POGLOBIMO SE V OČENAŠ (7) Daj nam danes naš vsakdanji kruh (1).

Navidezno smo se iz duhovnega področja preselili v popolnoma zemeljske resničnosti. Toda videli bomo, da samo navidezno. Tudi v tej prošnji se odraža, da je človek duhovno in telesno bitje in ima, seveda, duhovne in telesne potrebe.

Beseda kruh ne pomeni samo fizičnega kruha, ki je narejen iz moke, soli in vode. To je pojem za vse, kar človek potrebuje v svojem življenju. Popolnoma naravno je, da so v tej prošnji vsebovane tudi potrebe po duhovnih dobrinah. Jezus je jasno rekel, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Zato moramo to prošnjo naravno razumeti v širokem pomenu besede. Pravijo, da sta imela sveti Bernard in Abelard zato bila  besedne dvoboje, ker je Abelard hotel to prošnjo očenaša razumeti in razlagati samo duhovno. Abelard naj bi očenaš prevajal tako, da je bilo v tej prošnji moč razumeti samo evharistični kruh. Sveti Bernard se mu je ostro postavil po robu in ga hotel prepričati, da je v tej prošnji zajeto vse, kar človek potrebuje.

Z gotovostjo smemo reči, da v tej prošnji prosimo za evharistični kruh, ki je telo Jezusa Kristusa. Moje telo je resnična jed in moja kri resnična pijača, nam je zagotovil Jezus. V tem lahko razumemo, da človek ne živi samo od zemeljskega kruha, marveč potrebuje tudi kruh od zgoraj. Evharistični kruh je hrana za našo dušo in v nas utrjuje hrepenenje po Bogu. Bog sam se naseljuje v nas in nas dela nesmrtne. Ta lakota po Bogu je nekaj naravnega za človeka, saj nosi v sebi hrepenenje po svojem Stvarniku. Ker smo drugače ustvarjeni, kot vsa druga živa bitja, je to hrepenenje v nas še globlje. Ustvarjeni smo po Božji podobi. V sebi nosimo nek spomin Božjega obličja in po njem hrepenimo. Kot da bi v globini svoje biti, Božje obličje že videli, kot da bi se spominjali Božjega pogleda, ko nas je ustvarjal.

Otrok, ki ga nosi mati pod svojim srcem, čuti njeno bližino, njeno ljubezen. Čuti bitje njenega srca in po tem spozna svojo mater. Ko se rodi, jo hitro loči od vseh drugih ljudi, pa čeprav še ni videl njenega obličja. Tako tudi človek nosi v sebi globoko željo, videti Božje obličje.

V svetem obhajilu to Božje obličje ne gledamo naravnost, marveč ga gledamo zakritega s prtom telesnosti. Pod podobo kruha ga doživljamo. Zato potrebujemo živo vero, da je v tem kruhu Jezus resnično navzoč. Moremo ga gledati le v veri. Toda Božji kruh nas vedno bolj upodablja po Jezusovi podobi. Seveda mora vsak človek v to upodabljanje svobodno privoliti. Popolnoma mogoče je, da resnične duhovne učinke svetega obhajila v sebi lahko zadušimo, če ga ne prejmemo v živi veri. Kruh Jezusovega telesa nas resnično prenavlja in spreminja. Toda to ni magični kruh, ki bi deloval brez človeškega sodelovanja. Potrebno je, da se delovanju Božjega kruha odpiramo in pospešujemo njegove učinke.

Človekovo srce je kakor posoda, ki je izpostavljena vsem vrstam delovanja. Nanj vplivajo tako grehi, kot milost. Milost je tista, ki nas napravlja sposobne sprejemati in zadržati Božje darove. Ti prihajajo od zgoraj. Hkrati pa naše slabosti in zavestni mali ter veliki grehi naše srce razjedajo od spodaj. Lahko bi ga primerjali z železno posodo, ki je od zgoraj prebarvana, od spodaj pa rjasta. Od zgoraj jo varuje barva, od spodaj pa jo nenehno nažira rja. Sproti nastajajo luknje, skozi katere lahko polzi barva, in ne ščiti več niti zgornje strani posode.

