ZA ZIDOVI SAMOSTANA - Predragi

 

Predragi!

Že smo sredi postnega časa. Pri mašni daritvi in molitvenem bogoslužju imamo veliko lepih spodbud, ki nas odvračajo od slabega in vzgajajo ter navajajo k dobremu. Ta namen imajo tudi različna postna spokorna dela. Eden od postnih hvalospevov pri mašni daritvi takole omenja kristjanove naloge v tem času velikih Božjih milosti: »Svojim vernim določaš poseben čas milosti, da bi si znova očistili srca, se osvobodili samoljubja in si sredi skrbi za minljive stvari bolj prizadevali za to, kar je večno.«

Molímo drug za drugega, da bomo v postnem času dosegli ta trojni namen. Tako bomo o veliki noči globlje doživeli veselo zmagoslavje vstalega Odrešenika, kar v imenu samostanske družine in v svojem imenu vsem iz srca želim in se vas spominjam pri oltarju.

Vzel sem si čas, da sem pregledal, koliko bralcev spada k Bernardovi družini in koliko je drugih. Bralcev Bernardove družine je le dobra četrtina. Zato pravzaprav podnaslov Glasilo Bernardove družine ne ustreza več. Vendar ostajamo pri njem, ker je bilo glasilo v začetku namenjeno le njim in ker to revijo izdajajo duhovni sinovi svetega Bernarda, cistercijani, ki smo pravzaprav najožji krog Bernardove družine. Tudi objavljanje dogajanja za samostanskimi zidovi opravičuje ta podnaslov.

Ker ste bralci različni, je tudi vsebina bolj pestra, kot bi kdo pričakoval in si morda želel. Naslov V Materini šoli nas usmerja v Marijino šolo, zato je vsaka številka zaznamovana s to snovjo. Vedno je nekaj o fatimskih dogodkih in je razumljivo, da bomo v naslednjih nekaj letih, ob pričakovanju fatimske Marije Romarice in ob praznovanju stoletnice fatimskih dogodkov, več o tem pisali. Ker ste mnogi bralci posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, sta obe najsvetejši Srci tesno povezani z našo revijo. Seveda pa v reviji vedno lahko nekaj zase najdete tudi člani Bernardove družine, saj ste prav vi najtesneje, z molitvijo in delom, povezani z našo samostansko skupnostjo, ki skupaj z drugimi redovniki in redovnicami letos obhaja leto Bogu posvečenega življenja. Tudi vse druge bralce, duhovnike, redovnice in laike skušamo vsaj nekoliko upoštevati. Vendar pa ob naši človeški omejenosti nikoli ni mogoče vseh zadovoljiti. Zato lepo povabljeni, da s svojimi prispevki tudi sami sodelujete.

p. Anton Nadrah, urednik

POPOLNA PODARITEV (3) Marija nas napravlja sprejemljive za Svetega Duha

Jezusov velikonočni dar je Sveti Duh. Sv. Janez pripoveduje, da ga je Jezus podelil apostolom že na dan svojega vstajenja, ko se jim je prvič prikazal. Zaslužil ga je vsem ljudem, ko je v neizrekljivi ljubezni do Očeta in do nas žrtvoval svoje življenje. Iz prebodenega srca poveličanega Kristusa odslej neprestano pritekajo reke žive vode (prim. Jn 7,37-39; 19,34; Ez 47): milost Svetega Duha, ki očiščuje in prenavlja. Cerkev nas v bogoslužju velikonočnega časa, h kateremu spadajo binkošti kot višek in dovršitev, še posebej vabi, naj se odpremo za delovanje Svetega Duha v našem srcu in s tem tudi v vsem našem življenju. Za uresničenje tega je posebno odlično sredstvo ravno pobožnost do Device Marije, kakršno uči sv. Ludvik Montfortski. To jasno opazimo v življenju premnogih velikih kristjanov in svetnikov, npr. pri Kolbeju.

