ODMEVI 2

Skesanega in ponižnega srca, o Bog, ne zametuješ. Nakloni mi, da ne zapravim, kar si mi dal, in dosežem, kar večno ostane. Usmiljenja hočem in ne daritve, je rekel Jezus. On me drži, kakor prijatelj, s svojo desnico. Hoče, da se zatajujem in premagujem, kakor nam nagiba srce Sveti Duh. Saj je Jezus obljubil Duha Tolažnika, ki nas bo spomnil vsega, kar nam je Jezus povedal. Jezus je moja moč in moja pesem, on me je rešil. Njegova bližina mi je več kot življenje. Želim si, da bi bilo moje življenje bolj v skladu z načrtom, ki ga ima Bog zame.

Kati

ODMEVI 1

Spet sem naletel na prelep utrinek iz Evangelijev Marije Valtorte. Jezus je učil apostole:

»Nekoč boste duhovniki moje Cerkve. Zato boste duhovni zdravniki in učitelji. Zapomnite si te moje besede. Ne ime, ki ga boste nosili, ne oblačilo ne služba, ki jo boste opravljali – nič od tega vas ne bo naredilo za duhovnike, se pravi Kristusove pomočnike, za učitelje in zdravnike duš. To boste postali zaradi ljubezni, ki bo v vas. Ljubezen vam bo dala vse, kar potrebujete, da postanete vse to, in če jih boste znali obdelovati z ljubeznijo, bodo duše, ki so tako različne med seboj, prišle do edine podobnosti, do podobnosti z Očetom.«

»Vi prosite. In zdi se vam upravičeno. Dejansko v tistem trenutku ta milost ne bi bila neupravičena. Toda življenje se ne konča v tistem trenutku. In to, kar je dobro danes, lahko jutri ni dobro. Vi tega ne veste, ker veste le za sedanjost, a tudi ta je Božja milost. Toda Bog pozna tudi prihodnost. In velikokrat, da bi vam prihranil večjo muko, ne izpolni vaše prošnje.

V tem letu javnega delovanja sem več kot enkrat slišal stokati srca: 'Koliko sem trpel takrat, ko me Bog ni uslišal. A zdaj pravim: Tako je bilo dobro, kajti tista milost bi mi preprečila, da bi ob tem času prišel k Bogu. – Druge sem slišal reči: 'Gospod, zakaj me ne uslišiš? Vse uslišiš, le mene ne.' In čeprav me je bolelo, ko sem gledal trpljenje, sem moral reči: 'Ne morem,' kajti uslišati jih bi pomenilo postaviti oviro njihovemu poletu proti popolnemu življenju. Tudi Oče včasih reče: 'Ne morem.' Ne zato, ker ne bi mogel dejanja takoj izvršiti, pač pa ga noče zato, ker ve, kakšne posledice so z njim povezane.«

Pepi

DOMAČA ZDRAVILA Alergije

Vzrok za hitro naraščanje alergij je naš način življenja, ki je vse bolj odmaknjen od narave in v vse večjem onesnaženju okolja. Imunski sistem reagira drugače od pričakovanja. Brani se pred snovmi, ki za naš organizem niso nevarne. Alergija je preobčutljivost na snovi, ki jih imenujemo alergeni. Telo začne izločati protitelesa, predvsem histamin, ki močno draži posamezne organe.

Znaki alergije so: kihanje, zamašen nos, kašelj, srbeče oči, pekoče grlo, bolečine v trebuhu, slaba prebava, občutljivost na hrano; otečena, vneta, srbeča koža; anafilaktični šok (piki insektov, hrana iz lupinarjev).

Imunski sistem mora celo življenje spoznavati, katere snovi so nevarne in katere ne.

Preventiva vključuje skrb za čisti zrak, higieno, večanje imunitete, izogibanje oblazinjenega pohištva, preprog in plesni.

Najbolj pogoste so:

1.                  Alergija na hišni prah. V tem primeru se največkrat omenja pršico, ki pa je v resnici le v 10% povzročitelj alergij. Pogostejši vzrok so plesni.

2.                  Alergija na cvetni prah, seneni nahod. Se zelo povečajo v spomladanskem in poletnem času, ko cvete največ rastlin, katerih pelod povzroča značilne reakcije kot so: nahod, srbeče oči in astmatični napad.

3.                  Koprivnica se kaže kot svetlo rdeči izpuščaji veliki kot leča ali celo kovanec. Mesto izpuščajev zelo srbi. Pri tej vrsti alergije nastane močna reakcija kože na alergene, kjer se sprošča veliko histamina, ki potisne tekočino iz krvi v podkožno tkivo. Zelo močna koprivnica lahko povzroči šok krvnega obtoka.

4.                  Neurodermatitis. Se pojavi kot luščenje kože z močnim srbenjem, včasih tudi kot potenje. Povzročajo jo sintetične tkanine, krzno, barvila, kemikalije.

