Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako dobrotnik. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako dobrotnik. Pokaži vse objave

sobota, 9. maj 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (5)Strletov dobrotnik Janez Pucelj (3)



Da je bil profesor Strle svojemu dobrotniku vse življenje hvaležen, razodeva opis nove maše, ki ga je na hitro napisal 21. 1. 2003. Takole piše: »Tisto leto pred mašniškim posvečenjem 29. 6. 1941 v ljubljanski stolnici sem bil prefekt v Marijanišču (tedaj za učiteljiščnike), ko je bil njegov ravnatelj dr. Jože Pogačnik, poznejši nadškof. Novo mašo sem imel pri Sv. Vidu nad Cerknico, in sicer 13. 7. Šel sem pred novo mašo (najbrž že pred mašniškim posvečenjem) k župniku J. Puclju, ki je bil tedaj župnik na Ježici, in ga prosil, naj bo govornik pri novi maši. Takoj se je začel odločno tega braniti in mi z vnemo zatrjevati, da se prav gotovo že zaradi vrste okoliščin (npr. uglednost in imenitnost) spodobi, da to nalogo prevzame dr. J. Pogačnik. Vendar sem še bolj odločno jaz vztrajal pri prošnji, za katero govorijo tako močni razlogi, da jih ni mogoče obiti. G. župnik je začel celo poudarjati, kako njega stane vsaka pridiga zelo veliko (saj je bilo meni in vsem župljanom pri Sv. Vidu znano, kako vsebinsko dognane in lepe so bile Pucljeve pridige, pri katerih ni poslušalcev čisto nič motila govorica, ki je razločno razodevala Ribničana; saj je tudi vidovska govorica zaznamovana z ribniško barvo in ozračjem). In celo rekel mi je – ko je končno le sprejel –, naj mu prinesem ta ali oni zvezek nemške pridigarske revije, ki se utegne nanašati tudi na to, kar bi moglo biti vsaj majhna pomoč ...
Na tisto nedeljo (13. 7. 1941) je okoli eno uro pred sv. mašo (ob 10.00) prosil, naj se oglasim pri njem. Presenečen sem bil, ko me je prosil, tako ponižno in s pretresljivo skromnostjo, naj mu oprostim (odpustim), ker me je ob neki priliki (samo enkrat je bilo kaj takega) prijel za ušesa in me pokaral zaradi tega, ker sem premalo zares vzel snov, ki mi jo je pri prejšnji uri (kak teden prej) naložil, da jo predelam, a nikakor ni šlo zadovoljivo (menda sem tedaj pokazal tako veliko bridkost, da je šlo župniku to globoko do srca, čeprav mi tega do novomašnega dneva ni nikoli povedal). Ob tej njegovi prošnji sem bil zelo zelo presenečen. In sem z vso odkritosrčnostjo dejal, da mu tega nisem in sploh nisem mogel zameriti. Nasprotno! Dolžan sem hvaležnost tudi za to – saj je šlo samo za župnikovo skrb zame. Tudi mi je g. župnik Pucelj tedaj tudi ponudil, da ga tikam, česar pa nisem mogel sprejeti.
In zdaj Pucljeva novomašna pridiga! Ko je šel na prižnico, je vsa cerkev kar zadrževala dih – v pričakovanju, da bo po dolgih letih spet slišala glas od njega, ki so ga (praktično) vsi verniki tako radi in s tako velikim pridom poslušali. In vsem so ostale v neizbrisnem spominu že prve besede te novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! – Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči ...« – Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je iz začetka Janezovega evangelija navedel Janeza Krstnika in nakazal polno stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko Kristusove luči in toliko prepričljivega pričevanja za »zvesto pričo«, ki je Kristus sam, pričo za Očetovo ljubezen do človeštva ...
Naj omenim samo še nekaj malega bolj s konca pridige. Omenil je pridigar mater sv. Pija X.. Ko je bil sv. Pij X. posvečen za škofa, je svoji materi pokazal škofovski prstan, ki ga je pravkar prejel – mati pa je tedaj pokazala svoj poročni prstan in rekla: »Če bi tega prstana ne bilo, bi tudi tvojega ne bilo ...« In nato govornik Pucelj: »Novomašnik! Ko boš izrekal spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz ...« Seveda niti daleč ne znam ustrezno povedati tega, kar sem razumel in čutil tedaj in kar so razumeli in čutili navzoči.