Grehi so lahko večji in posodo srca bolj prizadenejo. Lahko jo tako načnejo, da ni več sposobna sprejeti in zadržati milosti, ki jih Bog podarja. Potrebno je srce prenoviti v zakramentu svete spovedi in postati sposoben sprejeti Božje milostne darove. Bolj ko je srce pripravna posoda, več milostnih darov lahko ostane in deluje v srcu. Evharistični kruh lahko deluje samo, če je srce pripravno in čisto. Drugače se njegovi učinki hitro izgubijo. Kadar pa je, po težkem grehu, srce nesposobno sprejeti sveto obhajilo, takrat le to, ne more nič spremeniti in nahraniti človeka. Njegovo moč skoraj izniči. Ko pa je srce pripravljeno sprejeti milosti, ki se nam podarjajo, takrat lahko le te dolgo učinkujejo v človeku. Posoda srca je od zgoraj zaščitena in zmore ohraniti vsebino, ki vanjo prihaja. Ker so Božji milostni darovi dani vedno v obilni meri, se posoda srca tako napolni, da lahko začne vsebina prekipevati in se izlivati preko roba. Takrat posodo srca očisti in zaščiti še od spodaj. Srce, ki je napolnjeno z Božjimi darovi, je bolj odporno proti grehu, kot prazno srce. Če je močno srce, je močan ves organizem, saj poganja moč v vse pore organizma.

Tudi moč svetega obhajila je večja, kadar smo v stanju sprejeti ga. Prenavlja nas in ohranja. V človeku vedno bolj poživlja hrepenenje po gledanju Božjega obličja. To se odraža v želji po brezmadežnem življenju in v hrepenenju po srečevanju z Bogom. Človek, ki je v resnici okusil Božji kruh, ga vedno znova želi in išče. Ko se proces upodabljanja po Bogu začne, človek napravlja sebe, kolikor je mogoče, razpoložljivega, da je le ta uspešen. Človek prihaja Bogu naproti, ko se ta sklanja k njemu. Hrepenenje po Bogu tako oblikuje človekovo bivanje, da je vse usmerjeno v združenje z Bogom. Vse, kar Bog polaga v človeka, lahko veliko bolj učinkuje, ker ni ničesar, kar bi temu nasprotovalo. Tako oblikovan človek želi samo to, da bi bil Bog vedno bolj jasno upodobljen v njem. Postaja rodoviten in tudi okolica čuti, da je ves Božji.

V prošnji izražamo misel, naj nam Bog dá naš vsakdanji kruh. S tem zagotavljamo, da Božjega kruha potrebujemo vsak dan. Ni dovolj, da bi ga prejeli tu in tam. Potrebujemo ga vsak dan, ker z njim rastemo in brez njega slabimo. Je naša vsakdanja hrana in ne samo priboljšek, ki bi ga dobili samo ob posebnih priložnostih. Je resnična hrana za življenje. Jezus nas hoče naučiti, da bi se zavedali iz česa živimo. Na drugem mestu nam zagotavlja: Če ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Rad bi nam dal razumeti, kako potreben je za naše življenje. Brez njega ne moremo živeti, ker smo tako njegovi, da preprosto moramo biti ob njem in z njim. Če hočemo postati nebeški, se moramo nebesom približevati. Nebesom pa se najbolj približamo takrat, kadar pustimo, da pridejo v nas. Jezus nam pravi, da je on naš vsakdanji kruh. Brez njega ne moremo ničesar storiti. On je moč, ki nas nagiba k dobremu. On je tisti, ki nas krepi za dobro in plemenito. Želel je postati kruh življenja. Potrebujemo ga za vsakdanje delovanje, za normalno rast. On ni kruh samo za močne, zveste in svete. On je hrana, še posebej, za uboge, omahujoče in oddaljene. Vsi ga potrebujemo!

Rekel je, da je prišel na svet, da bi reševal grešnike. To smemo misliti tudi o njem, ki je kruh življenja. Tisti, ki so oddaljeni, ga še bolj potrebujejo, kot oni, ki so blizu. Potrebujejo ga, da bi imeli moč približati se mu. On prav želi priti k tistim, ki so daleč od njega, ki tavajo po temi in smrtni senci greha. Vsakemu hoče biti hrana in moč. Le tistemu, ki ga zavrača, ne more biti kruh. Zato ni vseeno, kako ta kruh uživamo. Prejemnik mora imeti vsaj neko željo tj. prejeti ga in se z njim združiti. V srcu mora biti vsaj malo kesanja nad svojimi grehi in Bog mora najti vsaj malo upanja in hrepenenja po pravičnosti.

