Družina Iča in Željke Šega iz
Medžugorja je pripovedovala, da je pred leti dolgo časa opazovala sončno
dogajanje, ki so ga prvi zagledali otroci in poklicali starše. Bilo je opoldne,
v največji poletni vročini, a nikogar niso zaskelele oči. Tudi zasolzile se
niso, niti poškodovale, čeprav so sončni pojav dolgo časa opazovali.
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
sreda, 25. marec 2015
torek, 24. marec 2015
Znamenja v Medžugorju 1.
Objavljamo nekoliko skrajšan spis Jožeta Dragarja o znamenjih v
Medžugorju, da jih lahko primerjamo s sončnim čudežem v Fatimi leta 1917. S tem
nočemo prehitevati sodbe Cerkve glede pristnosti medžugorskih dogodkov.
»Sončni čudeži« so v Medžugorju
stalni pojav in jih more tam ob lepem vremenu vsakdo opazovati in občudovati.
Vse premalo pa se o njih govori, a je vredno o njih premišljevati in pričevati.
Prav je, da si jih ogledamo vsaj na internetu. Prepričljivi so in spodbujajo k
obisku kraja milosti. Očitno je, da so, podobno kakor fatimski sončni čudež,
znanstveno nerazložljivi in kažejo, da gre za Božji poseg. Ob njih zastanemo in
premišljujemo o njihovem duhovnem pomenu.
Nekatere so posneli in
desetine si je možno ogledati na internetu (www.youtube.com miracle of sun at
medjugorje) kot sončni ples, sončna igra, utripanje sonca, vrtenje sonca na
eno, nato na drugo stran in nihanje sonca. Ob ogledovanju teh posnetkov moremo
tudi poslušati začudene in prepričljivo verodostojne vzklike opazovalcev tega
nenavadnega dogajanja, kratke komentarje, klice in podobno. Včasih lahko
ugotovimo tudi kraj oziroma mesto, kjer so bili posneti, a tudi prepoznamo
glasove medžugorskih duhovnikov, ki so prav takrat, na prostem darovali sveto
mašo.
Toda v Medžugorju do zdaj še
ni bilo tako množičnega opazovanja sončnega dogajanja, kot je bilo v Fatimi 13.
oktobra leta 1917, ki ga je napovedala Marija in ga je gledalo okrog sedemdeset
tisoč ljudi – vernih in nevernih.
Pri utripanju sonce potemni,
se zmrači, a se vidi bleščeč sij, kot obroč okrog njega. Naslednji hip zasveti
znova z vso močjo, nato se zopet zmrači vsa sončeva površina in vse to se
enakomerno v enakih presledkih dolgo časa ponavlja. Včasih je videti, kakor da se
sonce vrti, potemni, in znova zasveti. Pojavljajo se tudi raznobarvne, mavrične
iskre, ki z veliko hitrostjo krožijo okrog pomračenega sonca.
ponedeljek, 23. marec 2015
Sončni čudež
Zanesljive priče so potrdile,
mnoge celo s prisego, da so v Fatimi med prikazanji in ob drugem času videle
izredne in čudovite pojave. K največjim in najbolj izpričanim štejemo sončni
čudež in oblake dima.
Lucija je že 13. julija 1917
prosila nebeško Gospo: »Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in
napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.«
Marija je v prikazovanjih
julija, avgusta in septembra 1917 napovedala, da bo 13. oktobra napravila
čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli. Vsi navzoči so 13. oktobra
videli sončni čudež, ki je trajal deset minut. Nekateri so ga tudi
fotografirali. Nihče od velike množice navzočih ni trdil, da sončnega čudeža ni
videl, pa čeprav niso bili vsi verni.
Dež je nenadoma prenehal.
Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce kot okrogla srebrna plošča.
Izgubilo je slepeči blesk, da je bilo mogoče zlahka gledati vanj. Z veliko
naglico se je okrog svoje osi vrtel sončni rob. To vrtenje se je trikrat
ponovilo in je trajalo skupaj osem do deset minut. Ljudje so govorili, da je
sonce »plesalo« ali da se je »treslo«. Bilo je podobno vrtečemu ognjemetu in je
sipalo na vse strani svetlobne žarke različnih barv. Ti žarki so obarvali
predmete na zemlji. Sonce je dobilo vijoličasto in nato pomarančno barvo.
Ljudje so bili do solz ganjeni in so slavili Boga. Nenadoma se je sonce s
silovito naglico zagnalo proti zemlji. Ljudje so kriknili od groze. Zatekali so
se k Jezusu in Mariji. Na koncu je sonce spet normalno svetilo in vsi so se
oddahnili. V času sončnega čudeža se je mokra obleka na popolnoma premočenih
ljudeh tako rekoč v trenutku posušila.