Pridigo mi je v celoti natipkano po sv. maši govornik izročil. Seveda sem jo shranil s skrbnostjo. Vendar se je izgubila: Ko so Italijani zažgali tudi mojo (našo) domačo hišo, je zgorela skupaj z novomašnimi fotografijami in raznimi darovi za novo mašo. – Poslušalci pa so (po vsej župniji in še čez) spet in spet povedali ta ali oni oddelek iz pridige. Tudi še več let za tem tega niso pozabili. Vidovski rojak župnik Andrej Makovec je še čez 50 let pozneje navajal lepe in globoke misli omenjene novomašne pridige.
V juliju 1941 so že bili partizani (čeprav tedaj še ne pod tem imenom) v gozdovih okoli Krvave peči (Mokrc ...). Zato se je moj brat odločil, da bo novomašna pogostitev kar v župnišču za povsem bližnje sorodnike in pa za asistenco. Tako je bilo kosilo v prav isti sobi, v kateri je bil J. Pucelj gimnazijski profesor in ravnatelj itd. za mene, edinega učenca, katerega je J. Pucelj v enem letu pripravil za to, da sem napravil izpit za vse predmete 1. in 2. r. klasične gimnazije (in sicer je bil ta izpit na ljubljanski klasični gimnaziji pod ravnateljem dr. J. Lokarjem) in mogel začeti isto leto z rednim obiskovanjem 3. r. klasične gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št.Vidu. Pri kosilu sem se mogel temu nadvse požrtvovalnemu »profesorju« zahvaliti zares iz srca. Vendar sem posebej mogel poudariti to, da je bil J. Pucelj pri verouku in tudi v drugih nastopih (in podobno), »vzgojitelj za Kristusa« (paidagogos eis Christon – Gal 3,24). In tega »vzgojitelja za Kristusa« je usmiljeni Gospod uporabil za prebuditev in dozoritev mojega poklica k duhovništvu. – Zanimivo je v nekem oziru tudi to, da je župnik Janez Pucelj kdaj pa kdaj sam omenil: 'Če nisem nič drugega dobrega storil, je pa bilo moje dobro delo to, da sem nekoč krstil nekega cigančka, ki bi bil gotovo umrl brez krsta, če bi se jaz takrat kljub vsem oviram in pomislekom ne bi potrudil; in pa to, da sem Špelinovemu Tonetu (rekel je »Tončku«) pomagal, da je postal duhovnik.'«
Po smrti Janeza Puclja (umrl je 12. oktobra 1964) so študenti župnije Ljubljana Ježica izdali posebno na ciklostilu razmnoženo tiskovino z naslovom In memoriam. Pucljev naslednik župnik Dušan Rueh je v uvodu zapisal: »Njegova (Pucljeva) prva fara je bila pri Sv. Vidu nad Cerknico. Rad jo je imel in se jo je vedno z veseljem spominjal. Opisal je te svoje ljudi v črtici »Krištof«. Popravil in olepšal je cerkev in tamošnji farani so mu hvaležni. Morda največje delo, ki ga je bil storil v tej župniji pa je, da je odkril malega Toneta, ga sam vzgajal in inštruiral, pozneje pa podpiral, da je doštudiral in leta 1941 zapel novo mašo. To je sedanji profesor na bogoslovni fakulteti v Ljubljani dr. Anton Strle, ki dobrote svojega mentorja in vzgojitelja ne more pozabiti.«
Prof. Strle je za verski list Družino napisal po smrti kratek Pucljev življenjepis in nekaj časa hodil tudi maševat na podružnico Sv. Jurija v Stožicah ob nedeljah za mašo, ki jo je pred tem od svoje upokojitve pa do smrti redno opravljal Janez Pucelj. Prof. Strle je vse življenje vedno in povsod spoštljivo govoril o svojem dobrotniku Janezu Puclju. Pri Bogu je sicer vse mogoče, a po človeško gledano Božji služabnik Strle brez Puclja ne bi postal duhovnik in tako tudi profesor na teološki fakulteti ne.