p. Branko Petauer

MOLI IN DELAJ

Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo za 3 zrna, kar pomeni 1.500 izmoljenih rožnih vencev ali udeležb pri delavniški mašni daritvi ali pri molitvenih urah in podobno. Seveda ne smemo pozabiti, da Bog gleda bolj na kvaliteto kot na kvantiteto. Dobra molitev najprej nas same spreminja, da rastemo v svetosti in to svetost izžarevamo v okolico. Naj Gospod, ki kliče v svojo službo, povrne vsem, ki sodelujete! Kako je molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost potrebna, kaže dejstvo, da v semenišču v vseh šestih letnikih dve škofiji, celjska in soboška, sploh nimata bogoslovcev in najmanj šest let ne bosta imeli novih maš škofijskih duhovnikov.

Neuničljiva Marijina podoba

V italijanski pokrajini Piemont, in sicer v mestecu Ivrea, se nahaja materna hiša neke redovne skupnosti, kjer častijo podobo Device Marije, ki ima posebno zgodovino. Podoba je na majhni, približno 30 cm visoki, ovalni plošči. Na njej je upodobljena Devica Brezmadežna, ki kači glavo tre.

Leta 1859 je bila ta slika skupaj s kosi pohištva naprodaj; nahajala se je v Torinu v skladišču trgovca Alberta Pizio, ki je izhajal iz švicarskega kantona Vaud. Dne 8. decembra se je, zaradi nakupa pohištva, nekaj njegovih prijateljev napotilo k njemu. Ko je eden izmed njih zagledal Marijino podobo, se je začel jeziti na Alberta Pizia, čemu jo je ohranil, ter segel po sekiri, da bi jo razsekal.

Prva dva udarca nista imela nobenega učinka. Ko je ves togoten z vso močjo udaril še tretjič, se je sekira raztreščila, slika pa je ostala nepoškodovana. Nakar je ta norec v sobi opazil goreči kamin, zgrabil sliko in jo pognal v ogenj. Toda kakšno presenečenje: ogenj je ožgal samo robove, sveta podoba pa je ostala nepoškodovana. Kmalu za tem je žena Alberta Pizia, tudi ona protestantka, polila sliko z alkoholom in jo zažgala. Rezultat je bil enak: podoba Brezmadežne je ostala nepoškodovana.

Končno sta zakonca, globoko ganjena, dogodek zaupala nekemu duhovniku, ki jima je svetoval, naj podobo izročita redovnicam v bližnjem samostanu, kjer je ostala do leta 1942, ko so jo zaradi bombardiranja Torina odnesli v Ivreo. Tam je še danes in je izpostavljena v češčenje vernikom, ki radi romajo k njej iz vse okolice.

Njuna mama ju je posvetila Devici Mariji

Dvojčka Monika in Kristjan Moya, rojena januarja 1974 v Casablanki v Čilu, sta pred kratkim izvedela, da ju je mati kot novorojenčka, posvetila Devici Mariji. Danes je Kristjan duhovnik in Monika redovnica. Tu je njuna zgodba:

Sestra Monika je izpovedala slovesne zaobljube v kongregaciji Hčera svete Marije od Božje Previdnosti v Čilu leta 2017, njen brat dvojček je sedaj duhovnik v svetišču Nuestra Señora Purísima de Lo Vásquez, v Čilu.

Izvedela sta, da ju je njuna mama posvetila Devici Mariji, ko sta bila stara tri mesece, ko sta bila v kritičnem zdravstvenem stanju v bolnici. Njuna mama je gojila globoko pobožnost do Naše prečiste Gospe. Življenje svojih otrok je izročila Devici Mariji. »Takoj po posvetitvi sva oba začela ozdravljati,« pove sestra Monika.

Za slovesnost svojih večnih zaobljub je sestra Monika izrazila željo, da bi daroval sveto mašo in vodil slovesnost, ki jo običajno vodi škof, njen brat dvojček. Kongregacija je sprejela to prošnjo redovnice. Njen brat deluje v župniji, ki jo je obiskovala njuna mati, ko sta dvojčka zbolela. Prav tam je njuna mati izprosila od Device Marije milost ozdravitve za svoja dvojčka.