Opiraje se na pričevanje Svetega pisma pravi sv. Ludvik: »Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar je bilo in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje stvari v poslednjih časih. Njej je pridržano oblikovanje in vzgoja velikih svetnikov, ki bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta enkratna in čudodelna Devica more namreč v zvezi s Svetim Duhom povzročiti posebne in izredne stvari.

Kadar Sveti Duh, njen Ženin, najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči tej duši, in sicer toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi Nevesti.

Eden glavnih vzrokov, da Sveti Duh sedaj ne dela v dušah velikih čudežev, je, ker té niso dovolj tesno združene z njegovo zvesto in nerazdružljivo Nevesto. Pravim, nerazdružljivo Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna Ljubezen Očetova in Sinova, zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa Kristusa v dušah, je nikdar ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in rodovitna« (Pp 35 s).

Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjena z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezanosti s presveto Devico in brez njene pomoči.

Izmed tisočerih tudi današnjih prič, ki to potrjujejo, naj bo francoski duhovnik Dominique Auzinet. V knjigi, ki je izšla 1981, pripoveduje: V letih 1970–-72 je med študenti teologije v mednarodnem semenišču v Strassbourgu nastopila strašna kriza glede poklica in duhovniške ˝identitete˝ (kaj je duhovnik, kaj je njegova naloga?). V glavah in srcih teh ljudi se je naselilo nekaj, kar je »polagoma, a globoko spodjedalo vero v Jezusa in zaupanje v Cerkev«. To je izviralo – pravi Auzinet – iz zgolj razumskega pristopanja k Božji besedi in k verskim resnicam Cerkve. Neki duhovnik, katerega je Auzinet imel za zagrizenega »starokopitneža«, a je nanj napravljal globok vtis s svojim strogim, a vendar izrazito vedrim življenjem, mu je rekel: »Treba ti je začeti z molitvijo rožnega venca. Daruj se vsak dan znova Devici Mariji in ona bo napravila, da se boš dvignil iz bolnega marazma (onemoglosti), v katerem tičiš!«

Auzinet je kljub skrajnemu odporu v svojem obupnem položaju le sprejel navodilo. »In polagoma sem se neopazno spremenil. Dan za dnem je vedno bolj plahnel duh kritike in oporečništva; mir se je naselil v meni. Dobil sem 'okus' za molitev. Sveto pismo mi ni bilo več le predmet razumskega raziskovanja, marveč sem našel v njem notranjo hrano, besedo Boga prav meni. Tudi sv. obhajilo je spet dobilo resnično globino … In odkril sem luč Svetega Duha. Prepojila me je po notranje. Čutil sem kakor izredno osvoboditev od moreče duhovne teme, osvoboditev od nesmisla in brezizhodnosti. In ta osvoboditev, ki mi je bila zdaj vrnjena, je kar naenkrat dobila ime: Jezus! … In ko sem se vpraševal o svojem izkustvu, sem nenadoma odkril Devico Marijo. Kdo bi mogel verjeti, da more molitev zapovrstnosti zdravamarij povzročiti takšen učinek? Presenečen sem bil nad izredno močjo, ki je vsebovana v tej molitvi; nad močjo, ki je – kar sem pozneje spoznal – moč Svetega Duha samega. Ni mogoče iskreno izgovarjati Marijino ime, ne da bi človek pritegnil vase hkrati Svetega Duha …«

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (4) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (2)

Na osnovi tega zelo živega Strletovega opisa župnika Janeza Puclja bolje razumemo Pucljevo prizadevanje, da bi Strle vstopil v škofove zavode in si tako pridobil izobrazbo, ki je bila potrebna za vstop v semenišče in vpis na teološko fakulteto. 26. 2. 2003 je v eni uri, tako rekoč na dušek napisal sledeče:

»Pravzaprav je grdo, da tudi zdaj govorim vse preveč o sebi. Že v zvezi z novomašnim govorom sem navajal stvari, ki povedo, da je za moje mašniško posvečenje bil bistveno odločilen J. Pucelj.