p. Andrej Pirš FSO

torek, 31. marec 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (4) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (2)



Na osnovi tega zelo živega Strletovega opisa župnika Janeza Puclja bolje razumemo Pucljevo prizadevanje, da bi Strle vstopil v škofove zavode in si tako pridobil izobrazbo, ki je bila potrebna za vstop v semenišče in vpis na teološko fakulteto. 26. 2. 2003 je v eni uri, tako rekoč na dušek napisal sledeče:
»Pravzaprav je grdo, da tudi zdaj govorim vse preveč o sebi. Že v zvezi z novomašnim govorom sem navajal stvari, ki povedo, da je za moje mašniško posvečenje bil bistveno odločilen J. Pucelj.
Iz vasi Osredek, ki je dobre štiri km stran od vidovske župnijske cerkve in tudi šole, smo otroci kar cele mesece ostajali brez šolskega pouka. Šola je bila takšna, da je sem in tja obstajal en sam razred, čeprav je bil pouk po možnosti za starejše učence(-ke) višji. »Učne moči« so bili včasih tri(je), včasih dva ali tudi le ena. Ko sem jaz končal šolo, se je štelo, da sem naredil 3 razrede; navadno pa so šteli dva razreda. Jaz se tedaj v šoli nisem naučil niti deljenja pri računstvu (in tudi kasneje računstvu ostal nekako tuj). Oče, bolj »mali kmet«, je umrl v starosti 42 let (otrok živih 5, trije so kmalu umrli, eden takoj po očetovem pogrebu – umrl je oče na poti pri sorodnikih, ker je zbolel za pljučnico). V šolo sem začel hoditi po očetovi smrti. Ko sem šolo končal, sem bil star nad 14 let. Glavni moj posel je bil v tem, da sem pasel po gmajnah in (jeseni) po travnikih domačo živimo (vsega skupaj 5–- 9 govedi), vsaj dve leti tudi sosedovo živino. Šele tedaj je prišlo do tega, da se je moja mama z župnikom J. Pucljem začela resno pogovarjati, ali ne bi »fanta bilo dobro dati v šolo«. Župnik je vedel, da sem v sebi in na sebi nekaj, kar bi dalo upanja, da bi postal duhovnik. Tako je prišlo do tega, da sem po nekaj pripravah odšel v spremstvu najstarejšega brata Jožeta in mame v Št. Vid, nesoč s seboj vse, kar je bilo potrebno za stanovanje in šolanje v »zavodu«. Vse je bilo že dogovorjeno, a zdaj je ob vpisovanju na gimnazijo ravnatelj ugotovil, da sem za redni pouk vsaj pol leta prestar. Vsi trije smo zdaj odšli na »prosvetno upravo« (nekaj podobnega) v Ljubljano. A so rekli »Nemogoče!« Samo privatno more študirati in ob koncu posebej delati izpite (ne pa tako kakor redni učenci gimnazije v zavodu Št. Vid, ki je bila privatna, čeprav s pravico javnosti).
Kar strašen udarec je bil to zame, pa tudi za mamo in brata. Župnik je bil tudi ves zaskrbljen. Domislil se je salezijanskega Veržeja in se pismeno pozanimal, kako bi bilo, če bi šel jaz tja in študiral kot že preveč star za redni študij. Ko je vse premislil sam in se posvetoval z mamo (pa tudi z menoj), je prišel do drznega načrta: On bi mene učil snovi za prva dva razreda klasične gimnazije tako, da bi čez 1 leto za tem jaz napravil na državni gimnaziji izpite za dva razreda gimnazije in bi potem mogel vstopiti v šentviško (zavodsko) gimnazijo kot reden učenec. Seveda bi pa moral prej narediti izpit na javni (državni) klasični gimnaziji. In res je župnik nadvse velikodušno sprejel to veliko breme nase, breme, ki ni nič kazalo, da bo uspešno »donošeno«. Tako sem jaz iz uro hoda oddaljene vasi začel hoditi k Sv. Vidu v župnišče, kjer me je župnik učil latinščine, nemščine in še kaj drugega (prihajal sem dva- ali tri-krat tedensko, morda še večkrat) in se učil in učil (a moram reči: če gledam zdaj nazaj: vse preveč ležerno, brezskrbno).