Marija Pomagaj v Ljubljani in spokorna procesija 29. maja 1943

Ob 150-letnici rojstva generalnega vikarja Ignacija Nadraha (1868–1951)

Ignacij Nadrah se je rodil na Sveti večer leta 1868 na Mrzlem Polju, župnija Stična. Služboval je v Metliki, Tržiču, Škofji Loki, najdalj pa v Ljubljani. Bil je najvišji cerkveni dostojanstvenik rojen v stiški župniji. Dosegel je veliko visokih nazivov. Med drugim je bil stolni kanonik, protonotar, generalni vikar ter stolni prošt – skratka za škofom Rožmanom drugi mož v škofiji. Morda je bilo njegovo najpomembnejše delo vzgoja več generacij slovenskih duhovnikov, saj je bil kar 25 let ravnatelj »Škofijskega duhovskega semenišča« v Ljubljani. Iz tega obdobja je tudi zapis iz maja l943, ko je škof Gregorij Rožman posvetil ljubljansko škofijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Nadrahov zapis, ki sledi, je bil objavljen v knjigi: Matjaž Ambrožič, Spomini in semeniška kronika (1941-1944) Ignacija Nadraha, str. 190–191.

»19. maja 1943 je škof [Gregorij Rožman] prinesel s Trsata milostno podobo Marije Pomagaj. Ob okupaciji Gorenjske po Nemcih se je posrečilo frančiškanom spraviti podobo k frančiškanom na Trsat. V Ljubljani je bila nekaj časa v škofovi kapeli, za kak dan so jo dobili v ta in oni samostan, potem so jo pa stalno namestili na oltarju sv. Dizma v stolni cerkvi. Pred njo so hodili bogoslovci molit, ko so se vračali s sprehoda, od predavanj in sicer ob vsaki priliki. Ob nedeljskih večerih je vpeljal stolni vikar Žakelj pred podobo pete litanije. Bogoslovci so z veliko gorečnostjo hodili pet te litanije, navadno kvartet, včasih oktet.

V noči od 23. do 24. maja 1943 je imelo semenišče v svoji kapeli celonočno adoracijo pred izpostavljenim Najsvetejšim. Imeli so jo razni samostani in zavodi kot pripravo za veliko spravno procesijo 29. maja na Rakovnik. To noč je prišlo semenišče na vrsto. Izvršila se je adoracija  v lepem redu. Udeležilo se je je seveda tudi vodstvo.

28. maja je bil zadnji dan predavanj. Potem se je začel za bogoslovce najtežji čas: priprava za skušnje. Jaz sem imel svoj zadnji »seminar« v tem šolskem letu 22. maja 1943. Meseca maja sem imel – kakor doslej vsako leto – nekaj posebnih ur za novomašnike, v katerih sem jih poučeval in opozarjal na razne stvari, ki so važne za duhovnike v duhovnem pastirstvu.

29. maja 1943. Sobota. Velika spokorna procesija na Rakovnik. Bogoslovci so nosili brezijansko Marijo Pomagaj tja in nazaj. Drugi so šli za procesijo kot posebna skupina v roketih in so glasno molili in prepevali.

31. maja 1943. Semeniški praznik: Marija Srednica vseh milosti. Ob enem prvi dan prošnjega tedna. Prošnjih procesij ni bilo. Bogoslovci so šli ta in sledeča dva dneva ob 6.45 v stolnico, kjer so peli litanije in bili pri slovesni prošnji maši ...«

Valerija Ravbar

Posvetitev in spreobrnjenje Rusije

Sestra Lucija v svoji zadnji knjigi takole na kratko pojasnjuje Marijine besede: »'Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila.' Izraz 'se bo spreobrnila' izhaja iz besede spreobrnitev, kar pomeni obrat od zla k dobremu.«

Ali obljubljeno spreobrnjenje Rusije pomeni, da bodo pravoslavni Rusi postali katoličani? Msgr. Bertone odgovarja:

»Posvetitev Rusije za Lucijo ni pomenila katoliške osvojitve velike krščanske Rusije. To ni bil namen. Posvetiti Rusijo Materi Božji, da bi se vrnila h krščanstvu; Rusijo, ki je bila vdana Materi Božji, a je bila izdana in iznakažena s komunistično revolucijo, uničena s prerodom, ki ga je izvajal državni ateizem.«

Slovaški škof Pavel Hnilica je 25. marca 1984 skrivaj znotraj obzidja Kremlja v Moskvi izvršil obred posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dne 9. novembra 1989 je bil porušen berlinski zid. Na god Device Marije Kraljice, 22. avgusta 1991, je v Moskvi mirna revolucija premagala komunistično oblast, kajti agresivna tankovska armada na Rdečem trgu proti svoji volji kot ohromljena ni reagirala. 25. decembra 1991 so z najvišjega droga v Kremlju odstranili rdečo zastavo.

