Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Sončni. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Sončni. Pokaži vse objave

ponedeljek, 23. marec 2015

Sončni čudež



Zanesljive priče so potrdile, mnoge celo s prisego, da so v Fatimi med prikazanji in ob drugem času videle izredne in čudovite pojave. K največjim in najbolj izpričanim štejemo sončni čudež in oblake dima.
Lucija je že 13. julija 1917 prosila nebeško Gospo: »Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.«
Marija je v prikazovanjih julija, avgusta in septembra 1917 napovedala, da bo 13. oktobra napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli. Vsi navzoči so 13. oktobra videli sončni čudež, ki je trajal deset minut. Nekateri so ga tudi fotografirali. Nihče od velike množice navzočih ni trdil, da sončnega čudeža ni videl, pa čeprav niso bili vsi verni.

Dež je nenadoma prenehal. Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce kot okrogla srebrna plošča. Izgubilo je slepeči blesk, da je bilo mogoče zlahka gledati vanj. Z veliko naglico se je okrog svoje osi vrtel sončni rob. To vrtenje se je trikrat ponovilo in je trajalo skupaj osem do deset minut. Ljudje so govorili, da je sonce »plesalo« ali da se je »treslo«. Bilo je podobno vrtečemu ognjemetu in je sipalo na vse strani svetlobne žarke različnih barv. Ti žarki so obarvali predmete na zemlji. Sonce je dobilo vijoličasto in nato pomarančno barvo. Ljudje so bili do solz ganjeni in so slavili Boga. Nenadoma se je sonce s silovito naglico zagnalo proti zemlji. Ljudje so kriknili od groze. Zatekali so se k Jezusu in Mariji. Na koncu je sonce spet normalno svetilo in vsi so se oddahnili. V času sončnega čudeža se je mokra obleka na popolnoma premočenih ljudeh tako rekoč v trenutku posušila.

Sončni čudež so gledali tudi v nekaterih drugih krajih, celo do 40 kilometrov daleč. V takšni razdalji ga je opazoval pesnik Alfonz Lopez s svojega doma, ne da bi se spomnil vidcev. Bil je očaran nad nezaslišanim pojavom, ki ga je spremljal z verande.

Pater Ignacij Lourenso, misijonar v Indiji, je povedal, da je kot učenec ljudske šole v svojem domačem kraju Alburitelu, ki je od Fatime oddaljen okrog 18 kilometrov, videl sončni čudež. V poročilu o čudežu je zapisal:
»Na ulici so ljudje jokali in kričali. Prestrašen sem tekel med ljudi. Vsi so vsak hip pričakovali konec sveta. Poleg nas je bil moški brez vere. Vse dopoldne se je norčeval iz omejenih ljudi, ki so šli na dolgo pot, da bi videli neko deklè. Pogledal sem ga. Bil je kakor hrom, preplašen, z očmi zapičenimi v sonce. Potem se je tresel od nog do glave, vzdignil roke proti nebu, padel na kolena v blato in kričal: 'Naša Gospa! Naša Gospa!'
Ljudje so kar naprej kričali in jokali ter prosili Boga za odpuščanje grehov. Potem smo tekli v obe vaški kapeli, ki sta se v nekaj trenutkih napolnili.
Med temi dolgimi minutami sončnega pojava (…) so predmeti okoli nas dobivali vse mavričaste barve. Ko smo gledali drug drugega, je bil eden videti moder, drug rumen, drug rdeč itd. Vsi ti izredni pojavi so povečali grozo ljudstva. Po desetih minutah se je sonce vrnilo na svoje mesto, kakor se je prej spustilo navzdol. Bilo je bledo in brez sija.
Ko so se ljudje prepričali, da je nevarnost minila, se jih je polastilo neizmerno veselje. Vsi so se v zboru zahvaljevali:
'Čudež! Čudež! Hvaljena bodi naša Gospa!'
Izredne dokazne veljave vseh teh pojavov, ki jih ni mogoče naravno pojasniti, nihče ne more zanikati. Seveda se bodo zmeraj našli ošabni in skeptični ljudje, ki vse tajijo in hočejo vse razložiti s svojim slabim znanjem in pametjo, ki jo je zatemnila strast.«
p. Anton