Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 31. marec 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (4) Strletov dobrotnik Janez Pucelj (2)



Na osnovi tega zelo živega Strletovega opisa župnika Janeza Puclja bolje razumemo Pucljevo prizadevanje, da bi Strle vstopil v škofove zavode in si tako pridobil izobrazbo, ki je bila potrebna za vstop v semenišče in vpis na teološko fakulteto. 26. 2. 2003 je v eni uri, tako rekoč na dušek napisal sledeče:
»Pravzaprav je grdo, da tudi zdaj govorim vse preveč o sebi. Že v zvezi z novomašnim govorom sem navajal stvari, ki povedo, da je za moje mašniško posvečenje bil bistveno odločilen J. Pucelj.
Iz vasi Osredek, ki je dobre štiri km stran od vidovske župnijske cerkve in tudi šole, smo otroci kar cele mesece ostajali brez šolskega pouka. Šola je bila takšna, da je sem in tja obstajal en sam razred, čeprav je bil pouk po možnosti za starejše učence(-ke) višji. »Učne moči« so bili včasih tri(je), včasih dva ali tudi le ena. Ko sem jaz končal šolo, se je štelo, da sem naredil 3 razrede; navadno pa so šteli dva razreda. Jaz se tedaj v šoli nisem naučil niti deljenja pri računstvu (in tudi kasneje računstvu ostal nekako tuj). Oče, bolj »mali kmet«, je umrl v starosti 42 let (otrok živih 5, trije so kmalu umrli, eden takoj po očetovem pogrebu – umrl je oče na poti pri sorodnikih, ker je zbolel za pljučnico). V šolo sem začel hoditi po očetovi smrti. Ko sem šolo končal, sem bil star nad 14 let. Glavni moj posel je bil v tem, da sem pasel po gmajnah in (jeseni) po travnikih domačo živimo (vsega skupaj 5–- 9 govedi), vsaj dve leti tudi sosedovo živino. Šele tedaj je prišlo do tega, da se je moja mama z župnikom J. Pucljem začela resno pogovarjati, ali ne bi »fanta bilo dobro dati v šolo«. Župnik je vedel, da sem v sebi in na sebi nekaj, kar bi dalo upanja, da bi postal duhovnik. Tako je prišlo do tega, da sem po nekaj pripravah odšel v spremstvu najstarejšega brata Jožeta in mame v Št. Vid, nesoč s seboj vse, kar je bilo potrebno za stanovanje in šolanje v »zavodu«. Vse je bilo že dogovorjeno, a zdaj je ob vpisovanju na gimnazijo ravnatelj ugotovil, da sem za redni pouk vsaj pol leta prestar. Vsi trije smo zdaj odšli na »prosvetno upravo« (nekaj podobnega) v Ljubljano. A so rekli »Nemogoče!« Samo privatno more študirati in ob koncu posebej delati izpite (ne pa tako kakor redni učenci gimnazije v zavodu Št. Vid, ki je bila privatna, čeprav s pravico javnosti).
Kar strašen udarec je bil to zame, pa tudi za mamo in brata. Župnik je bil tudi ves zaskrbljen. Domislil se je salezijanskega Veržeja in se pismeno pozanimal, kako bi bilo, če bi šel jaz tja in študiral kot že preveč star za redni študij. Ko je vse premislil sam in se posvetoval z mamo (pa tudi z menoj), je prišel do drznega načrta: On bi mene učil snovi za prva dva razreda klasične gimnazije tako, da bi čez 1 leto za tem jaz napravil na državni gimnaziji izpite za dva razreda gimnazije in bi potem mogel vstopiti v šentviško (zavodsko) gimnazijo kot reden učenec. Seveda bi pa moral prej narediti izpit na javni (državni) klasični gimnaziji. In res je župnik nadvse velikodušno sprejel to veliko breme nase, breme, ki ni nič kazalo, da bo uspešno »donošeno«. Tako sem jaz iz uro hoda oddaljene vasi začel hoditi k Sv. Vidu v župnišče, kjer me je župnik učil latinščine, nemščine in še kaj drugega (prihajal sem dva- ali tri-krat tedensko, morda še večkrat) in se učil in učil (a moram reči: če gledam zdaj nazaj: vse preveč ležerno, brezskrbno).