Tako je prišel čas za izpite. Bil je mesec junij. G. župnik ni dovolj pazil in me je prijavil k izpitu že nekoliko (nekaj dni) prepozno. Izpit je bil na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ravnatelj dr. J. Lokar je bil v času svojega gimnazijskega študija znanec in (približno) sošolec J. Puclja. Vsekakor sta se tikala. J. Pucelj je lepo prosil Lokarja (liberalca – so pripovedovali), naj me vseeno vzame k izpitu. In me je spremljal v Ljubljano moj brat. Prenočeval sem – na posredovanje našega daljnega sorodnika zavarovalniškega strokovnjaka (matematika) I. Laha (iz Štrukljeve vasi) – v Marijanišču. Nato pa sem takoj zgodaj dopoldne prišel na izpit v klasično gimnazijo. Dopoldne sem v nekem razredu pisal npr. slovensko nalogo pri prof. Mirku Ruplu, latinsko pri prof. Južniču, nemško pri prof. Žitniku (če se ne motim). Popoldne pa so se skupaj zbrali vsi profesorji za 1. in 2. r. šolske snovi. Izprašan sem bil kar nekako zapovrstjo in v navzočnosti vseh profesorjev iz vseh potrebnih snovi. Nazadnje so mi napisali izpričevalo za 1. in 2. razred. Spomnim se, da je bil red za nemščino prav dobro. Celota predmetov je bila redovana tako, da je šlo bolj na prav dobro, vendar ni v celoti tega doseglo. Prof. Osana – tako se spomnim – mi je priporočil, naj matematiko kaj bolj pogledam, da ne bom imel težav, ko bom študiral v 3. razredu.
Seveda upravičeno menim, da so profesorji sklepali takole: V ljudski šoli je imel same odlične rede, le petje prav dobro. In J. Pucelj mi je v enem letu dal toliko znanja, da ne bo posebnih težav pri rednem študiju v Št. Vidu – sprejeli bi me tudi na gimnazijo v Ljubljani. In tako je res bilo (kljub vsej svoji nerodnosti sem nato 3. razred izdelal z odliko).
J. Pucelj je bil seveda silno zaskrbljen, kako bo z izpitom šlo. Prišel je tisti dan v našo hišo in prosil, da so skupaj molili za moj uspeh. Nato pa je, ko je stvar uspela, bil silno vesel. Meni je rekel znano besedo: »sčasoma boš za ministra ...« Seveda nisem niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja. Veljalo je o njem, kar je nato rekel v začetku novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez« (Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!«
Župnik Janez Pucelj ni bil ravno gostobeseden pri pisanju župnijske kronike. A ob koncu leta 1930 je zapisal: »V jesen je šel v III. gimnazijo v Zavod sv. Stanislava Anton Strle iz Osredka. Bil je prejšnje leto eno leto prestar, da bi bil sprejet v gimnazijo, in mu tedanji prosvetni šef Lončar Dragotin ni hotel dati dispenze. Mali »Peter Pavel Glavar« je bil ves obupan. No potem je hodil od časa do časa k župniku in učitelju, ki sta ga poučevala prvi v latinščini, drugi v nemščini, ter je v enem letu naredil skušnjo čez I. in II. razred gimnazije in tako stopil v 3. šolo. – Sčasoma boš še za ministra, ako vedno priden boš!«
p. Andrej Pirš FSO

sreda, 4. marec 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (3) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (1)



Kar je bil za blaženega Antona Martina Slomška Jakob Prašnikar (1784 – 1841), to je bil za Božjega služabnika Antona Strleta Janez Pucelj (1890 – 1964). Kot župnik v rojstni župniji Sv. Vida je prepoznal duhovni poklic v mladem »Špelinovem Tončku«, mu predlagal šolanje v škofovih zavodih in mu ob nepredvidljivih ovirah pomagal, da je mogel začeti šolanje v škofijski klasični gimnaziji.
