad, na kateri najbolj pritegne pogled velika zlata kupola na Omarjevi mošeji.

Na koncu stopnic pred Zidom žalovanja so nas temeljito pregledali. Vzeli so vse alkoholne pijače, če jih je kdo imel s seboj. Pa druge predmete, ki bi jih lahko uporabili kot bodalo.

Ta del Jeruzalema je danes za Jude najsvetejši prostor. Množično prihajajo k Zidu žalovanja in tam molijo.

Zid žalovanja je narejen iz ogromnih kamnitih blokov. Bil je zgrajen skupaj s templjem, ki ga je gradil Herod Veliki. In to štirideset let, kakor je zapisano v evangeliju. Ob padcu Jeruzalema, leta sedemdeset, so Rimljani celoten tempelj popolnoma porušili, le del obzidja so pustili. To je danes Zid žalovanja. Ime je dobil zato, ker Judje tam molijo in tudi žalujejo za časi, ko so še imeli tempelj.

Pred zidom je velika ploščad, ki je razdeljena na dva dela. Desni del je za ženske, levi pa za moške. Na tem prostoru se dogajajo različne slovesnosti. Posebej zanimivo je, ko pripeljejo dvanajstletnega fanta, ki s posebnim obredom postane odrasel jud in sme prvič javno brati in razlagati Sveto pismo. Ta obred se imenuje »bar micvah«. Lahko bi ga primerjali s katoliško birmo, a je velika razlika, ker je sveta birma zakrament.

Lepo je videti može, ki se slovesno pripravijo za molitev. Nadenejo si posebno belo pokrivalo, ki ima ob strani vtkane črne črte, čisto na robu pa so narejeni lepi cofki. Lahko bi ga opisal kot zelo širok šal, ki pada daleč po hrbtu. Z njim si pokrijejo glavo. Tisti del, s katerim se pokrije glava, je slovesno izvezen s svilenimi nitkami. Na čelo si privežejo malo usnjeno kockico, v kateri je napisan najbolj pomemben izrek iz Mojzesove postave. To izhaja iz tiste besede, ko pravi prerok, naj bo vsakemu Judu postava za spomin med očmi. Roke pa si povežejo z usnjenimi molitvenimi jermeni. Tako oblečen Jud gre k zidu in tam moli iz molitvenika. Zanimivo je, da se pri molitvi vedno priklanjajo. To izhaja iz zapovedi, da se Božjega imena Jahve ne sme nespoštljivo izgovarjati. To zapoved so vzeli tako zares, da so namesto besede Jahve brali besedo Adonai. To je videti takole: V besedilu je bilo napisano Jahve, iz strahu, da Božjega imena ne bi izgovorili dovolj spoštljivo, so namesto imena za Boga prebrali besedo Gospod (Adonai). Nekateri, ki so v davnih časih urejali in prepisovali svetopisemska besedila, so ime za Boga – Jahveja preprosto izpuščali, sploh ga niso napisali. Namesto besede Jahve so zapisali Elohim, kar pomeni Bog. Današnji Judje pa svoje spoštovanje do Božjega imena izražajo s priklonom. Da pa se kdaj ne bi pozabili prikloniti, se vedno priklanjajo. Za tistega, ki tega ne ve, je lahko smešno, ko vidi pravovernega juda pri molitvi.

Vsi, ki smo vstopili na prostor za moške, smo se morali pokriti. Če imaš s seboj kapo, se lahko pokriješ s svojo. Če pa je nimaš, dobiš tam papirnato ali iz čisto tankega blaga. Tudi tokrat smo videli veliko judov, ki so zvesto in zbrano molili pred zidom. Nekateri so bili oblečeni tako, kot sem zgoraj opisal, drugi pa samo v črne obleke z črnim klobukom na glavi.

