Doktor Gregorij Fedran je bil že dolga desetletja stiški zdravnik. Bil je zelo priljubljen pri ljudeh. Imeli so ga radi in so mu zelo zaupali. Njegovo zdravniško znanje je bilo zelo obsežno. Manjše operacije je naredil kar sam, doma v svoji ordinaciji. Šele ko je bolezen ali poškodba presegla njegove moči, je bolnika poslal v Ljubljano. Bil je poročen. Njegova žena je bila tiha in mirna. Stala mu je ob strani v vseh težkih trenutkih. Zelo se je zanimala za glasbo. V stanovanju sta imela klavir. Pogosto je sedla za klavir in v čudovitih melodijah odplavala v dalje. Z glasbo si je krajšala dneve in večere, kadar je mož moral obiskovati bolnike, ki so klicali na pomoč.
Zdravnik je bil veren mož. Zavedal se je, da je kot zdravnik veliko prejel od Gospoda. Hotel je biti ljudem kot Simon iz Cirene. Na vse načine jim je skušal lajšati bolečine in jim pomagati nositi križ trpljenja. Za zgled sta mu bila stanovska tovariša, mučenca sveti Kozma in Damijan. Bila sta zdravnika, ki sta vse delala v Božjo slavo. Nikoli nista sprejela plačila za svoje delo. Tudi doktor Fedran je naredil vse za čim manjše plačilo. Zavedal se je, da je lahko bolezen v družini velik križ, še zlasti za revne družine. V samostansko družino je rad zahajal. Velika prijatelja sta si bila z opatom Avguštinom. Pogosto sta se dolgo pogovarjala. Vesel je bil njegovih pobud za napredek stiškega samostana. Trudil se je, da bi menihom čim bolj pomagal ohranjati zdravje. Nekatere mlade patre je zelo zanimalo zdravnikovo delo. Mladi pater Simon Ašič ga je pogosto vpraševal o zdravilnih zeliščih. Zbiral jih je in pripravljal za čaje. Imel je kar čedno zalogo, tako da jih zdravniku ni bilo treba prinašati s seboj.
Svetoval je opatu Avguštinu, naj za tuberkulozne bolnike napravijo posebno hišico na drevesih. Na klavzurnem vrtu pri ribniku so rasle lepe smreke. Bilo jih je kakih deset. Niso bile daleč narazen. Krošnje so se jim lepo razrasle in naredile čudovito senco. Zdravnik je svetoval, naj v krošnjah smrek naredijo leseno hišico s posteljo in klopjo. Vanj naj hodijo za tuberkulozo bolni menihi. Vonj po gozdu in smrekah takim zelo koristi. Tudi vse bolnišnice za pljučne bolezni so običajno gradili v smrekovih gozdovih.
Bratje mizarji so postavili med smreke močno lestev in v krošnjah naredili lepo in prostorno hišico. Bila je odprta. Okna je bilo sicer mogoče zapreti, a zaradi bolnih je bilo bolje, da so vdihavali osvežujoči vonj smrek. Ko je bilo toplo, so tisti, ki so bili bolni, v njej počivali. Tudi ponoči je bilo mogoče prespati v hišici. Imela je streho in eno posteljo. Ko so bile tople noči, je bila hišica redno zasedena.
Zdravniku je bilo všeč, da je opat Avguštin tako resno sprejel njegov nasvet. Bilo mu je težko, da so že toliko mladih menihov, ki so imeli še vse življenje pred seboj, položili k večnemu počitku. Pogosto je svetoval opatu, naj menihom da narediti tanke in lahke habite. Poleti je težko delati v debelih in težkih redovnih oblekah. Posebej so trpeli tisti, ki so delali na travnikih in na polju. Bili so popolnoma premočeni. Ko pa so prišli med hladne samostanske zidove, so se prehladili in se nalezli jetike. Kolikor je bilo mogoče, je opat upošteval zdravnikove nasvete. Toda brez redovne obleke pa le niso smeli delati. Te, ki so zboleli, je večkrat obiskoval in jim svetoval različne reči, da bi se bolezni, kolikor je bilo mogoče, upirali.
Doktor Fedran je bil zdravnik z vsem srcem. Dobro se je zavedal, kaj je prisegel, ko je postal mlad zdravnik. Vedel je, da ga zaprisega obvezuje. Zanj Hipokratova prisega ni bilo samo simbolično dejanje. Pomenila mu je enako kot redovnikom večna zaobljuba. Razumel je, da je obljubil, da bo varoval življenje in po svojih najboljših močeh pomagal zdraviti. Tudi svojih mej se je zavedal. Po zgledu svetih bratov Kozma in Damijana se je zavedal, da je zdravje v Božjih rokah. Zdravnik je samo tisti, ki neguje, zdravi pa Bog, od čigar vse zdravje prihaja.
Če je le bilo mogoče, je vsako leto poromal skupaj z ženo na bližnjo Krko, kjer je bilo daleč naokoli znano svetišče svetih bratov Kozma in Damijana. Njuni priprošnji je izročil svoje zdravniško delo, da bi bil z Božjo pomočjo čim bolj uspešen.
Brat Celestin je spet odprl oči. Pater Placid je opazil. Vprašal ga je: »Ali vas zelo boli?«
»Pravzaprav ne čutim tako velike bolečine. Zdi se mi, da postajam zaspan,« je komaj slišno odgovoril brat Celestin.
»Veliko krvi ste izgubili, zato pa postajate zaspani,« ga je poučil pater Placid.