Gorbačov je v znamenitem članku v nekem italijanskem dnevniku priznal vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razpadu Sovjetske zveze: »In danes lahko rečemo, da vse, kar se je zgodilo v vzhodni Evropi v teh zadnjih letih, ne bi bilo mogoče brez navzočnosti tega papeža, brez velike vloge – tudi politične – ki jo je on znal odigrati na svetovnem prizorišču.«

Spreobrnjenje je proces v človekovem srcu ob delovanju Božje milosti in človekovem sodelovanju. Posvetitev Rusije je bila le prvi korak k popolnemu spreobrnjenju. Z novim stanjem po padcu komunizma v Rusiji je bila Rusiji in drugim socialističnim državam dana večja možnost, da se rešijo razkristjanjevanja in se vrnejo k Bogu. Da se bosta Rusija in z njo tudi Zahod popolnoma spreobrnila, je potrebna oživitev pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednega življenja po evangeliju.

V povezavi s Fatimo je Rusija personifikacija komunizma in sploh brezbožnega materializma. Potrebno je zato, da bi se neverni ljudje odvrnili od nevere in se vrnili k Bogu.

Škof Pavel Hnilica in posvetitev

Škof Pavel Hnilica je bil zelo povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je msgr. Hnilica v predavanju med drugim dejal:

»Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila:

'Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.'

Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, 'naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi'. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.

Po padcu komunizma so govorili, da je ta največji čudež v zgodovini posledica posvetitve. Zgodovina ne pozna primera, da bi se takšen imperij zrušil na tako miren in human način.

Do zmage Marijinega Srca še ni prišlo, ker manjkajo škofje in tudi verniki (…)

Danes je Marijina vloga podobna vlogi, ki jo je imel Abraham pred Sodomo in Gomoro. Če bi se našlo tistih deset pravičnih, bi bila Sodoma in Gomora lahko rešena. Sveti oče je vprašal, koliko pravičnih je potrebno danes, da bi rešili svet. Jaz sem mu rekel, da tega ne vemo, to ve Marija in nam ne da miru, dokler ne bomo izpolnili vseh pogojev (…)

V tem pontifikatu se uresničuje zmaga Marijinega brezmadežnega Srca in tudi zmaga Jezusovega usmiljenega Srca. Jezus je rekel sestri Favstini: 'Zmaga brezmadežnega Srca moje Matere bo zmaga Svete Trojice' (…)

Na dan posvetitve Rusije 1984. leta sem bil v Kremlju, v muzeju, pred Vladimirsko ikono Matere Božje. Besedilo za mašo v latinščini sem imel v časopisu Pravda, ki sem ga držal v rokah. Steklenička od zdravil je bila kelih, hostije sem imel v najlon vrečki. Preden sem začel maševati, sem obnovil papeževo posvetitveno molitev in tudi potem, ko je bil Jezus že navzoč po spremenjenju. To je bila najbolj doživeta maša v mojem življenju. Dejal sem: 'Danes je največji dan za Rusijo. Kajti Jezusov namestnik skupaj z nasledniki apostolov polaga Rusijo v Marijino brezmadežno Srce. Zato bo Marija osvobodila Rusijo od satana. Bog je zaupal Rusijo Mariji tudi po svojem namestniku papežu' (…)

Ko sem povedal to svojo izkušnjo svetemu očetu, je imel solzne oči in mi je rekel:

'Marija te je tisti dan vodila za roko.'

In jaz sem rekel:

'Ne, sveti oče, nosila me je v naročju.'

Kajti jaz sem bil v veliki nevarnosti, vendar sem izgubil občutek za nevarnost. Z mano je bil moj tajnik, potovala sva v civilu, oblečena kot turista, in on je dejal:

'V Moskvi nisem prepoznal očeta Pavla, bil je popolnoma spremenjen. Vsem je dajal okrog vratu čudodelno svetinjico. Če bi srečal Brežnjeva, bi storil isto.'«

Ko je bil škof Pavel Hnilica 20. junija 2004 v Stični, je med predavanjem povedal:

»Janez Pavel II. je gotovo papež Fatime in hkrati tudi papež Božjega usmiljenja. Potem ko je bil izvoljen za papeža, sem mu pri prvem srečanju z njim rekel: 'Sveti oče, zelo sem srečen in čestitam Vam, da ste postali Petrov naslednik, da ste bili izvoljeni na njegov sedež. Prepričan sem, da je Vaše prvo poslanstvo, prvo dejanje, največje Vaše dejanje posvetitev Rusije, skupaj s škofi, Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Če tega ne boste dosegli in izvršili v času svojega papeževanja, potem Vaše papeževanje pač ne bo dopolnjeno, dovršeno.'

