Verska in nravna situacija danes

Ko se zamislimo v versko in nravno situacijo danes, sicer opazimo mnogo pozitivnih pobud, zlasti pobud Cerkve, a te zajamejo le manjši del ljudi. Večina ob teh pobudah stoji ob strani, hkrati pa se hitro oddaljuje od krščanstva. Naj navedem nekaj dejstev, ki mislečemu in praktičnemu kristjanu povzročajo zaskrbljenost:

V življenju večine Evropejcev ima Jezus Kristus in sploh Bog zelo majhno vlogo ali pa sploh nobene. Veliko ljudi živi in umira brez Boga, kakor da ne obstaja. Cerkve so marsikje prazne. Zmeraj več jih oddajajo v posvetne namene, ker jih ni mogoče vzdrževati in obnavljati.

Evropski parlamenti sprejemajo zakone, ki so večkrat v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi ter podpirajo zlo in smrt namesto dobrega in življenja.

Število rojstev se zmanjšuje, mnogo otrok mora končati svoje zemeljsko življenje že v materinem telesu. Zakon in družina sta zelo ogrožena. Veliko družin razpade; sicer krščeni starši se sploh (cerkveno) ne poročijo.

Veliko ljudi nič več ne moli. Molitev jim je postala nekaj popolnoma tujega in nesmiselnega.

Poslednje reči ljudi ne zanimajo. Večina ne veruje v posmrtno življenje. Ne zavedajo se, da so v nevarnosti večnega pogubljenja.

Ljudje ne priznavajo več greha. Nekaterih Božjih in cerkvenih zapovedi več ne upoštevajo, druge si razlagajo po svoje, kakor jim prijajo.

V ospredju so materialne dobrine, duhovne vrednote pa so stopile v ozadje. Cilj vsega prizadevanja je povečanje proizvodnje in potrošnje ter dvig življenjskega standarda.

Veliko ljudi je razvajenih in nimajo smisla za odpovedi in žrtve, ki so potrebne, če hočemo biti dobri in vdano prenašati svoj križ, kar je nujno za zvesto hojo za Kristusom. Marsikdo vidi smisel življenja v tem, da iz njega iztisne čim več užitkov. Vendar kljub vsem tem prizadevanjem ni srečen.

POMEN FATIME ZA NAŠ ČAS (1)

V več nadaljevanjih se bomo ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi seznanjali z glavno vsebino knjižice »Pomen Fatime za naš čas«. Videli bomo, da nas Bog rešuje po Mariji. Prav v krajih, kjer je Marija nagovorila posebej izbrane priče, se na poseben način razodeva Božja navzočnost in milostno delovanje. To čutijo ljudje, zato tja romajo v vedno večjem številu. Češčenje brezmadežnega Marijinega Srca nas vodi v presveto Srce Jezusovo. V sestavkih proti koncu leta 2017 se bomo nekoliko več ustavili pri vseh treh delih fatimske skrivnosti.

Dve sveči, ki ju je prižgal Bog

Cilj vseh dogajanj v Fatimi je svetost, ki je odsev Božje in Marijine svetosti. Vsi smo poklicani, da bi postali sveti; le nekatere kristjane, ki so s pomočjo Božje milosti in osebnega truda dosegli heroično stopnjo svetosti, pa Cerkev razglasi za blažene in svetnike.

Prav posebno milost pa so prejeli trije fatimski pastirčki, saj jim je Marija ob prvem in drugem prikazanju zagotovila, da bodo prišli v nebesa. Kljub temu je tudi zanje potreben cerkveni postopek kakor za vsakega drugega blaženega in svetnika. Škofijski postopek za Frančiška in Jacinto se je začel 21. decembra 1949. Leta 1979 je bil prenesen v Rim. Dne 13. maja 1989 je papež Janez Pavel II. priznal obema vidcema heroično stopnjo kreposti.

Čudež, kot nebeški pečat svetosti Frančiška in Jacinte, je potrdila Kongregacija za zadeve svetnikov. Na priprošnjo obeh je popolnoma ozdravela Maria Emilia Santos, ki je bila dvaindvajset let hroma zaradi kostne tuberkuloze.

Med mnogimi slovesnostmi v jubilejnem letu 2000 je bila 13. maja tudi razglasitev fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška za blažena. To razglasitev je v Fatimi, ob navzočnosti sestre Lucije, izvršil sam papež Janez Pavel II., ki je v homiliji med mašo dejal:

»'Slavim te, Oče, ker si to razodel otročičem.' Slavljenje Jezusa dobiva danes slovesno obliko razglasitve pastirčkov Frančiška in Jacinte za blažena. Cerkev hoče s tem obredom postaviti na svetilnik ti dve sveči, ki ju je prižgal Bog, da bi razsvetljevali človeštvo v njegovih urah teme in nemira (…) Sporočilo njunega življenja naj ostane vedno živo in razsvetljuje pot človeštva.«

Vicepostulator p. Luis Kondor SVD je zapisal, da razglasitev Frančiška in Jacinte za blažena pomeni novo obdobje za Cerkev. Spominjamo se ju vsako leto 20. februarja. Za blažena nista bila razglašena zato, ker se jima je prikazala Devica Marija, ampak zaradi junaških kreposti.