Iz vasi Osredek, ki je dobre štiri km stran od vidovske župnijske cerkve in tudi šole, smo otroci kar cele mesece ostajali brez šolskega pouka. Šola je bila takšna, da je sem in tja obstajal en sam razred, čeprav je bil pouk po možnosti za starejše učence(-ke) višji. »Učne moči« so bili včasih tri(je), včasih dva ali tudi le ena. Ko sem jaz končal šolo, se je štelo, da sem naredil 3 razrede; navadno pa so šteli dva razreda. Jaz se tedaj v šoli nisem naučil niti deljenja pri računstvu (in tudi kasneje računstvu ostal nekako tuj). Oče, bolj »mali kmet«, je umrl v starosti 42 let (otrok živih 5, trije so kmalu umrli, eden takoj po očetovem pogrebu – umrl je oče na poti pri sorodnikih, ker je zbolel za pljučnico). V šolo sem začel hoditi po očetovi smrti. Ko sem šolo končal, sem bil star nad 14 let. Glavni moj posel je bil v tem, da sem pasel po gmajnah in (jeseni) po travnikih domačo živimo (vsega skupaj 5–- 9 govedi), vsaj dve leti tudi sosedovo živino. Šele tedaj je prišlo do tega, da se je moja mama z župnikom J. Pucljem začela resno pogovarjati, ali ne bi »fanta bilo dobro dati v šolo«. Župnik je vedel, da sem v sebi in na sebi nekaj, kar bi dalo upanja, da bi postal duhovnik. Tako je prišlo do tega, da sem po nekaj pripravah odšel v spremstvu najstarejšega brata Jožeta in mame v Št. Vid, nesoč s seboj vse, kar je bilo potrebno za stanovanje in šolanje v »zavodu«. Vse je bilo že dogovorjeno, a zdaj je ob vpisovanju na gimnazijo ravnatelj ugotovil, da sem za redni pouk vsaj pol leta prestar. Vsi trije smo zdaj odšli na »prosvetno upravo« (nekaj podobnega) v Ljubljano. A so rekli »Nemogoče!« Samo privatno more študirati in ob koncu posebej delati izpite (ne pa tako kakor redni učenci gimnazije v zavodu Št. Vid, ki je bila privatna, čeprav s pravico javnosti).

Kar strašen udarec je bil to zame, pa tudi za mamo in brata. Župnik je bil tudi ves zaskrbljen. Domislil se je salezijanskega Veržeja in se pismeno pozanimal, kako bi bilo, če bi šel jaz tja in študiral kot že preveč star za redni študij. Ko je vse premislil sam in se posvetoval z mamo (pa tudi z menoj), je prišel do drznega načrta: On bi mene učil snovi za prva dva razreda klasične gimnazije tako, da bi čez 1 leto za tem jaz napravil na državni gimnaziji izpite za dva razreda gimnazije in bi potem mogel vstopiti v šentviško (zavodsko) gimnazijo kot reden učenec. Seveda bi pa moral prej narediti izpit na javni (državni) klasični gimnaziji. In res je župnik nadvse velikodušno sprejel to veliko breme nase, breme, ki ni nič kazalo, da bo uspešno »donošeno«. Tako sem jaz iz uro hoda oddaljene vasi začel hoditi k Sv. Vidu v župnišče, kjer me je župnik učil latinščine, nemščine in še kaj drugega (prihajal sem dva- ali tri-krat tedensko, morda še večkrat) in se učil in učil (a moram reči: če gledam zdaj nazaj: vse preveč ležerno, brezskrbno).