5.                  Astmatični napad povzroča težko dihanje, občutek tesnobe v prsih, izostali izdih.

Pri astmatičnem napadu pomagajo čajne mešanice iz islandskega lišaja, pljučnika, bezga, jegliča, lapuha, trpotca, lučnika, sladkega korena in slezenovca. Lapuh se sme uživati le krajši čas v obdobju akutne faze bolezni.

Za lajšanje težav pri alergijah pomagajo:

- jedi z veliko A,B,C in E vitamina, jabolčni kis in živila s probiotičnimi kulturami.

- zdravilne rastline kamilica, kopriva, repik, njivska preslica, zlata rozga ter smetlika v obliki izvlečka za izpiranje.

- nosnice in ustno votlino izpiramo s fiziološko raztopino.

Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik.

Sitik d.o.o.

Tel. št. 01 7877 065

e-pošta: info@sitik.si

farm. Klemen Križaj

V Jezusovi domovini (13)

V hotel smo prispeli nekoliko prej, kot je bila napovedana večerja. Šli smo v sobe in se odpočili. Pri večerji sem sedel z Irmo in Borutom, ki sta romala z nami. Doma sta s Primorske. Vse, kar je bilo pripravljeno za večerjo, je bilo v posodah za topli bife. Sami smo si nabirali, kar se nam je zdelo najbolj primerno. Med solatami me je zelo zamikala paprika. Bile so lepe male, kot sem jih bil vajen doma. Lepo rdeče in lepo rasle. Vzel sem si eno, nameraval sem jih vzeti več, a sem pomislil, da bi utegnile biti hude. Pri mizi sem res ugotovil, da so bile zelo pekoče. Dobro se mi je zdelo, da sem bil previden, saj se mi ne zdi olikano, da vzameš in potem pustiš na krožniku, ker ne moreš pojesti.

Prijetno smo se pogovarjali in kramljali. Polni smo bili vtisov, ki so se sprva kar mešali. Potrebno jih bo urediti. Irma in Borut sta mi povedala, da sta že večkrat romala v te kraje. Vprašal sem ju, ali imata že toliko odrasle otroke, da v času njune odsotnosti sami vodijo domačijo. Gospa Irma mi je povedala, da nimata otrok in jih ne moreta imeti. V grlu mi je nastal cmok. Pomislil sem, da sem ju mogoče prizadel, ko sem tako vprašal. Bilo mi je težko, saj sem mislil, da sem jima znova odprl bolečo rano. Sklenil sem, da se moram opravičiti za svojo nerodnost. Zbral sem ves pogum in se opravičil, da sem tako čudno vprašal, saj ju nisem hotel prizadeti. Besede so mi šle težko iz ust. Najbrž sem jih izrekel bolj tiho in z iskrenim kesanjem. Gospa Irma mi je sproščeno odgovorila, da ju nisem nič prizadel. Sprejela sta svoje stanje in se tega, kar imata, veselita, saj sta drug drugemu dar. Začutil sem plemenitost teh dveh zakoncev. Kljub temu, da Bog njunega zakona ni blagoslovil z otroki, se veselita Božje dobrote in čutita, da Najvišji vsemu navkljub blagoslavlja njuno življenje. Bog nam daj takih zakoncev, ki bodo znali sprejeti svoj križ, se ga veseliti in ob njem doživljati Božjo ljubezen.

Nikamor se nam ni mudilo. Zato smo posedeli pri večerji in kramljali, saj je bilo obujanje spominov in vtisov nekaj lepega. Kot bi delili drug drugemu to, kar smo doživeli. Vsak je videl ali doživel nekoliko drugače. Zato je bilo doživetje soromarja obogatitev zame in mogoče moje za koga drugega.

Med sadjem smo odkrili sveže datlje. Prvič sem jih vzel bolj sramežljivo, to se pravi malo, da bi ostalo še kaj za one za menoj. Bili so dobri. Prehitro jih je zmanjkalo. Tudi Irma in Borut sta si vzela nekaj teh puščavskih sadežev. Med kramljanjem sem opazil, da so prinesli nove datlje. Šel sem, da bi jih še nekaj nabral, a bili so malo drugačni. Ko sem jih poskusil, sem opazil, da so hladni. Torej niso sveži ampak iz zmrzovalnika. Nekateri celo plesnivi. No, tudi to se zgodi, če zmanjka in hočejo potem hitro dodati, ne da bi bolj natančno pregledali.

Pozno je že bilo, ko smo legli k počitku. Nekaj časa sem v mislih urejal spomine zadnjega dneva. Bilo jih je veliko. Potem sem zaspal in se spočil, da bi lahko šel novim dogodkom naproti.

Zgodaj me je budila budilka. Hitro sem jo izklopil in na pol vstal. Vzel sem v roke rožni venec in molil za vse tiste, ki so me prosili za molitev. Obljubil sem jim, zato sem hotel obljubo držati. Ker na svetih krajih ni bilo časa, da bi tam več molil, sem to hotel nadomestiti ob jutrih.

