Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako niso. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako niso. Pokaži vse objave

torek, 24. februar 2015

Otroci niso preklicali



Pri Martovih je bil oče o resničnosti prikazovanj popolnoma prepričan in je čisto mirno pričakoval napovedane dogodke. Zelo zgovorno je njegovo pričevanje:
»Nekaj dni pred 13. 10. je prišel k nam gospod Posas, prior v Portu de Mós, z nekim svojim faranom. Upal je, da bodo otroci pred njim preklicali svoje trditve.
Ko sem prišel domov, sta že zaslišala Frančiška, a brez uspeha. Hotela sta govoriti tudi z deklicama, ki pa jih ni bilo doma. Čeprav sem jima rekel, da se kmalu vrneta, sta šla z Janezom za njima. Kmalu so se vsi skupaj vrnili. Jaz sem jih dobil pri hiši Lucijine sestre Marije.
Tam je gospod prior začel zasliševati Lucijo:
'Poslušaj, deklica! Ti mi zdaj priznaj, da je vse to izmišljotina in vedeževanje. Če tega ne priznaš, bom jaz vse to razglasil. Meni vsi verjamejo. Ljudje, ki bodo vse razbili, že prihajajo in vi jim tudi ne uidete.'
Lucija ni zinila niti besedice. Jaz pa se nisem zdržal, da ne bi bil rekel:
'Najbolje bo, da kar telegrafirate na vse strani.'
'Prav to je treba napraviti. Tako 13. 10. ne bo nihče prišel in bo vsega konec.'
Mene je tedaj popadla jeza. Jacinta, ki ni marala, da bi se kdo vpričo nje jezil, je izginila. Priorju sem rekel:
'Če je tako, pustite otroke pri miru. Nihče vam ne brani, da naredite, kar se vam zljubi.'
Brez besede smo šli do doma. Na hišnem pragu je Jacinta čistila glavo neki deklici iste starosti. Prior ji je rekel:
'Poslušaj, Jacinta! Ti nisi hotela nič reči. Lucija pa je vse povedala. Vse je laž.'
'Ne, Lucija ni nič rekla,' je deklica odločno odgovorila.
Prior je vztrajal pri svojem, Jacinta pa še bolj:
'Lucija ni nič rekla!'
Vsi so se čudili Jacintini odločnosti, zato sem že mislil, da so se prepričali o resničnosti prikazovanj. Tedaj je spremljevalec potegnil iz žepa novec in ga ponudil Jacinti. Jaz sem ga zagrabil za roko in zakričal:
'Pozor! Tako se ne dela!'
'Vsaj Janezu lahko nekaj dam!'
'Ni potrebno, a če hočete, njemu lahko daste!'
Pred odhodom mi je prior dejal:
'Dobro ste opravili svojo vlogo.'
'Dobro ali slabo, ne vem. Pri nas je tako. Niste dosegli, da bi otroci preklicali, a tudi če bi to dosegli, jaz bi ostal prepričan, da so govorili resnico'« (CP 175–178).

sobota, 20. december 2014

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:
"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."
Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.
Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.
Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.
Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.
Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.
Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.
Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.
Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."
Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.
Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.
V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."
Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.
Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.
Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.
René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."
Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.
Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.
Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.
Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An