Tako je prišel čas za izpite. Bil je mesec junij. G. župnik ni dovolj pazil in me je prijavil k izpitu že nekoliko (nekaj dni) prepozno. Izpit je bil na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ravnatelj dr. J. Lokar je bil v času svojega gimnazijskega študija znanec in (približno) sošolec J. Puclja. Vsekakor sta se tikala. J. Pucelj je lepo prosil Lokarja (liberalca – so pripovedovali), naj me vseeno vzame k izpitu. In me je spremljal v Ljubljano moj brat. Prenočeval sem – na posredovanje našega daljnega sorodnika zavarovalniškega strokovnjaka (matematika) I. Laha (iz Štrukljeve vasi) – v Marijanišču. Nato pa sem takoj zgodaj dopoldne prišel na izpit v klasično gimnazijo. Dopoldne sem v nekem razredu pisal npr. slovensko nalogo pri prof. Mirku Ruplu, latinsko pri prof. Južniču, nemško pri prof. Žitniku (če se ne motim). Popoldne pa so se skupaj zbrali vsi profesorji za 1. in 2. r. šolske snovi. Izprašan sem bil kar nekako zapovrstjo in v navzočnosti vseh profesorjev iz vseh potrebnih snovi. Nazadnje so mi napisali izpričevalo za 1. in 2. razred. Spomnim se, da je bil red za nemščino prav dobro. Celota predmetov je bila redovana tako, da je šlo bolj na prav dobro, vendar ni v celoti tega doseglo. Prof. Osana – tako se spomnim – mi je priporočil, naj matematiko kaj bolj pogledam, da ne bom imel težav, ko bom študiral v 3. razredu.

Seveda upravičeno menim, da so profesorji sklepali takole: V ljudski šoli je imel same odlične rede, le petje prav dobro. In J. Pucelj mi je v enem letu dal toliko znanja, da ne bo posebnih težav pri rednem študiju v Št. Vidu – sprejeli bi me tudi na gimnazijo v Ljubljani. In tako je res bilo (kljub vsej svoji nerodnosti sem nato 3. razred izdelal z odliko).

J. Pucelj je bil seveda silno zaskrbljen, kako bo z izpitom šlo. Prišel je tisti dan v našo hišo in prosil, da so skupaj molili za moj uspeh. Nato pa je, ko je stvar uspela, bil silno vesel. Meni je rekel znano besedo: »sčasoma boš za ministra ...« Seveda nisem niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja. Veljalo je o njem, kar je nato rekel v začetku novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez« (Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!«

Župnik Janez Pucelj ni bil ravno gostobeseden pri pisanju župnijske kronike. A ob koncu leta 1930 je zapisal: »V jesen je šel v III. gimnazijo v Zavod sv. Stanislava Anton Strle iz Osredka. Bil je prejšnje leto eno leto prestar, da bi bil sprejet v gimnazijo, in mu tedanji prosvetni šef Lončar Dragotin ni hotel dati dispenze. Mali »Peter Pavel Glavar« je bil ves obupan. No potem je hodil od časa do časa k župniku in učitelju, ki sta ga poučevala prvi v latinščini, drugi v nemščini, ter je v enem letu naredil skušnjo čez I. in II. razred gimnazije in tako stopil v 3. šolo. – Sčasoma boš še za ministra, ako vedno priden boš!«

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (13) Kako naj prisluhnemo Božji govorici?

Že v Stari zavezi je prerok Jeremija zapisal: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca" (Jer 15,16).

Najboljši vzor za poslušanje Božje besede nam je poleg Jezusa Devica Marija. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.

Pri molitvenem pogovoru z Bogom ima Bog sam pobudo. Najprej že zato, ker je za vsako molitev potrebna Božja milost, ki je prvi Božji korak k človeku. Jezus je rekel: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Sveto pismo kaže, da ima vedno pobudo Bog. On je poklical Abrahama, Mojzesa, vse prave preroke. On je izpeljal Božje ljudstvo iz Egipta in sklenil zavezo s tem ljudstvom. On je po prerokih napovedoval Odrešenika in ga poslal na svet.