Ko so se v župniji Ljubljana Ježica, kjer je Janez Pucelj nazadnje deloval in tudi umrl, leta 2003 spominjali pokojnega župnika ob 70 obletnici njegovega prihoda v župnijo Ljubljana Ježica (1933), so povabili tudi prof. Antona Strleta, da bi kaj povedal o njem. A zaradi izčrpanosti in starosti se je opravičil. Napisal pa je zelo lepo pričevanje o svojem dobrotniku, in sicer v treh delih. V prvem opiše Janeza Puclja kot novomašnega pridigarja, v drugem kot vidovskega župnika in v tretjem kot njegovega dobrotnika.
Ob upoštevanju vrstnega reda naj najprej navedem Strletov opis Janeza Puclja kot vidovskega župnika v letih 1924 do 1933. Ko je Pucelj prišel k Sv. Vidu, je imel Strle devet let. Takole približno pol leta pred smrtjo opisuje svojega velikega dobrotnika:
»Župnik Janez Pucelj je v našo župnijo (Sv. Vid nad Cerknico) prišel za župnika z Blok (Fara pri Blokah), kjer je bil kaplan. Prejšnji župnik Pavlin je bil že star (menda je tedaj odšel v pokoj) in so se ga ljudje tako rekoč naveličali, saj je bil tudi res bolj 'pust', nekoliko oster do ljudi; dogajalo se je, da je v spovednici koga (tudi mlajšega) okregal, tako da se je to slišalo delno iz spovednice v 'ladjo'. Župnijsko cerkev in še kaj je pustil bolj 'pri miru', tako da se je poznalo, kako dobro bi bilo, da bi prišel 'mlajši gospodar'. Mene je župnik Pavlin še kar dosti prijazno 'spustil' k birmi (tedaj je birmoval še škof Jeglič), čeprav še nisem hodil v šolo (k birmi je tedaj šel 4 leta starejši moj brat in je mama, ki je pred dvema mesecema izgubila moža, prosila, da bi tudi mene že zaradi zmanjšanja stroškov župnik spustil k birmi: izprašal me je tako, da sem mu moral povedati 'na izust' apostolsko vero in še katero molitev – sicer pa je zaupal mami in že rajnemu očetu, ki sta bila oba verna). Tako nisem imel do njega odpora. Vendar se dobro spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo solidno pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplim, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico.
Niti se ne spominjam, ali sem sploh že hodil v šolo in k verouku pri prejšnjem župniku. Pač pa se še zdaj živo spomnim, kako smo bili otroci veseli, ko smo bili deležni tako živahnega in vedrega, a versko in nravno solidno resnega pouka. – Naj sedanji bralec ne misli, da je delovalo na nas (na mene) kot ne vem kakšen strah, ko je že pri prvih urah zazvenel župnikov izrek: 'Bog vse vidi, Bog vse ve – greh se delati ne sme!' Pozneje sem si od verouka npr. zapomnil način, kako se je mogoče z relativno lahkoto varovati greha kletvine: 'Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: Tavžent mačkov!, pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« To sem vsaj jaz vzel stoodstotno zares in nisem nikdar preklinjal.
Seveda je pri katehetu J. Puclju bilo polno še drugega, neprimerno pomembnejšega. Npr.: Čeprav je bila šola na nekoliko odročnem kraju z ozirom na glavna cerkvena vrata (okoli cerkve je bilo tudi pokopališče z zidovjem, nas je katehet spet in spet osebno vodil v cerkev pred Najsvetejše in se pri tem tako vedel – in nas navajal na takšno vedenje in notranje razpoloženje – da se mi je tako rekoč za vselej vtisnila 'zahteva' po zelo poudarjenem spoštovanju do Gospoda v Najsvetejšem zakramentu; in smo otroci pač kar v splošnem razumeli, kako lepo in zveličavno je 'obiskovati' Najsvetejše in ga častiti zaradi njegove dobrote (pa tudi prejemati oziroma obujati 'duhovno' obhajilo). Naučil nas je tudi od daleč pozdravljati Najsvetejše v tabernakljih in se že od tam odkriti v počastitev. In kako slovesne in lepe so se nam zdele izpostavitve sv. Rešnjega telesa v monštranci, najbolj pa seveda kar najslovesnejše procesije za praznik sv. Rešnjega telesa (in pri vstajenjski procesiji na veliko noč)! Vsi smo radi poslušali nedeljske in druge župnikove pridige in tudi nedeljski popoldanski govori se nam niso zdeli predolgi. Tudi postne pridige je imel kar dolge, pretresljivo npr. na veliki petek; pa za dan celodnevnega češčenja (čeprav so bili tedaj povabljeni tudi sosednji dušni pastirji). V postu je bil vsako nedeljo popoldne tudi daljši križev pot, navadno sv. Leonarda Portomavriškega. Posebej se spominjam, kako je župnik na prižnici tako 'molil naprej' ta križev pot, da se mu je od ganjenja kar za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal (nekaj podobnega je bilo včasih tudi pri molitvah na pokopališču popoldne na vse svete, ko je prepeval 'libero'). Še moram omeniti, kakšna globoka doživetja je pripravil J. Pucelj npr. za veliki teden ... Veliki četrtek! Na veliki petek vsa okna zakrita in tako rekoč vsa fara navzoča ob tako velikem dogajanju, ki je segalo v srca, neredkim res prav do dna.