Sveti oče mi je odvrnil: 'Če pridobiš škofe, sem pripravljen izvršiti to posvetitev.'

Morda je papeža k dejanju posvetitve še bolj opogumil njegov atentator Ali Agca, ki je nanj streljal 13. maja l981. V tem dogodku atentata je namreč papež videl, da je materinska roka, ki je tek krogle tako vodila, da je ostal živ, izrazila tudi svojo voljo, da to dejanje posvetitve res tudi izvrši.

Ko je po treh mesecih papež prišel iz bolnišnice, sem mu podaril kip fatimske Matere Božje, kip, ki je na mnogih fotografijah (fotografija kaže papeža, ki se z roko dotika kipa). Bilo je 22. avgusta l981, ko sem papežu izročil fatimski kip.

V teh treh mesecih, v boju med življenjem in smrtjo, je papež jasno spoznal, da je za rešitev sveta pred brezbožnim komunizmom in nevarnostjo atomske bombe potrebna posvetitev Rusije v skladu s fatimskim naročilom. Papež je najprej kip fatimske Matere Božje blagoslovil, nato ga je poljubil na srce (to je razvidno iz druge fotografije). Potem je ostal v razpoloženju svojega gesla: 'Totus tuus!'«[1]

p. Anton

---

[1] Pričevanje škofa Pavla Hnilice (2), v: VMŠ 2004, št. 11.

Posvetitev je bila pravilno izvršena

Za veljavnost posvetitve je bilo potrebno moralno soglasje škofov s svetim očetom. Presenetljive politične spremembe na Vzhodu so po mnenju sestre Lucije posledica te posvetitve.

Po posvetitvi 1984 so se vse do 1990 in še pozneje pojavljala mnenja, da posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor jo je ona pričakovala, še ni bila izvršena. Širili so obrazce, na katerih so zbirali podpise, ki naj bi nagnili papeža, da se odloči za posvetitev. Sestra Lucija pa je msgr. Bertoneju odgovorila:

»Kar se tega tiče, je karmeličanska skupnost zavrnila obrazce za zbiranje podpisov. Rekla sem že, da je bila posvetitev, ki jo je želela Naša Gospa, uresničena leta 1984 in sprejeta od nebes!«

Tedaj je tudi rekla: »Molitev in pokora, z veliko vero v Božjo moč, bosta rešili svet.«

Ko je vicepostulator Luis Kondor v spremstvu karmeličanskega provinciala obiskal sestro Lucijo, mu je glede posvetitve 25. marca 1984 zagotovila: »Zdaj pa je prošnja bila izpolnjena!«

Sestro Lucijo so vprašali, od kod ve, da je nebo sprejelo posvetitev. Tedaj je pojasnila: »Poglejte na Vzhod, tam se vidi odgovor!«

V pismu papežu Janezu Pavlu II. je fatimska vidkinja 8. novembra 1989 uradno potrdila veljavnost posvetitve: »Da, 25. marca 1984 je bilo storjeno tako, kakor je prosila naša Gospa.«

Da bi pomiril tiste, ki so mislili, da posvetitev še ni bila izvršena, je leirijsko-fatimski škof Alberto do Amaral med slovesnostmi 13. maja leta 1990 izjavil: “Vse nas nagiba k misli, da je posvetitev, ki jo je prosila naša Gospa, izvršena. Ne nadlegujmo več svetega očeta, ki je storil vse, kar mu je bilo mogoče storiti. In smemo misliti, da je vse, kar se je presenetljivo zgodilo v vzhodni in srednjevzhodni Evropi, mogoče pripisati posredovanju naše Gospe.”

Ta nadvse pomembna posvetitev je bila le začetno dejanje, uvod v širjenje in poglabljanje češčenja Jezusovega in Marijinega Srca v vsej Cerkvi. Že Jacinta je pred svojo smrtjo dejala svoji sestrični: »Jezusovo Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino brezmadežno Srce