Jagode so tiho drsele med prsti, ko sem se poglabljal v skrivnosti. Te dni sem vse to, kar molimo v rožnem vencu, doživel na poseben način. Obiskali smo toliko svetih krajev, da je postalo premišljevanje skrivnosti drugačno. Bolj konkretno s podobami iz svetih krajev in obogateno z doživetji iz Jezusove domovine. Zato se mi zdi, da je vsako romanje obogatitev za človeka. V notranjosti se odpre neka nova razsežnost, ker si bil na tistih krajih, jih videl in doživel.

Z bratom Frančiškom sva bila pred jedilnico nekaj pred začetkom zajtrka. Mirno smo se okrepčali in podprli za nov dan. Lepo je bilo kramljati ob jedi in doživljati prijateljstvo. Po skoraj dveh tednih smo si postali že prijatelji, navadili smo se drug na drugega. Tudi sami romarji smo bili drug drugemu dar. Vsak je nosil v sebi svoj svet in bogastvo. Ko si prodiral v njegovo notranjost, si lahko ostrmel nad bogastvom, ki ga nosi v srcu. Zato je tudi to, da bratje in sestre prebivajo skupaj, velik Božji dar.

Sonce je bilo že krepko na nebu, ko smo krenili po ozkih uličicah Nazareta. Vozili smo proti severu. Prva naša postaja bo pri izviru reke Jordan, čisto blizu Hermona. Dvigali smo se vedno više do malega prevala nad mestom. Potem po kamniti pokrajini naprej. Za naše razmere je bila pokrajina skromna, saj pri nas v osrednji in vzhodni Sloveniji ni moč zelo pogosto videti kamenja na travnikih. Zato se nam je zdela pokrajina revna, saj je bilo povsod polno kamenja in gramoza. Med kamenjem pa je rastla redka trava. Tega seveda ne moreš kositi, zato so ovce in koze edino sredstvo, ki koristno pospravi travo. Spomladi je seveda lepo, ko je trava še bujna in zelena. Ko pa pride vročina, travo požge in drobnica se mora zadovoljiti z obiranjem suhe trave.

Iz galilejskih gričev smo se spustili v dolino reke Jordan. Tu je bila pokrajina drugačna. Veliko je bilo zelenja. Ob raznih potočkih so rasla velika evkaliptova drevesa. Večkrat smo se peljali mimo velikih nasadov pomaranč in mandarin. Te so se tako zapeljivo svetile, da bi človek kar ušel mednje in užival že samo v pogledu. Lepe zelene krošnje, posejane z živo oranžnimi sadeži. Ne vem, ali je bil že čas, da so bili ti sadeži zreli, saj mi ni znano, kdaj se pomaranče in mandarine obirajo.

Zunaj je pihal rahel veter, ko smo se vozili po stranskih cestah. Prometa ni bilo veliko. Kmalu smo se ustavili na malem parkirišču. Izstopili smo in zvedeli, da moramo še nekaj korakov peš do izvira reke Jordan. Predvideval sem, da bo slap, saj se je pred nami dvigalo strmo skalovje. Toda, ko smo prišli bliže, smo spoznali, da voda prihaja iz lukenj v vznožju skal.

Okolica je bila lepo urejena. Bilo je več izvirov, ki so se združili v eni strugi. Čez posamezne potočke so bili narejeni mali mostovi. Tudi poti so bile speljane na vse načine. Mogoče se je bilo sprehajati po potkah in mostovih in uživati ob šumenju vode. Voda je bila čista in bistra. V strugi so bile narejene posamezne stopnice ali kaskade, da je voda v mini slapovih padala nižje. Glavna struga je bila dokaj široka in vsa porasla z vodnim rastlinjem. Ob straneh je iz vode rastel biček ali nekaj podobnega. V sami strugi pa so rastli celi šopi vodnega rastlinja, ki so se pozibavali v tekoči vodi. Nekateri šopi so bili dolgi tudi več kot meter ter so plapolali v vodi. Zaradi vodnega rastlinja, je voda dobila lepo zeleno barvo. Z bolj pesniškimi podobami bi temu delu reke lahko rekel »zelena reka«. Med potmi je raslo veliko dreves. Nekatera so bila velika, druga majhna, nekaj pa se jih je nagibalo čisto nad vodo.