Če so zmogli na pot svetosti stopiti preprosti fatimski pastirčki, je ta sicer tesna pot tudi nam vedno odprta. Na fatimskih pastirčkih občudujemo prisrčno povezanost z Jezusom in Marijo ter junaške kreposti. Kot oni moremo tudi mi izvrševati takšne kreposti samo s posebno Božjo pomočjo, ki nam jo bo izprosila naša duhovna Mati, če se bomo z vsem zaupanjem zatekali k njej.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (40) - Jacinta je bila v krsti videti živa

Jacinta je pred smrtjo izrazila željo, da bi bila po smrti rada oblečena v belo obleko z modrim trakom okoli pasu kakor naša Gospa. Dr. Lisboa je v dolgem poročilu natančno popisal dogajanja po Jacintini smrti. Poskrbel je belo oblekico, ki so jo deklice nosile za prvo obhajilo. Prihajali so darovi za pogrebne stroške. Takrat je duhovščina večinoma še odklanjala resničnost fatimskih prikazovanj. Dr. Lisboa je računal, da bo Cerkev sčasoma priznala njihovo resničnost, zato si je prizadeval, da bi bila položena v kakšno grobnico. Sklenjeno je bilo, da se krsta najprej prenese v cerkev Angelov, iz nje pa v kakšno grobnico. Dr. Lisboa je govoril z župnikom Pereirom, ki ni bil pripravljen sprejeti krste. Sprejeli so jo člani bratovščine Najsvetejšega zakramenta, nakar je tudi župnik privolil. Krsto so položili v kotu zakristije na dve majhni klopi.

Hitro se je med ljudmi razvedelo, kje leži truplo najmlajše vidkinje, zato so tisti, ki so v resničnost prikazovanj verjeli, pričeli romati v zakristijo. Z rožnimi venci in podobami so se dotikali dekličine oblekice, kar je silno vznejevoljilo sicer prijaznega župnika. Odredil je, da se krsta prenese v pisarno bratovščine, ki je bila nad zakristijo. Zaklenil je vrata in ključ izročil dr. Antonu Almeidi, družbeniku pogrebnega zavoda, ki je prevzel prevoz trupla v Vilo Novo de Ourém, kjer naj bi bila krsta z Jacintinim truplom v torek položena v grobnico.

Ker so še naprej prihajali obiskovalci, ki so se hoteli posloviti od vidkinje, je dr. Almeida ustregel številnim prošnjam in ves ponedeljek izbrane skupine spremljal do krste in jih nadziral.

Čudil se je spoštovanju in pobožnosti, s katero so božali in poljubovali obraz in roke trupelca. Trdno mu je ostala v spominu rožnata barva lic trupelca, ki mu je dajala videz, da je telo še živo. Prav tako se mu je vtisnil v spomin prijeten vonj, ki je izhajal iz telesa. Zapisal je:

»Zdi se mi, da angelčka še vidim. V krsti je bila videti živa. Ustnice in lica so imele prelepo rožnato barvo. Videl sem veliko mrličev, majhnih in velikih, a kaj takega se ni nikoli zgodilo … Prijeten vonj, ki je prihajal iz telesa, se naravno ne da razložiti … Največji nevernik ne bi bil mogel dvomiti. Pomislimo na vonj, ki pogosto prihaja iz trupel in je mogoče samo z največjim naporom ostati blizu njih. Deklica pa je bila mrtva že tri dni in pol in njen vonj je bil kakor vonj šopka, zbranega iz najrazličnejših cvetic.«

V torek, 24. februarja ob 11h dopoldne, so truplo položili v svinčeno krsto in jo zapečatili. Vonj, ki je prihajal iz telesa ob pokritju krste, je bil še vedno prijeten kakor vonj cvetlic. Pogreb je bil popoldne v Vili Novi de Ourém, kjer se je kljub močnemu dežju nabralo mnogo ljudi. Krsto so položili v družinsko grobnico barona Alvaiázere, ki je plačal vse stroške. Ko je Jacintin oče prišel h krsti svoje hčerke, je, kakor je sam poročal, jokal kakor otrok. Nikoli ni toliko prejokal.

Ko so krsto položili v baronovo grobnico, so že računali na poznejši prenos v Fatimo, zato jo je baron dal poprej zaciniti. Pred smrtjo je Jacinta predstojnici napovedala, da se bo v Fatimo vrnila po smrti.