V molitvenem pogovoru nas Bog prvi nagovarja tudi po Svetem pismu. Če vzamemo Božjo besedo v najširšem pomenu, gre za vsako Božjo govorico, razodevanje ljudem, tudi razodevanje v notranjosti naše duše po navdihih Svetega Duha, v tihi molitvi pred tabernakljem. Bog spregovori tudi po bratu in sestri, po predstojniku, po starših.

Naša molitev je najprej v tem, da prisluhnemo Božji govorici. Treba je to govorico odkriti in ji v svojem srcu pripraviti prostor. Pronzato v knjigi Rad bi molil pravi: "Moliti ne pomeni, da si dospel do Boga, marveč, da se je Bog tebi približal." Hrepenenje po Božji besedi lepo razodeva mlada redovnica:

"Rada bi, da bi se srce moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: »Glej, pridejo dnevi, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo... in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am 8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."

Če bomo Bogu najprej prisluhnili, bo naša molitev res pogovor z Bogom. Na Božji nagovor bomo odgovorili na različne načine: z ustno molitvijo, z ljubečo mislijo, zlasti pa z življenjem, ki bo skladno z Božjo voljo. Če bi pri molitvi samo govorili, bi molitev ne bila pogovor, ampak bi bila samogovor, monolog. Pri pravem pogovoru oba sogovornika drug drugega poslušata in drug drugemu govorita. Božja govorica je kakor trkanje na vrata našega srca. Naš odgovor je najprej v tem, da ta vrata odpremo: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj" (Raz 3,20).

Za vsako Božjo govorico velja, kar pravi sv. Jakob: "Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali" (Jak 1,22).

Če hočemo Boga slišati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas. Bog ima pravico do našega časa. Danes pogosto slišimo: "Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev." Kdor ne najde časa za molitev, s tem dokazuje, da Boga nima rad. Res smo v času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Toda prav zato je treba še bolj paziti, da nas vse to duhovno ne uniči. Med molitvijo in delom mora biti ravnotežje. Molitev rešuje človeka.

Nekoč je živel izčrpan podiralec drevja, ki je zapravljal čas in energijo, ker je udarjal s topo sekiro. Kajti, kot je rekel, ni imel časa, da bi se ustavil in nabrusil rezilo.

Delo brez molitve je kakor hoja z zavezanimi očmi in sekanje s topo sekiro. Poglejmo za sklep odnos pisatelja Dostojevskega do evangelija:

»'Ne, jaz dobro vem, da bom umrl še danes. Ana, prižgi svečo in daj mi evangelij.' Ta evangelij je Fjodor dobil v Toboljsku, ko je bil na poti v ječo. Poklonile so mu ga žene dekabristov. [Dostojevski je bil po kratki politični dejavnosti najprej obsojen na smrt, nato pa je štiri leta preživel v ječi. To je popisal v svoji knjigi Zapisi iz mrtvega doma.] Evangelij je bil edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Vsa štiri leta ječe mu je bila ta knjiga najdražji zaklad. Pozneje je imela vedno častno mesto na njegovi pisalni mizi. Kadar je bil otožen ali v dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo zapisano na tisti strani, ki se mu je odprla« (Ana o svojem možu pisatelju F. M. Dostojevskem).

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V teku enega meseca smo napredovali za 4 zrna, to je dva tisoč rožnih vencev. Bog bolj kot na število, gleda na kvaliteto, na našo ljubezen. Niti ga preveč ne moti naša raztresenost pri molitvi, če se le trudimo, da bi bili zbrani, kolikor moremo. Pomembna je poleg ljubezni do Boga tudi ljubezen do Cerkve na Slovenskem, skrb, da bi imela vedno dovolj dobrih duhovnih poklicev. V izreku: Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol! sicer ni vsa resnica, saj smo vsi odgovorni za to, kakšna bo Cerkev na Slovenskem v prihodnjih letih in desetletjih. Vendar: duhovniki, redovniki in redovnice imamo še vedno zelo velik vpliv, pozitiven ali negativen. Bog povrni vsem, ki z molitvijo in žrtvijo delujete za dobre duhovne poklice in njihovo stanovitnost.