Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Gospe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Gospe. Pokaži vse objave

ponedeljek, 23. februar 2015

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (23) Šesto prikazanje Gospe rožnega venca 13. oktobra. Mojo družino je to zelo skrbelo



Bližal se je 13. oktober, četrtek, in z njim napovedani čudež. Najmanj so ljudje verjeli v resničnost Marijinih prikazovanj v sami Fatimi in zlasti v Aljustrelu. Zato je tam vladal pravi preplah. Za primer, da ne bi bilo napovedanega čudeža, so resno grozili otrokom, zlasti Luciji, pa tudi njihovim družinam, da jih bodo pobili in razsekali na kose. Kakšno je bilo razpoloženje v Lucijini hiši, dobro razloži poročilo takrat že poročene Lucijine sestre Marije dos Anjos:
»Mojo družino je to zelo skrbelo. Kolikor bliže je bil 13. 10., toliko bolj smo prigovarjali Luciji, naj ne vztraja tako trmasto pri svojih trditvah, ker bo to škodilo njim in nam in bomo trpeli vsi zaradi vsega tega, kar so si izmislili. Oče je bil neznosen. Kadar je pil žganje, ga je bilo težko prenašati. Vendar je nikoli ni udaril. Več kazni je prejela od matere.
Z namenom, da bi prestrašili nas in otroke, so govorili, da bodo nastavili bombe. Nekateri ljudje so nam rekli:
'Če bi bili otroci naši, bi jih zaprli v sobo za toliko časa, da bi vse preklicali.'
'Kaj bo z nami vsemi!'
Tudi sosedje so govorili:
'Bomba bo razbila vse naokoli … Vašo hišo in naše hiše.'
Nekdo je svetoval materi, naj bi peljala Lucijo kam daleč, kjer bi ji nihče ne mogel ničesar storiti. Kolikor glav, toliko nasvetov. Vsakdo je dal kakšen svet, zato nismo vedeli, kaj naj storimo. Mati je tarnala:
'Če se res prikazuje naša Gospa, bi že bila lahko naredila čudež. Lahko bi odprla kakšen studenec ali kaj podobnega. Kadar dežuje, ostane samo nekaj kapljic vode. O, kaj bo iz tega!'
Samo otroci se niso bali. Nekaj dni pred 13. 10. sem šla k njim k vodnjaku in jim rekla:
'Vi torej še ne marate priznati, da v Irijski globeli niste videli ničesar? Naokoli že govorijo, da nastavljajo bombe, ki bodo podrle naše hiše. Lahko poveste samo meni. Jaz bom povedala gospodu priorju, on pa bo oznanil izpred oltarja. Hočete, da grem? Hočete?
Lucija je nagrbančila čelo in molčala. Jacinta pa se je jokala in mi z otroškim glaskom odgovorila:
'Prav! Ampak mi smo videli'« (CP 175–176).

Lucijina mati se je zelo bala, kaj se bo zgodilo 13. oktobra. Zato je 12. oktobra zgodaj zbudila Lucijo in ji rekla:
»Lucija! Dobro bo, če se greva spovedat. Pravijo, da bomo morali jutri v Irijski globeli umreti. Če Gospa ne bo naredila čudeža, nas bodo ljudje ubili. Zato je bolje, da se spoveva, da bova pripravljeni na smrt.«
Lucija ji je mirno odgovorila:
»Če greste k spovedi, grem z vami, a ne zavoljo tega. Nič se ne bojim, da bi nas ubili. Sem do kraja prepričana, da bo Gospa jutri naredila vse, kar je obljubila.« Mati je odnehala in nista šli k spovedi (CP 176).