Res je petnajst let pozneje leirijski škof odločil, naj se Jacintini telesni ostanki skupaj s Frančiškovimi prenesejo v novo grobnico na fatimskem pokopališču. Svinčeno krsto so odprli in ugotovili, da je bil Jacintin obraz popolnoma ohranjen. Truplo so večkrat fotografirali in škof je nekaj slik poslal sestri Luciji v Pontevedro v Španiji. Škofu se je 17. novembra 1935 zahvalila in med drugim o Jacinti zapisala:

»Kako veliko veselje me je navdalo, ko sem znova videla svojo najboljšo prijateljico iz otroštva! Otrok je bila le po letih, sicer pa je toliko bolj znala krepostno živeti ter Bogu in presveti Devici z žrtvami izkazovati svojo ljubezen.«

Lucijini živi spomini na sestrično Jacinto so škofa spodbudili, da je Luciji naročil, naj napiše vse, kar ve o njej. V štirinajstih dneh, na božični dan 1935, je končala s pisanjem prvih Spominov. Tako so ljudje po vsem svetu spoznali Jacintino svetniško življenje.

Krsto so prepeljali 12. septembra 1935 v fatimsko svetišče, kjer je nadškof iz Evore daroval mašno daritev, po njej pa so jo položili v grobnico na fatimskem pokopališču. Obenem so tja prenesli tudi krsto s Frančiškovimi posmrtnimi ostanki. Dne 1. maja 1951 so Jacintino krsto prenesli v fatimsko baziliko, 13. marca 1952 pa še Frančiškovo.

Iz zapisnika seje Odbora posvečenih JMS in animatorjev v Stični, 19. novembra 2016

2. Uvod: g. Snoj je najprej izrazil hvaležnost vsem slovenskim škofom, ki so Marijo povabili v Slovenijo, da je lahko od maja do oktobra delila milosti posameznikom, družinam, župnijam in vsemu slovenskemu narodu. Zahvala velja tudi vsem duhovnikom, ki so Marijo sprejeli, in vsem animatorjem, ki so svoje duhovnike navduševali in vžigali gorečnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Spomnil je na lepo slovo od Marije na Ptujski Gori in na doživeto vrnitev Marije v Fatimo, kjer je bila v zahvalo fatimskemu svetišču podarjena slika blaženega Alojzija Grozdeta z vgrajeno relikvijo v okvir slike.

3. Knjižica št. 7 iz zbirke Sto let Fatime. Knjižico z naslovom ''Živeti resnico in klic Fatime'' sta predstavila avtor p. Anton Nadrah in prof. Anton Štrukelj. To naj bi bil priročnik za duhovnike in laike, da ne bi pozabili na milosti Marijinega obiska, da bi širili klic fatimske Marije, ki je danes še bolj aktualen, kot pred 100 leti. Da bi si prizadevali za stalno spreobračanje, poglabljanje vere in za molitev po naših župnijah in družinah. Življenje po fatimskih sporočilih je stalen proces nove evangelizacije.

Knjižica nas vodi v dve življenjski delavnici: Angelovo in Marijino, in k uporabi posebnih »orodij«, ki jih tam najdemo.

Osmero »orodij« v angelovi delavnici nas uči moliti, nas vodi v izpovedovanje vere, upanja in ljubezni, v šolo Božje svetosti, k stalnemu spreobračanju, k središčni vlogi Najsvetejših Src, k sveti Evharistiji in stalnemu darovanju tam navzočega Jezusa v vseh tabernakljih sveta, k sprejemanju in prenašanju trpljenja v zadoščenje za grehe sveta, k prošnji za varstvo k angelu varuhu Slovenije. Desetero »orodij« v Marijini delavnici, ki jih je Marija dala človeštvu prav v Fatimi, nas uvaja v poglobitev vere v posmrtno življenje, v molitev rožnega venca, v češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, v obhajanje petih prvih sobot, v spreobrnjenje srca, k zakramentu svete spovedi, zadoščevanju za grehe, posvetitvi JMS, oblikovanju malih molitvenih skupin po vzoru fatimskih pastirčkov, k medsebojni pomoči po zgledu družin fatimskih pastirčkov.