Tako je prišel čas za izpite. Bil je mesec junij. G. župnik ni dovolj pazil in me je prijavil k izpitu že nekoliko (nekaj dni) prepozno. Izpit je bil na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ravnatelj dr. J. Lokar je bil v času svojega gimnazijskega študija znanec in (približno) sošolec J. Puclja. Vsekakor sta se tikala. J. Pucelj je lepo prosil Lokarja (liberalca – so pripovedovali), naj me vseeno vzame k izpitu. In me je spremljal v Ljubljano moj brat. Prenočeval sem – na posredovanje našega daljnega sorodnika zavarovalniškega strokovnjaka (matematika) I. Laha (iz Štrukljeve vasi) – v Marijanišču. Nato pa sem takoj zgodaj dopoldne prišel na izpit v klasično gimnazijo. Dopoldne sem v nekem razredu pisal npr. slovensko nalogo pri prof. Mirku Ruplu, latinsko pri prof. Južniču, nemško pri prof. Žitniku (če se ne motim). Popoldne pa so se skupaj zbrali vsi profesorji za 1. in 2. r. šolske snovi. Izprašan sem bil kar nekako zapovrstjo in v navzočnosti vseh profesorjev iz vseh potrebnih snovi. Nazadnje so mi napisali izpričevalo za 1. in 2. razred. Spomnim se, da je bil red za nemščino prav dobro. Celota predmetov je bila redovana tako, da je šlo bolj na prav dobro, vendar ni v celoti tega doseglo. Prof. Osana – tako se spomnim – mi je priporočil, naj matematiko kaj bolj pogledam, da ne bom imel težav, ko bom študiral v 3. razredu.
Seveda upravičeno menim, da so profesorji sklepali takole: V ljudski šoli je imel same odlične rede, le petje prav dobro. In J. Pucelj mi je v enem letu dal toliko znanja, da ne bo posebnih težav pri rednem študiju v Št. Vidu – sprejeli bi me tudi na gimnazijo v Ljubljani. In tako je res bilo (kljub vsej svoji nerodnosti sem nato 3. razred izdelal z odliko).
J. Pucelj je bil seveda silno zaskrbljen, kako bo z izpitom šlo. Prišel je tisti dan v našo hišo in prosil, da so skupaj molili za moj uspeh. Nato pa je, ko je stvar uspela, bil silno vesel. Meni je rekel znano besedo: »sčasoma boš za ministra ...« Seveda nisem niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja. Veljalo je o njem, kar je nato rekel v začetku novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan. Ime mu je bilo Janez« (Pucelj). In kako čudovito je ta človek pričeval o luči!«
Župnik Janez Pucelj ni bil ravno gostobeseden pri pisanju župnijske kronike. A ob koncu leta 1930 je zapisal: »V jesen je šel v III. gimnazijo v Zavod sv. Stanislava Anton Strle iz Osredka. Bil je prejšnje leto eno leto prestar, da bi bil sprejet v gimnazijo, in mu tedanji prosvetni šef Lončar Dragotin ni hotel dati dispenze. Mali »Peter Pavel Glavar« je bil ves obupan. No potem je hodil od časa do časa k župniku in učitelju, ki sta ga poučevala prvi v latinščini, drugi v nemščini, ter je v enem letu naredil skušnjo čez I. in II. razred gimnazije in tako stopil v 3. šolo. – Sčasoma boš še za ministra, ako vedno priden boš!«
p. Andrej Pirš FSO

Ni komentarjev:

Objavite komentar