Kmalu smo se razpršili po potkah in občudovali živahen tek reke, ob kateri se je toliko čudovitega zgodilo. Tudi tu bi se bilo lepo ustaviti, se usesti in poglobiti v premišljevanje. Žuborenje vode bi človeka umirilo in mu pomagalo, da bi lahko prodrl v globine božjih skrivnosti. Očitno ta mir ni bil neznan ljudem, ki so že pred tisočletji tu živeli. Čeprav je kraj samoten , je bil vendar precej obiskan, saj so tik pod pečinami naredili veliko svetišče. Kateremu božanstvu je bilo posvečeno, ne vem. Premalo natančno sem pregledal table, na katerih je bila izčrpna razlaga vsega, kar se je tam dogajalo. Moralo je biti živahno in zelo obiskano središče, saj so razvaline kazale, da so bili tu nekoč mogočni templji. Dve večji zgradbi sta bili postavljeni pravokotno na skale. Pred vsako je bila lepa stebriščna veža. Vmes je bila daritvena ploščad. Čisto na levi pa je bilo nekaj, kakor malo gledališče. Polkrožen oder, nekoliko dvignjen od parterja. Ob odru je bila mala zgradba, ki bi lahko bil prostor, kjer so se igralci preoblekli. Od odra malo naprej je pod skalovjem stala še ena nizka zgradba s ploščadjo namesto strehe. V skalne stene pa je bilo izdolbenih več niš, v katerih so najbrž dobili mesto kipi raznih božanstev.

Tako, kot sem zgoraj opisal, je bilo nekoč. To se lepo vidi na tabli, kjer je naslikana podoba svetišča v času, ko je bilo še obiskano. Danes so ostale samo še ruševine. Stopnice, deli stebrov in skalne niše pričajo o nekdaj slavni in živahni preteklosti.

Imeli smo dovolj časa,da smo v miru vse ogledali. Trgovinice s spominki seveda nismo izpustili. Ogledovali smo si in izbirali, kupili pa nismo veliko, ker so bile cene pošteno zasoljene.

Pater Peter je začel priganjati, da smo se hitro spravili na avtobuse. Pot nismo nadaljevali ob reki, marveč smo se začeli vzpenjati na pobočje gore Hermon. Ovinkasta cesta nas je dvigala vedno višje. Ob cesti so bili lepi pašniki. Vmes med travo sem opazil nekaj lepih rož, ki so kakor zvezdice izstopale iz trave. Malo višje smo opazili ob cesti prekrižane smuči in velik reklamni napis za smučarsko središče. Najprej nismo vsega dobro razumeli, zato smo se šalili, da je reklama za smučanje po travi. Škof Jurij pa je povzel besedo in nam razložil, da je tu blizu največje smučišče v Izraelu. Z rahlim nasmehom smo sprejeli njegovo pojasnilo. Toda nekoliko višje smo že videli pogorja Hermona, ki so bila zasnežena. Torej se ne smemo nasmihati, res imajo smučišča.

Hermon se dviga kar pošteno visoko. Je samo nekaj deset metrov nižji od našega Triglava. Visok je 2814 metrov. Toliko sem dognal s pomočjo Google Ertha. Vrhovi so bili lepo zasneženi in so se bleščali v soncu. Zanimivo, da je tudi tukaj toliko snega, da se lahko smučajo. Najbrž na njihovih smučiščih ni hude gneče, saj jim to ni tako domače.

Cesta je spet prišla v bolj ravne lege. Prispeli smo na Golansko planoto. Ta je bila prvotno sirska. Zgodilo pa se je, da so Sirci s planote izzivali Izraelce in streljali v dolino. Ti izzivanja niso dolgo trpeli. Udarili so na planoto in Sirce potisnili precej nazaj. Potem so ozemlje obdržali. Sedaj ga obdelujejo in uporabljajo. S ceste smo videli cele planjave sadovnjakov in vinogradov. Peljali smo se tudi skozi nekaj vasic. Kazalo je, da na planoti živijo precej skromno, saj kakšnega razkošja ni bilo videti.

Na malem parkirišču smo se ustavili. Bili smo nekoliko nad ravnino. Videlo se je do sirske meje. Začudil sem se, da je bila tolika razlika med obema stranema. Izraelska stran je bila urejena, zasajena s sadnim drevjem in vinsko trto, sirska pa precej pusta in neobdelana. Človek bi težko rekel, da je na oni strani meje zemlja nerodovitna. Najbrž Sirci nimajo toliko veselja do dela, kot njihovi sosedje.

Na parkirišču sta dežurala mož in žena ob svoji stojnici. Ne spomnim se več, kaj vse sta prodajala. Zapomnil sem si samo to, da sta ponujala neko jed, ki ji ne vem imena. Na stojalu sta imela malo kurišče. Preko njega je bila napeta kovinska kupola, pod njo pa je bil plinski gorilnik. Mož je hitro začel ponujati svoj pripravek. Na vročo kovinsko kupolo je zlil nekaj tekočega testa, približno takšnega, kot za palačinke. Zdi se mi, da je bilo vanj vmešane še nekaj zmlete zelenjave. Po eni strani je bilo hitro pečeno, zato je obrnil še na drugo stran. Potem je omleto dal na ravno ploščo in na debelo namazal z nekim polnilom. Vse skupaj je zvil, da je bilo videti kot zelo na debelo napolnjena palačinka. Hitro je dobil kupca. Romar, ki je kupil to jed, je gotovo vedel, kaj je kupil. Sam sem do novih neznanih jedi ali okusov zelo nezaupljiv, ker mi ne prija vsak okus.