4. Predlogi za SŠK, ki jih v imenu Združenja g. Snoj posreduje SŠK:

a - da škofje povabijo k poglobljenemu obhajanju fatimske stoletnice vse duhovnike in vernike z obhajanjem pobožnosti petih prvih sobot po župnijah na fatimski način, od januarja do maja. Pravočasno bi se takšno povabilo lahko objavilo v Družini, na RO in TV Exodus.

b - da bi se fatimska stoletnica 2017 praznovala na škofijski ravni, in sicer vsak mesec od maja do oktobra v drugi škofiji (na datum, ki je najbližji 13. v mesecu, petek, sobota ali nedelja) po vrstnem redu Marijinega romanja v letu 2016. Za pomoč pri izvedbi praznovanja bi se škofje lahko obrnili na duhovnike zastopnike škofij v Odboru. Skupno vseslovensko praznovanje pa naj bi bilo ob slovensko-hrvaškem srečanju v Stični 14. oktobra 2017, kot so škofje že sklenili.

c - za poživitev molitve v Sloveniji v letu 2017 se SŠK zaprosi, da le-ta predlaga RO, naj ob 100-letnici fatimskih dogodkov uvede na RO molitev Angelovega češčenja.

5. Postno srečanje duhovnikov v Stični: ker se duhovniki v soboto težko udeležijo srečanj, je bil sprejet sklep, da se v postu 2017 za vse duhovnike, ki so sprejeli fatimsko Marijo romarico, organizira v sredo, 15. marca, posebno srečanje v Stični na to temo, pod vodstvom g. Turnška.

6. Poživitev družinske molitve ob stoletnici Fatime: za uresničitev točke je bil podan predlog, da bi Združenje dekanijam podarilo poseben kipec v kapelici po vzoru fatimske kapelice, ki bi romal po družinah (znotraj dekanije in posledično župnij) od maja do oktobra, s poudarkom na večji udeležbi vsakega 13. v mesecu, kot je predlagal nadškof Cvikl na Ptujski Gori. To malo Marijo romarico bi lahko škofje blagoslovili po krizmeni maši na Veliki četrtek in jo izročili dekanom.

Na temo poživitve molitve je bil izpostavljen predlog g. Mojce Kastelic za molitveno posvojitev oseb s posebnimi potrebami in podoben predlog Zavoda živim za nerojene otroke.

Poudarjeno je bilo, da se je treba truditi, da bi se ob nedeljah povečala količina molitve, na primer RV pred sveto mašo. G. Miha predlaga, da bi duhovniki ob obisku družin, ko jih te povabijo na kosilo, z njimi zmolili desetko RV. Ta predlog bo poslal na Družino v rubriko Odmevi in predlogi. Prof. Anton Štrukelj je dejal: ''Vernikom je treba oznanjati, kaj Jezus in Marija želita od nas. Z molitvijo rožnega venca vstopamo v središče krščanstva. Molitev rožnega venca naj bo tudi naš prispevek za mir, naš pogled pa naj bo bolj usmerjen v večnost, kot pa v sedanje materialno življenje. Bolj se moramo zavedati, da kar storimo z dobrimi deli ali molitvijo, ni nič izgubljeno, ampak vse zapisano v nebesih«. Prof. Anton Štrukelj je še poudaril, da je moč zla vedno možno zadržati, ustaviti vojne, zato mora Cerkev z vzdignjenimi rokami prositi Boga, da se moči dobrega razrastejo.

7. Postne DV za častilce JMS 2017 bodo od petka 10. marca do nedelje 12. marca v domu duhovnih vaj v Celju pri Sv. Jožefu, pod vodstvom prof. Antona Štruklja. Po zaključku DV v nedeljo popoldne pa bo naslednja seja animatorjev in Odbora JMS.

8. Z romanjem povezane DV 2017, posvečene Mariji in fatimski stoletnici, za častilce JMS, duhovnike in laike, pod vodstvom upokojenega mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja, bodo od 6. – 10. avgusta v semenišču v Nitri na Slovaškem; obiskali bomo tudi grob škofa Pavla Hnilice v Trnavi.

9. Sveta dežela, september 2018. Animatorji že kar nekaj časa želijo prvič poromati v te svete kraje, želijo pa si, da sta vsebina in program njim prilagojena in ne teološko prezahtevna. V organizaciji agencije Aritours bodo desetdnevne romarske DV v septembru 2018 pod duhovnim vodstvom dr. Marjana Turnška.

10. Prevodi v druge jezike: knjižica p. Antona Nadraha »Pet prvih sobot« je bila do sedaj prevedena in izdana v italijanskem in angleškem jeziku, pripravljena sta tudi prevoda v madžarščini in španščini, vendar še iščemo založnike. V cistercijanskem samostanu Heiligenkreuz v Avstriji pa bodo izdali v nemškem prevodu vseh šest avtorjevih knjižic »Sto let Fatime«. Prevaja jih karmeličanka s. Doroteja Hladnik v karmelu Himmelau v Avstriji.

11. Vrtnice 2017: nekaj premišljevanj sester redovnic o presv. Srcu Jezusovem je g. Alojz Snoj že zbral, upati je, da se jih bo pravočasno nabralo 30.

12. Datum prihodnjega srečanja je 12. marec 2017 v Celju pri sv. Jožefu po končanih duhovnih vajah za častilce JMS, ob 14. 30.