Danes si kar skoraj ne znajo predstavljati ne duhovniki ne drugi ljudje, kako živo in kako polno je bilo tisti čas versko življenje v župniji, v naši in drugih.
Vidovci (praktično vsa župnija) so kmalu kar v splošnem vedeli, da je J. Pucelj tudi pesnik in pisatelj. To je bilo čutiti vedno tudi v pridigah, ki jih je – za vsako nedeljo – tudi napisal. In smo vedeli, da tudi veliko bere (ne le leposlovje, marveč, ali še bolj, tudi versko-bogoslovno literaturo) in prevaja.
Menda je sam bil avtor igre o egiptovskem Jožefu. Igrali so jo v Bavdkovem skednju blizu župnijske cerkve dijaki in študentje (tudi dva ali trije bogoslovci) v počitnicah nekega poletja. Velika udeležba! Vsa fara je o tem govorila. – Sproščenost pri vsem delovanju je pač pri njem podpiralo tudi dejstvo, da sta skupaj z njim v župnišču stanovala njegov oče in njegova mati (zelo pobožna, a modra, in sta skrbela za obdelovanje nekaterih njiv, za hlev, kjer so imeli kako kravo za mleko, in vsaj enega konja, na katerem je župnik večkrat jezdil, ko je hodil na podružnice maševat, ali pa se – včasih – peljal s 'kočijo').
Posebej je omembe vredno tudi dejstvo, da se je novi župnik že kar skoraj takoj začel zanimati za povečanje lepote cerkve in bogoslužja. Ljudje so mu tudi radi dajali, kadarkoli je prosil za darove. Tako mu je polagoma prišlo na misel, da bi dal na golih stenah župnijske cerkve upodobiti 'kmečka nebesa' (župnik Arški, Izidor-kmet, dekla Notburga, lurška Bernardka; zavetniki vseh podružnic v župniji; sv. Vid v glavnem oltarju – nad prezbiterijem pa zares lepa slika presv. Jezusovega Srca, ki pa je pod Pucljevimi nasledniki še posebno doživela razdejanje: zaradi nezavarovane, nepopravljene strehe je vlaga popačila to celotno sliko in še sliko sv. Vida ter okoliško steno. Nato je kot naslednik prišel še župnijski upravitelj dr. Rant, ki je bil tako samozavesten, da si je drznil kar brez vseh vpraševanj na škofiji naslikati nekakšne cvetne lonce in podobno (nekoč je bil 20 let sodnik ter je nato postal »svečenik«, kakor je sam zapisal na novomašne podobice). Kakšna škoda za župnijsko cerkev pri Sv. Vidu, da je v tistih letih zmede v zvezi z 2. svetovno vojno in spremljajočimi dogajanji še po njej prišlo do razdejanja teh 'kmečkih nebes'! Seveda ni bil tega kriv župnik J. Pucelj: Ko je imel novomašno pridigo, ta nebesa še niso bila popačena. Tudi z njimi je Janez P. 'pričeval o luči' – Naj mu sveti večna luč nebeškega veselja in veličastva!«
p. Andrej Pirš FSO