Mislim, da so pri drugem avtu prodajali domača jabolka iz sadovnjakov, ki smo jih videli s ceste. Nič ni bilo toplo, čeprav je sonce lepo grelo. Veter je precej hladil, da me je zeblo, ker sem bil premalo oblečen. Šel sem nazaj ob cesti tako daleč, da se je lepo videlo celo pogorje zasneženega Hermona. Naredil sem nekaj fotografij in se vrnil nazaj k avtobusu.

p. Branko Petauer

Razmišljanja ob zmedi

34. Pomen spomina

Spomin je hkrati opomin,

da smo na stezi časa, ki hiti,

in da je pot pred nami slutnja, ki je lahko ni,

ker jo uresniči šele naš korak in hoja,

a da potem okamni

in je nobena sila več ne uniči.

Spomin nam omogoči,

nabirati izkušnje, znanje,

občutiti hvaležnost in kesanje

in če ga kdo resnično ceni in goji,

bistrí mu um, uvid v stvari,

da lažje dela, kar je res in prav,

in ko poteče čas zorenja,

rodil bo sad, ki je – modrost.

35. Dobro in zlo

Ko se je prvi človek svóbodno odločil,

da bo spoznaval poleg tega, kar je dobro, tudi zlo,

sprostil je v sebi, kakor tudi v svetu sile,

ki so porušile prvotno ravnovesje,

a niso mogle uničiti dobrote v stvarstvu.

Ko se po svetu glasno veča in razrašča zlo,

se tiho širi tudi, kar je dobro.

Ob temnih madežih slabosti in nereda

odraža se močneje in postaja bolj vabljiv

odsev resnice in kreposti.

36. Vprašanje

Pojasnjevati smisel človeškega življenja

le z družbeno koristnostjo, bi bil nesmisel,

ker je odsotnost smisla, četudi pomnožena v nedogled,

še vedno le vprašanje, ne odgovor.

dr. Marko Kremžar

Vir največje moči (12) Slika iz Andaluzije

Postni čas se je bližal, ko je v Sevilli pomlad začela naznanjati svoj prihod po svojih običajnih glasnikih: naznanjal jo je opojni vonj cvetočih oranž in pa mnogoštevilni tujci, ki vsako leto ob tem prekrasnem letnem času od vseh strani vrejo v Sevillo.

Dne prvega aprila se je začela vsakoletna spravna petdnevna pobožnost v čast Gospodovemu trpljenju, ki se konča na veliki petek. Ob vznožju velikega križa je stala podoba Žalostne Matere Božje, Matere vseh žalostnih.

Pred prezbiterijem je v vrsti stalo dvanajst velikih, debelih sveč, in pri vsaki sveči je stal častilec Najsvetejšega. Eden izmed teh je bil starejši mož, star malo več kot šestdeset let. Svoje čelo je trudno naslanjal na svečo, kakor da bi ga k tlom vlekla teža njegovih misli. Roki sta mu viseli ob telesu, njegove oči se niso odpirale, njegove ustnice so tu pa tam v dolgih premorih zašepetale nekaj besed, ki so se zdele, da z vso krčevito silo nekaj prosijo, besede, kakršne narekuje samo v bolečini prekaljena vera, da prosijo v strašnem duševnem strahu, ki ga na svetu more olajšati zgolj jok. Pa so njegove oči vendarle ostale suhe, kakor posušen studenec. Njegovo telo je bilo nepremično, kakor je bridkost, ki se je zarila v dušo, brez upanja in zdravila.

Petdnevnica se je bližala koncu, in zbor je začel peti lavretanske litanije.

Mož se je zdel, kakor da bi se prebudil iz mrtvila. Svoje oči je uprl v podobo Žalostne Matere Božje in svoji roki prekrižal na prsih. Zbor je pel: »Tolažnica žalostnih«, in silen jok je udaril možu iz oči, ko je svoji roki stegnil proti oltarju in na ves glas zaklical: »Prosi za nas!«

Starejša gospa, ki je sedela za njegovim hrbtom, je kakor po notranjem nagibu vstala, pa kmalu spet sedla. Ko je bilo pobožnosti konec, je gospa odšla k vratom, kmalu za njo je tudi mož odšel iz cerkve.

Gospa se je zdela že precej v letih. Mož je počasi odhajal proti Orožni cesti (de las Armas), upognjen zaradi žalosti in bolečine. Naslednje popoldne sta se oba spet sešla pri petdnevnici. Po končani pobožnosti je gospa obstala pri vratih. Kmalu je prišel tudi mož. Deklica, stara kakor dvanajst let, se mu je približala, rekoč:

»Dedek, ali greva domov?«

»Le pojdiva! Ne morem več«.

