Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 24. februar 2015

Otroci niso preklicali



Pri Martovih je bil oče o resničnosti prikazovanj popolnoma prepričan in je čisto mirno pričakoval napovedane dogodke. Zelo zgovorno je njegovo pričevanje:
»Nekaj dni pred 13. 10. je prišel k nam gospod Posas, prior v Portu de Mós, z nekim svojim faranom. Upal je, da bodo otroci pred njim preklicali svoje trditve.
Ko sem prišel domov, sta že zaslišala Frančiška, a brez uspeha. Hotela sta govoriti tudi z deklicama, ki pa jih ni bilo doma. Čeprav sem jima rekel, da se kmalu vrneta, sta šla z Janezom za njima. Kmalu so se vsi skupaj vrnili. Jaz sem jih dobil pri hiši Lucijine sestre Marije.
Tam je gospod prior začel zasliševati Lucijo:
'Poslušaj, deklica! Ti mi zdaj priznaj, da je vse to izmišljotina in vedeževanje. Če tega ne priznaš, bom jaz vse to razglasil. Meni vsi verjamejo. Ljudje, ki bodo vse razbili, že prihajajo in vi jim tudi ne uidete.'
Lucija ni zinila niti besedice. Jaz pa se nisem zdržal, da ne bi bil rekel:
'Najbolje bo, da kar telegrafirate na vse strani.'
'Prav to je treba napraviti. Tako 13. 10. ne bo nihče prišel in bo vsega konec.'
Mene je tedaj popadla jeza. Jacinta, ki ni marala, da bi se kdo vpričo nje jezil, je izginila. Priorju sem rekel:
'Če je tako, pustite otroke pri miru. Nihče vam ne brani, da naredite, kar se vam zljubi.'
Brez besede smo šli do doma. Na hišnem pragu je Jacinta čistila glavo neki deklici iste starosti. Prior ji je rekel:
'Poslušaj, Jacinta! Ti nisi hotela nič reči. Lucija pa je vse povedala. Vse je laž.'
'Ne, Lucija ni nič rekla,' je deklica odločno odgovorila.
Prior je vztrajal pri svojem, Jacinta pa še bolj:
'Lucija ni nič rekla!'
Vsi so se čudili Jacintini odločnosti, zato sem že mislil, da so se prepričali o resničnosti prikazovanj. Tedaj je spremljevalec potegnil iz žepa novec in ga ponudil Jacinti. Jaz sem ga zagrabil za roko in zakričal:
'Pozor! Tako se ne dela!'
'Vsaj Janezu lahko nekaj dam!'
'Ni potrebno, a če hočete, njemu lahko daste!'
Pred odhodom mi je prior dejal:
'Dobro ste opravili svojo vlogo.'
'Dobro ali slabo, ne vem. Pri nas je tako. Niste dosegli, da bi otroci preklicali, a tudi če bi to dosegli, jaz bi ostal prepričan, da so govorili resnico'« (CP 175–178).

ponedeljek, 23. februar 2015

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (23) Šesto prikazanje Gospe rožnega venca 13. oktobra. Mojo družino je to zelo skrbelo



Bližal se je 13. oktober, četrtek, in z njim napovedani čudež. Najmanj so ljudje verjeli v resničnost Marijinih prikazovanj v sami Fatimi in zlasti v Aljustrelu. Zato je tam vladal pravi preplah. Za primer, da ne bi bilo napovedanega čudeža, so resno grozili otrokom, zlasti Luciji, pa tudi njihovim družinam, da jih bodo pobili in razsekali na kose. Kakšno je bilo razpoloženje v Lucijini hiši, dobro razloži poročilo takrat že poročene Lucijine sestre Marije dos Anjos:
»Mojo družino je to zelo skrbelo. Kolikor bliže je bil 13. 10., toliko bolj smo prigovarjali Luciji, naj ne vztraja tako trmasto pri svojih trditvah, ker bo to škodilo njim in nam in bomo trpeli vsi zaradi vsega tega, kar so si izmislili. Oče je bil neznosen. Kadar je pil žganje, ga je bilo težko prenašati. Vendar je nikoli ni udaril. Več kazni je prejela od matere.
Z namenom, da bi prestrašili nas in otroke, so govorili, da bodo nastavili bombe. Nekateri ljudje so nam rekli:
'Če bi bili otroci naši, bi jih zaprli v sobo za toliko časa, da bi vse preklicali.'
'Kaj bo z nami vsemi!'
Tudi sosedje so govorili:
'Bomba bo razbila vse naokoli … Vašo hišo in naše hiše.'
Nekdo je svetoval materi, naj bi peljala Lucijo kam daleč, kjer bi ji nihče ne mogel ničesar storiti. Kolikor glav, toliko nasvetov. Vsakdo je dal kakšen svet, zato nismo vedeli, kaj naj storimo. Mati je tarnala:
'Če se res prikazuje naša Gospa, bi že bila lahko naredila čudež. Lahko bi odprla kakšen studenec ali kaj podobnega. Kadar dežuje, ostane samo nekaj kapljic vode. O, kaj bo iz tega!'
Samo otroci se niso bali. Nekaj dni pred 13. 10. sem šla k njim k vodnjaku in jim rekla:
'Vi torej še ne marate priznati, da v Irijski globeli niste videli ničesar? Naokoli že govorijo, da nastavljajo bombe, ki bodo podrle naše hiše. Lahko poveste samo meni. Jaz bom povedala gospodu priorju, on pa bo oznanil izpred oltarja. Hočete, da grem? Hočete?
Lucija je nagrbančila čelo in molčala. Jacinta pa se je jokala in mi z otroškim glaskom odgovorila:
'Prav! Ampak mi smo videli'« (CP 175–176).