Sončni čudež so gledali tudi
v nekaterih drugih krajih, celo do 40 kilometrov daleč.
V takšni razdalji ga je opazoval pesnik Alfonz
Lopez s svojega doma, ne da bi se spomnil vidcev. Bil je očaran nad
nezaslišanim pojavom, ki ga je spremljal z verande.
Pater Ignacij Lourenso, misijonar v Indiji, je povedal, da je kot učenec
ljudske šole v svojem domačem kraju Alburitelu, ki je od Fatime oddaljen okrog
18 kilometrov, videl sončni čudež. V poročilu o čudežu je zapisal:
»Na ulici so ljudje jokali in
kričali. Prestrašen sem tekel med ljudi. Vsi so vsak hip pričakovali konec
sveta. Poleg nas je bil moški brez vere. Vse dopoldne se je norčeval iz
omejenih ljudi, ki so šli na dolgo pot, da bi videli neko deklè. Pogledal sem
ga. Bil je kakor hrom, preplašen, z očmi zapičenimi v sonce. Potem se je tresel
od nog do glave, vzdignil roke proti nebu, padel na kolena v blato in kričal:
'Naša Gospa! Naša Gospa!'
Ljudje so kar naprej kričali
in jokali ter prosili Boga za odpuščanje grehov. Potem smo tekli v obe vaški
kapeli, ki sta se v nekaj trenutkih napolnili.
Med temi dolgimi minutami
sončnega pojava (…) so predmeti okoli nas dobivali vse mavričaste barve. Ko smo
gledali drug drugega, je bil eden videti moder, drug rumen, drug rdeč itd. Vsi
ti izredni pojavi so povečali grozo ljudstva. Po desetih minutah se je sonce
vrnilo na svoje mesto, kakor se je prej spustilo navzdol. Bilo je bledo in brez
sija.
Ko so se ljudje prepričali,
da je nevarnost minila, se jih je polastilo neizmerno veselje. Vsi so se v
zboru zahvaljevali:
'Čudež! Čudež! Hvaljena bodi
naša Gospa!'
Izredne dokazne veljave vseh
teh pojavov, ki jih ni mogoče naravno pojasniti, nihče ne more zanikati. Seveda
se bodo zmeraj našli ošabni in skeptični ljudje, ki vse tajijo in hočejo vse
razložiti s svojim slabim znanjem in pametjo, ki jo je zatemnila strast.«
p. Anton
nedelja, 22. marec 2015
Videli so sveto Družino
Lucija je po notranjem nagibu
glasno zaklicala ljudem, ne da bi se zavedala, da so sploh navzoči:
»Naša Gospa pravi, da glejte
na sonce, ker se hoče pokazati na nebu.«
Jacinta je vzkliknila:
»Že odhaja moja nebeška Mati.
Glej, kam gre!«
Frančišek pa je rekel:
»Je že ne vidim več.«
In Jacinta znova:
»Res gre v smeri … – sonca.«
»Ko je naša Gospa izginila v
neizmerni daljavi neba, smo videli ob soncu svetega Jožefa z Detetom Jezusom in
našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z Detetom
Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa.
Malo zatem, ko je to
prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo, ki se mi je
zdela, da je naša Žalostna Mati Božja. Zdelo se je, da je naš Gospod
blagoslavljal svet na enak način kot sveti Jožef. Ta prikazen je izginila in
zdelo se mi je, da vidim še enkrat našo Gospo, podobno naši karmelski Gospe.«
sobota, 21. marec 2015
FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (24) Sem Gospa rožnega venca
Poglejmo Lucijino
pripovedovanje v četrtem Spominu:
»Od doma smo odšli že precej zgodaj, ker smo računali, da se bomo na poti veliko zamudili. Res se je ljudi kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja
mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je
hotela spremljati. Po poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, le da jih je bilo več in so bili še bolj
ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni
oviralo teh ljudi, da ne bi pokleknili v milo proseči in ponižni
drži. Ko smo
prišli v Covi da Iria do črnike, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj
zaprejo dežnike, da bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev
svetlobe in takoj našo Gospo nad črniko.
‘Kaj hočete od mene?’
‘Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem
Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala
in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.’
‘Prositi Vas moram veliko
stvari, da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike ter
še mnogo drugega …’
‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi
odpuščanja za svoje grehe.’
In bolj žalostna je rekla:
‘Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo
žaljen.’
Razprostrla je roke, da so
zažarele v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene svetlobe odbijal
na soncu.«
Naročite se na:
Objave (Atom)