Gospa je šla daleč za njima. Obstala sta pred preprosto in skromno hišo na cesti ter vstopila. Gospa si je ogledala pročelje in si v svojo beležnico zapisala številko Z devetinšestdeset.

Predsoba pred pisarno gospoda guvernerja je bila polna številnih prosilcev obojega spola. Vsi ti nesrečniki so si prizadevali, da bi bili prvi na vrsti, ko bodo lahko predložili svoje prošnje. Že dve uri prej pa je prišel »kapitan general«, da bi se z guvernerjem posvetoval, kar je še pomnožilo nestrpnost tistih, ki so čakali. Zavaljen in majhen vratar jih je postavljal v red ter na njihove opazke robato odgovarjal.

Minilo je že dve uri, odkar je prišel »kapitan general«, ko je v predsobo stopila tista gospa, katero smo zgoraj omenili.

»Ali je gospod guverner v uradu?« je vprašala gospa.

»Zadržan«, je zagodrnjal ta, ne da bi dvignil pogled s časopisa, ki ga je imel pred seboj.

»Izročite mu mojo vizitko!«

»Pri njem je na obisku njegova ekscelenca gospod kapitan general«, je odvrnil vratar.

»Vseeno, izročite mu vizitko!« je rekla gospa.

»Ali ste gluhi? Ali pa jaz govorim kitajsko«.

»Takoj mu izročite vizitko, če ne …«

Jupiter v livreji je moral stopiti s svojega Olimpa ter brez besed odšel v guvernerjevo sobo. Še mnogo bolj so se vsi začudili, ko je v predsobo prišel sam guverner, za njim pa kapitan general.

»Toda, gospa«, je zaklical guverner, »zakaj me niste obvestili, saj bi bil sam prišel, da bi Vam bil na uslugo!«

Gospa je eno roko podala guvernerju, drugo pa kapitanu generalu, nakar so vsi trije izginili za težko zaveso, ki je zakrivala vrata. Čez deset minut je v spremstvu obeh gospodov prišla iz urada.

»Jutri ob enih«, ji je rekel guverner, »boste zvedeli, kar bo le mogoče. Sam Vam prinesem poročilo.«

»Lepo se Vam zahvaljujem,« je odgovorila gospa. »Zanesljivo Vas pričakujem«.

»Kakšna poročila mi prinašate?« je drugi dan gospa sprejela guvernerja.

»Dosti, pa niso posebno ugodna,« je odvrnil guverner in sedel.

»Poglejmo!« je rekla gospa.

»Včeraj ste našo policijo zelo razgibali.« Nato je iz žepa potegnil list papirja in začel nekako takole brati:

»Najemnik v hiši številka devetinšestdeset na cesti Z se piše Štefan Rodriguez. Star je sedemdeset let in živi v veliki revščini. Njegova družina ima naslednje člane: ženo, ki je že sedem let hroma, slaboumno hčer, ter šest vnukov in vnukinj, ki so otroci druge hčere, ki pa je pred tremi meseci umrla. Med otroki je najstarejša dvanajst let, najmlajša pa štiri leta. Kje prebiva oče teh otrok, ni znano. Štefan je bil triindvajset let v službi na občini. Bil pa je pred tremi leti odpuščen, ko je padlo ministrstvo. Nato se je vedno bolj pogrezal v revščino. Hišnemu gospodarju dolguje tri tisoč šeststo petindvajset realov. Ta mu je že zagrozil, da mu bo zarubil pohištvo in ga vrgel iz hiše, če ne plača do petega tega meseca do treh popoldne.«

»Saj je že jutri peti!« ga je prekinila prestrašena gospa. »Saj je jutri veliki petek!«

»Štefan nima s čim plačati,« je nadaljeval guverner, »in vemo, da mu je hišni gospodar že sporočil, da mu bo pohištvo zarubil. Štefan je zelo spoštovana oseba, ki zasluži vse zaupanje«.

Guverner je pustil list na mizi, gospa pa je vsa potrta zaklicala:

»Zdaj vse razumem! Dovolj vzroka ima, da je tako potrt!«

Ko je gospa ostala sama, je listek še enkrat prebrala.

»Nemogoče, čisto nemogoče je,« je vzkliknila, »da bi Bog takih prošenj ne uslišal! Nemogoče je,da bi Žalostna Mati Božja na dan svojih bolečin ne hotela olajšati tako velike bolečine! Ko bi jaz bila bogata! Ko bi v njenem imenu mogla kaj storiti!«

Gospa si je z rokama zakrila obraz in začela ihteti. Nato pa je vstala, stopila k svoji pisalni mizi, vzela pisemski papir, napisala pismo ter ga naslovila na Njegovo Ekscelenco markiza de X., sevillskega župana. Na ovitek je zapisala: »Zelo nujno!«

Tri ure kasneje je že sprejela uradnika z občine. Naglo je odprla ovitek in veselo vzkliknila. V ovitku je bilo že podpisano imenovanje za službo na občini, zraven pa nanjo naslovljeno ljubeznivo županovo pismo. Ime tistega, ki je bil imenovan, ni bilo napisano. Zato je gospa na prazni prostor zapisala: »Za gospoda Štefana Rodrigueza«.