Lucijina mati se je zelo bala, kaj se bo zgodilo 13. oktobra. Zato je 12. oktobra zgodaj zbudila Lucijo in ji rekla:
»Lucija! Dobro bo, če se greva spovedat. Pravijo, da bomo morali jutri v Irijski globeli umreti. Če Gospa ne bo naredila čudeža, nas bodo ljudje ubili. Zato je bolje, da se spoveva, da bova pripravljeni na smrt.«
Lucija ji je mirno odgovorila:
»Če greste k spovedi, grem z vami, a ne zavoljo tega. Nič se ne bojim, da bi nas ubili. Sem do kraja prepričana, da bo Gospa jutri naredila vse, kar je obljubila.« Mati je odnehala in nista šli k spovedi (CP 176).

nedelja, 22. februar 2015

Nobeno delo, ki ga začnemo z Marijo, ni izgubljeno



Začeti delo z Marijo je pomembno predvsem takrat, kadar dušam govorimo o Božji ljubezni. Takrat – po besedah svetega Bernarda – »Ugrabiteljica src – Raptrix cordium« in Nevesta Božje ljubezni, položi na ustnice svojih apostolov ognjevite besede, ki razplamtijo v srcih ljubezen do Jezusa in storijo, da v njih vzbrstijo vse kreposti.
Mi, Jezusovi apostoli, moramo goreče ljubiti njo, ki jo Pij IX. imenuje »Virgo Sacerdos«, saj njeno dostojanstvo močno presega dostojanstvo duhovnikov in papežev.
In ta ljubezen nam daje pravico, da nobeno delo ne štejemo za izgubljeno, če smo ga začeli z Marijo in če ga z njo dokončamo. Marija je namreč temelj in krona vsega tistega, kar zadeva Božje kraljestvo.
don J. B. Chautard

sobota, 21. februar 2015

Sveta Devica se ji je prikazovala 54 let



V zadnjih stoletjih se je sveta Devica prikazovala na več krajih: v La Salette (Francija), v Lurdu (Francija), v Fatimi (Portugalska); še prej pa se je razodela deklici Benoite Rencurel v Francoskih Alpah.
Nekega dne, v maju 1664, je deklica, pastirica, varovala svojo čredo v dolini blizu alpske vasice Laus. Benoite je molila rožni venec, ko je opazila navzočnost lepe Gospe, ki drži za ročico prelepega otroka. Devica jo je obiskovala vse do njene smrti leta 1718.
Marija se je v Lausu razodela kot pribežališče grešnikov, kot tista, ki kliče k spreobrnjenju. Pustila je številna znamenja, da bi prepričala grešnike o nujnosti spreobrnjenja. Benoiti pa je povedala, da bo olje v svetilki v kapeli, (ki gori pred Najsvetejšim) izvrševalo čudeže na tistih, ki ga bodo uporabljali z vero.
Zelo hitro so bila potrjena številna nenadna ozdravljenja: otrok je spregledal, osebi se je pozdravil ulkus na roki itd. Čudeži se dogajajo še danes, na tistih, ki zaupajo v Marijino posredovanje in s pobožnostjo uporabljajo olje iz Lausa. 
don Antoine Marie OSB, opat

petek, 20. februar 2015

Šopek Materi Mariji Muslimanska deklica Fatima



Misijonar pripoveduje: Petletna muslimanska deklica Fatima iz Tanzanije je obiskovala šolo v misijonu v Luagali. Nekega dne sem jo našel pred kapelo in sem jo vprašal, kaj počne. »Rada bi videla Božjo Mater, vendar ne smem v cerkev, ker so mi starši prepovedali.« Tedaj sem jo sam pospremil do Marijinega kipa in ji povedal, da je Marija mati vseh ljudi in da bi jo morali vsi ljubiti.
Čez nekaj dni je Fatima hudo zbolela. Redovnico, ki je delala v bolnici, kamor so jo poslali, je prosila naj ji govori o Božji Materi, in potem je zaprosila za prejem svetega krsta. Njena bolezen je bila neozdravljiva, krst je prejela v sili, preden so bili starši obveščeni. Fatima, ki si je izbrala ime Marija, je vsa sijoča dejala: »Ime mi je Marija kot nebeški Materi, kmalu jo bom videla v nebesih.«
Naslednjega dne, 15. avgusta, je mala Marija umrla. Žalujoča mama pa mi je dejala: »Oče, smrt naše deklice je čudna. Držala sem jo v naročju, ko je uprla pogled proti stropu in presrečna dejala: 'Mama, glej tisto lepo zvezdo, vse večja postaja in vse bolj sijoča … Glej, to je Mama, ki me kliče … Že grem!' Nato je sklonila glavico in izdihnila; Marija sama je prišla ponjo.«
Un minuto con Maria