Pravoverni judje imajo tudi posebno frizuro. Tisti del las, ki raste nad ali za lici, zalisce, pustijo da raste in ga ne ostrižejo. Pri nekaterih so tako dolgi, da jim padajo na ramena ali celo na prsi. Škof Jurij nam je razložil, da to izhaja iz zapovedi: »Kadar žanješ njivo, je nikoli ne požanji do roba. Naj bo tisto, kar pustiš, za sirote in vdove.« Zato si tudi glave nikoli ne ostrižejo do konca. Tisti čop, kako se mu po hebrejsko reče, ne vem, zelo negujejo ter ga zvijajo v lepe kodre.

Del ploščadi ob Zidu žalovanja sega v zgradbo, ki je tam postavljena. V notranjem delu imajo lepe in dragocene omare, v katerih imajo spravljene svetopisemske zvitke. Na eni sem videl izvezeno podobo dela templja. Tam so možje sedeli na stolih in zelo zbrano brali in premišljevali Sveto pismo. Ni jih motilo, da smo jih fotografirali. Nekateri so sloneli na posebnih naslonjalih in bili zatopljeni v premišljevanje.

Ženske seveda vsega tega ne smejo spremljati od blizu. Lahko pa dogajanje opazujejo s posebnega zidu, ki ločuje molitveni prostor od ostalega trga.

Božji služabnik prof. Anton Strle in njegova delavnost

Kdorkoli vidi na metre Strletovih tipkopisov, ki so se ohranili, in ob dejstvu, da to niti ni vse, saj se je marsikaj tudi izgubilo, si spontano zastavi vprašanje: »Kako je mogel toliko napraviti? Kje je našel čas?« Če pomislimo, da je bil vseskozi kot duhovnik tudi zelo krepko zaposlen v dušnem pastirstvu, je vprašanje toliko bolj na mestu: »Kako je mogel toliko narediti?«

Ni lahko odgovoriti na to vprašanje. Upoštevati je potrebno, da je bil božji služabnik Strle genialno nadarjen, še posebno za jezike, dalje je bil izredno delaven, hkrati pa tudi globoko duhoven človek. Medsebojno prepletanje vseh teh treh lastnosti vsaj deloma pojasnjuje sadove njegovega dela.

Odlikoval se je tudi po izrednem spominu. V starih letih je vedno znova tožil, da ga spomin zapušča, da si več ne zapomni stvari tako kot nekdaj. A ko si se pogovarjal z njim, tega občutka nisi imel. Še vedno je bil z vsem na tekočem in se je vsega spomnil. Kažejo pa te njegove izjave, da je v mladosti in v zrelih letih spomin deloval še krepkeje. Sam pravi, da si je že kot otrok z lahkoto, tako rekoč mimogrede, zapomnil vsako pesem, ki so se je učili v šoli. Mnoge dele Sv. pisma je znal na pamet. Za imena je imel izreden spomin. Vsakega študenta je poznal po imenu, prav tako imena mnogih teologov po svetu, njihovih del in njihovih misli.

Vendar se ni zanašal samo na spomin. Vsako knjigo, ki jo je prebiral, pogosto tudi različne članke iz vseh mogočih teoloških revij, je bral s pisalnim strojem. To pomeni, da si je glavne misli, včasih v povzetku, običajno pa kar dobesedno natipkal na papir. Če je bral v tujem jeziku, je to redno tudi prevedel. Pri tem je navedel naslov knjige ali članka, natipkal stran in nato natipkal vsebino. Večino ohranjene zapuščine sestavljajo ravno ti izvlečki vsega tistega, kar je bral. Sam je povedal, da je vse od 6. razreda gimnazije naprej vsako stvar, ki jo je prebral, tudi zapisal. Živel je dolgo, bral je pridno in tako se je nabralo veliko zapisov.

Seveda so ohranjeni tudi tipkani izvodi njegovih skript, člankov in sestavkov, prav tako predavanj, ki jih je imel ob različnih priložnostih.

Če prebiramo njegovo natipkano zapuščino, na roko pisanega niti ni tako veliko, vsaj ohranilo se ni, vidimo, da je delal zelo natančno. Naravnost presenetljivo je, kako malo napak je v njegovih zapisih.