Nato je odprla malo skrinjico, kjer je imela na dnu shranjenih več zlatnikov in nekaj bankovcev. Bilo jih je šest po tisoč realov.

»Do junija ne bom dobila nobenega denarja več!« je zamrmrala med stisnjenimi zobmi. »Pa kaj je to! Mene ne bodo rubili!«

Tistih šest bankovcev je dala v imenovano listino, vtaknila v ovitek brez vsakega spremnega pisma in podpisa. Priložila je le tele besede: »Žalostna Mati Božja svojemu častilcu!« Dodala je še naslov brezposelnega moža, nakar je odšla v cerkev. Čeprav je že od daleč videla moža, ki je, kakor vsak dan, nepremično stal in jokal, gospa ni več jokala. V molitvi je pregibala ustnice, v srcu pa se je smehljala.

Veliki petek je bil zadnji dan petdnevnice. Gospa je prišla malo prej kakor ponavadi v cerkev. Možev prostor je bil še prazen.

»Gotovo še pride,« je menila gospa, »saj je še precej zgodaj«. Toda čas je mineval, pobožnost se je že pričela, nesrečnega brezposelnega pa še ni.

»Kaj neki se mu je pripetilo?« je premišljevala gospa. »Saj je njegova nesreča že ozdravljena, njegova prihodnost zagotovljena. Pa menda vendar ne bo eden izmed tistih premnogih duš, ki v svoji nesreči Gospoda kličejo na pomoč, v veselju pa se mu ne zahvalijo?«

Ropot prihajajočih korakov zmoti njeno zbranost. Pogleda in vidi, da dva moža na rokah, kakor na stolu neseta hromo žensko, za njimi pa prihaja šest majhnih otrok, ki so vsi žalno oblečeni. Moža hromo žensko položita v prezbiteriju na tla. Eden izmed njih – bržkone postrešček – takoj odide iz cerkve, drugi pa je dobri Štefan, ki takoj stopi na svoj prostor ob sveči ter poklekne. Zdelo se je, da je kar pomlajen, čeprav so se v njegovih očeh svetile solze, ki pa so bile solze hvaležnosti in veselja.

Otroci so klečali okoli hrome ženske tik ob gospe, ki je vse to natanko opazovala.

»Ali je to tvoja mati?« je vprašala otroka.

»Moja stara mama!«

»Ali je bolna?«

»Ohromela je. Danes pa je presveta Devica pri nas storila čudež, pa je hotela, da vsi gremo v cerkev in se ji zahvalimo«.

Gospa ni več spraševala, le svoj pajčolan si je potegnila čez obraz tako globoko, kolikor je le mogla.

Gospa, ki je nekdaj bila zelo bogata, je zdaj bila srečna in zadovoljna, ker je ubogi družini posredovala srečo in blagostanje in ker je bila orodje Božje previdnosti. Bila je plemenita markiza de Arco Hermoso, Cecilija Bhoel de Faber, kot pisateljica v slovstvenem svetu znana pod imenom »Fernan Caballero«.

To je izvleček iz tako lepe »Andaluzijske slike«, ki nam jo je narisalo pero p. Louisa Coloma v povesti Veliki petek.

C. M. de Heredia

Božji služabnik prof. dr. Anton Strle in duhovne vaje (6)

Leta 1975 je vodil duhovne vaje jezuit p. Franc Cerar. Prof. Strle je napravil v tem letu sledeče sklepe: »Boljša uporaba časa, zlasti dopoldne. Ob pravem času, čim prej začeti z delom (prej dobra molitev, tudi neposredna priprava). Če (so) predavanja, vedno iti z neko umirjenostjo. Preglednost pri podajanju, umirjenost, trdnost, urejenost glede snovi. Vsaka ura res nekaj jasnega, trdnega, razsvetljenega in okrepčujočega. Skrbeti za bolj stvarne odgovore na pomisleke. Razgovori z bogoslovci kratki, a zares dobro premišljeni, nadnaravno prežeti. Vsako vsiljevanje odstranjeno, vsaka pretirana dolžina razgovorov odveč! Tudi urejenost v sobi, v vedenju. Večja vedrost, manj ostre sodbe, več spodbudnega in vse manj graje! O sebi ne govoriti! O raznih zadevah, ki so mi antipatične, rajši molčati. Govoriti o tem le zaradi kakega res nujno potrebnega razloga. Delo vršiti bolj vztrajno! Ne begati od enega do drugega! Pošte ne odpirati brez potrebe kar takoj, ko se ukvarjam s čim drugim. Bolj ravnočrten, bolj vztrajen, vztrajen, vztrajen. Obenem s tem ekspeditiven. Ne se lotevati vedno novih opravil, preden sem prejšnje dokončal. Če bom imel temporalne izpite namesto temporalnih nalog, naj bodo ti bolj kratki. Če kdo ne pokaže dovolj znanja, naj ga rajši odslovim, da bo še enkrat napravil. Takoj vsako stvar pregledno zaznamovati. Ne popuščati ali pretiravati v to ali nasprotno smer. Bolj skrbno paziti, da ne bom izgubljal brez potrebe časa za pripravo kosila. Naj bo to praktično, hitro. Dovolj, a rajši manj kakor preveč. O tem ne govoriti. Sprejeti to kot nekaj samoumevnega. Potreben počitek s tem, da grem na Grad. A takoj potem na delo, ki ga naj tako opravljam, da se ne bo nikjer zatikalo. Vse to pa usmerjeno povsem nadnaravno, prežeto z nadnaravnim duhom.«

Leta 1980 je imel duhovne vaje prof. Franc Perko, kasnejši beograjski nadškof. Na teh duhovnih vajah je Strle zapisal: »Konkretni sklepi: Bolj zares opravljati to, kar že delam. Zjutraj nekoliko prej vstati in bolj mirno grignonsko (op.: mišljeno je v duhu sv. Ludvika Grigniona) opraviti vse, kar že opravljam. Da ne bo zaspano, zato zvečer nekoliko prej v posteljo. Čez dan, zlasti zjutraj po maši pohiteti z delom, da bo več časa ostalo. Pred študijem se zbrati grignonsko. Po študiju zahvala, vsaj čisto kratka. Skrbeti, da ne bom do kraja preutrujen in zato nesposoben za delo. Več reda! Tudi v jedi in pri kuhi! Opoldan po kosilu bolj zares ponoviti sklepe iz misli jutranjega premišljevanja.«

Leta 1990 je vodil duhovne vaje kapucin p. Karel Geržan, sedaj škofijski duhovnik. Strle je zapisal naslednje sklepe: »I. Kar precej kritiziranja, je bilo zlasti glede svetovnega položaja v Cerkvi (teologija itd.). Glede razmer v semenišču; glede pastorale in podobno. Čeprav mi je kritiziranje odvratno, sem zahajal vanj. – O duhovnikih, vsaj na splošno, rad rečem kaj nepovoljnega, namesto da bi rajši molil. – O mladini podobno. Čim bolj bi moral odpraviti vso to praznoto in se namesto tega okleniti bolj zares pogovora z Bogom; predvsem na podlagi božje besede. II. Molitev izboljšati po maši, po obhajilu. Več in bolje. Glede spovedovanja molitev bolj zares. Ob delu spet in spet dvigati duha k Bogu – ko naletim na ovire. Umiriti se, ihtavosti se odpovedati. … III. O razmerah v semenišču in na fakulteti nujno izboljšati. Ne govoriti slabih reči, rajši moliti. To zares temeljito izboljšati. Bogoslovce in druge spoštovati propter Christum (zaradi Kristusa), kljub napakam. IV. Tudi čas vse bolj pametno uporabiti. Ne se vdajati neredu!«

Na koncu duhovnih vaj za leto 1993, ki jih je vodil p. Tomaž Podobnik, je zapisal sledeče sklepe: »Pustiti vsako slabo sodbo o teoloških profesorjih in podobno. Biti iskreno dobrohoten do vseh. Posebno misliti na tiste, ki so mi antipatični. Tudi do raznih napak drugih (ki so mi kakorkoli blizu) biti skrajno prizanesljiv. Zavedati se, da sem čisto blizu pred odpoklicem k božji sodbi. Saj ne morem nič izboljšati z jezo, nejevoljo, zabavljanjem – zaupati v Boga, da bo to uredil. Pač pa biti požrtvovalen v prizadevanju za to, da bi storil čim več dobrega še.«

Leta 1996 je imel duhovne vaje župnik Dragan Adam. Posebnih sklepov za to leto Strle ni zapisal. Zasledimo pa zanimivo opombo pri premišljevanju, ki ga je imel voditelj duhovnih vaj o božji besedi. Strle je pripisal: »Zelo lepo! Tudi prav zame polno upoštevanja vrednega.«

To so nekateri utrinki iz sklepov, ki jih je na duhovnih vajah napravil božji služabnik prof. dr. Anton Strle. Ta besedila kažejo, kako zahteven je bil do sebe in hkrati prizanesljiv do drugih. Krepko je čutil svoje meje, a s popolno naslonitvijo na Marijo in Jezusa se je krepko boril in prizadeval za uresničitev sklepov duhovnih vaj.

p. Andrej Pirš FSO