Večkrat si je zapisoval tudi različne pogovore, redno vsebino duhovnih vaj, ki jih je opravil vsako leto. Ohranjenih je veliko pisem, prav tako ocen knjig, ki jih je pregledoval kot uradni cenzor.

Prav do zadnjega se je pripravljal na vsako pridigo in ohranjen je še tipkopis pridige, ki jo je imel dan pred smrtjo. Ni vedno vse izdelano do konca. Kdaj je samo zbran material, zopet drugič je pridigo na grobo obdelal in ko se je nabralo preveč snovi, je marsikaj s svinčnikom prečrtal. Zlasti ob pomembnejših priložnostih pa je pridige obdelal v končni obliki.

Božji služabnik Anton Strle je bil poenotena osebnost. Če prebiramo njegovo zapuščino, vidimo, da je povezoval različne vidike: teološko znanje, izkušnje dušnega pastirstva, razmišljanje o določeni stvari in globoko molitveno življenje.

Delal je hitro in natančno. Pri tem pa se je držal strogega reda. Za nepotrebne stvari ni zapravljal časa. Česar se je lotil, je skoraj vse izpeljal do konca. Ko je končal eno stvar, se je lotil druge. Ni se loteval veliko stvari naenkrat.

Bral in študiral je s pisalnim strojem. Svoje misli je z lahkoto izražal v pisni obliki. Ko sem dal neki študentki pretipkati različna Strletova besedila, mi je vedno znova zatrjevala, kako jo navdušuje ne le vsebina, ampak tudi Strletov stil pisanja, ki razodeva, da je bil mojster pisane besede.

Pri božjem služabniku se čudimo nad količino vsega, kar je napisal. Seveda pa še večje občudovanje zasluži vsebina vsega tistega, kar je napisal za objavo. Še posebno človeka nagovorijo številni članki, ki jih je napisal za Družino. Običajno so nastali v zelo kratkem času in v njih še na poseben način odseva vse tisto, kar je prežemalo njegovo notranjost. Upajmo, da bodo ti članki kdaj izšli v posebni knjigi. Ob njih se človek res duhovno obogati.

p. Andrej Pirš FSO

RAZMIŠLJANJA OB ZMEDI (1)

Dr. Marko Kremžar, ki ga med drugim poznamo po lepo sprejetem križevem potu v našem glasilu in po tehtnih prispevkih v Družini, mi je poslal zbirko misli z naslovom 'Razmišljanja ob zmedi'. V spremnem pismu je med drugim zapisal, da »so nastajala skozi vrsto let […] Pričela so nastajati pred leti kot poskus, povedati kake resnice in misli brez nepotrebnih besed […] Ko sem pričel pri nekaterih svojih spisih črtati odvečne stavke, opombe in besede, je nastala oblika verza, ki je imel navadno svoj naravni ritem. Tako je nastala oblika Razmišljanj, ki niso pesmi, temveč misli, povezane in povedane z ritmom […]

Iskren pozdrav in Bog vas živi!

Marko Kremžar« 

I.  Človek

1. Odločitve

Odkar je bil človeški rod postavljen

pred svóbodne, zavestne odločitve,

poskusil je vse sadeže, ki je naletel nanje,

ob tem prezira red, ki je v naravi;

ker vdaja se skušnjavi: biti kakor Bog;

usmerja si napredek po navideznih koristih,

duhovnost ceni manj od tvarnega imetja,

zato bo ceno svoje volje plačeval

do konca časov.

2. Nevidna nit

Nihče ne ve, katera misel

je zanj lahko pričetek niti,

ki bo iz mraka, kjer je zmeda,

vodila ga k izviru luči,

kjer bo v stvareh razbiral smisel,

ki je osnova reda.

3. Iskanje smisla

Najbólj vsakdanja misel more

postati pretresljiva, močna,

ko si utareš pot v globine,

kjer skriva se resničnost smisla.

A misel, še tako pomembna,

če jo mehanično ponavljaš tja v en dan,

ji nisi posvetil pozornosti in spoštovanja,

bo kmalu izzvenela v prazno,

da vsak pogovor bo tedaj površen in zaman.

Marko Kremžar