»Smo že na Škofljici,« je še dodal mladi menih.
»Ali je odrezana roka ostala doma?« je tiho vprašal poškodovani menih.
»Da, doma smo jo pustili. Nevarno bi bilo, da se kaj prisadi, če bi jo hoteli prišiti nazaj,« ga je poučil pater.
Zajel je sapo in mirno nadaljeval: »Brat Celestin, danes so zdravniki že tako spretni, da vas bodo lepo operirali. Roke sicer ne bo več, a gotovo vam bodo naredili protezo, da boste lahko še marsikaj naredili.«
»Saj veste, da sem proteze že vajen. Brez noge sem že od svojih najlepših fantovskih let.«
Pater Placid ga je komaj razumel, tako tiho je izgovoril zadnje besede. Bolnik je nagnil glavo in zadremal, naslonjen na mladega sobrata.
Doktor Fedran je nekajkrat močno zatrobil, da si je pridobil prednost. Bližala sta se bolnišnici. Zdravnik je bil vajen takih primerov. Ustavil je pred sprejemnico za nujne primere. Sestre usmiljenke so jih prijazno sprejele. Hitro jim je razložil, da je primer zelo nujen. Bolnik je izgubil veliko krvi in je že malo omotičen. Potrebna bo takojšnja operacija in transfuzija krvi, da bo bolnik prišel k sebi.
Brata Celestina so urno naložili na bolniški voziček. Pater Placid ga je še enkrat potolažil:
»Brat Celestin, lepo vas bodo oskrbeli. Tudi dobre sestre so okoli vas. Ne bo vam težko. Ko bo mogoče, vas pride kateri iz samostana obiskat.«
Redovni brat se je skušal rahlo nasmejati. Pomahala sta mu v slovo. Sestre so ga odpeljale v prosto operacijsko sobo. Vse so pripravile za operacijo. Previdno so mu odstranile habit. Odeja in rjuhe, v katere je bila roka zavita, so bile precej prepojene s krvjo. Na poti je izgubil veliko krvi. Ena izmed sester je šla iskat zdravnika kirurga, ki je bil še prost. Na kratko mu je razložila, kakšno je stanje. Kirurg se je hitro pripravil in odšel v operacijsko sobo. Brat Celestin je bil že pripravljen za operacijo. Zdravnik je začel v Božjem imenu. Skupaj s sestrami so se zbrano pokrižali in začeli opravilo.
Tiho je bilo v dvorani. Samo tu in tam je bilo slišati tihe besede, ki jih je izrekel kirurg. Kateri od sester, ki so pomagale, je naročil, kako naj pomagajo ali katero orodje potrebuje.
Po operaciji je brat Celestin ostal nekaj tednov v bolnišnici. Rana se mu je lepo zacelila, tudi šive so mu že pobrali. Večkrat na teden so ga obiskali domači sobratje. Tisti, ki so stanovali v Slomškovem zavodu na Poljanski cesti, pa so prihajali bolj pogosto.
Brat Celestin je hitro prišel k sebi. Kmalu je bil spet dobre volje. Tudi sestre so ga bile vesele, saj je na druge bolnike v sobi zelo dobro vplival. Pogosto so kar pozabili na tegobe, ki so jih pestile. Prisluhnili so bratu Celestinu, ki je znal marsikaj pripovedovati. Govoril jim je o prvi svetovni vojni pa tudi o življenju v stiškem samostanu. Zvečer, ko so drugi že zaspali, je vzel v roko rožni venec ter tiho molil za svoje sotrpine in za stiške menihe, ki doma pridno nadaljujejo svoje delo. Svoje bolečine in trpljenje je daroval za blagor domovine in stiškega samostana.
Po nekajtedenskem okrevanju so ga odpustili domov. Brat Hijacint ga je prišel iskat in ga odpeljal domov. Ni še dobil proteze, ker je bila rana preveč boleča. Potrebno bo kakšno leto, da se vse zaraste in utrdi. Bolečine bodo počasi ponehale, so mu dejali zdravniki. Paziti je moral, da se ni kam udaril, kar je močno zabolelo. Doktor Fedran ga je hodil pregledovat in mu svetoval, kaj naj počne, da bo najbolje. Svetoval je, naj mu v kuhinji skuhajo velik lonec kamilic. Te naj ohladijo, da bodo mlačne. V kamiličnem čaju naj vsak dan razgibava roko, da se bo sklep v laktu čim bolj razgibal. V času, ko je bil v bolnišnici, mu je sklep precej otrdel.
Brat Celestin se je trudil, da bi čim bolj izpolnil zdravnikova naročila. Kmalu je opazil, kako postaja sklep vedno bolj gibljiv. Pogosto je šel ven med druge brate, ki so pridno delali. Ni pozabil na mesarijo in sodelavce. Hodil jih je obiskovat. Gospod Bubeniček, ki je bil vodja mesarske delavnice, je poostril varnostne ukrepe. Naročil je, da je treba izključiti glavno stikalo za stroje, kadar jih čistijo.
Tudi za brata Celestina se je življenje počasi vračalo v normalne tire. Delati seveda ni mogel veliko, a bil je pogosto med brati. Več časa je posvetil molitvi. Veliko rožnih vencev je zmolil vsak dan. Kolikor je mogel, si je poskušal pomagati tudi s poškodovano roko. Zato se mu je okrepila. Spoznal je, da bo kljub poškodbi in invalidnosti lahko še marsikaj naredil. Bil je mož, ki je imel v sebi veliko življenjske moči. Pogosto je kar prekipeval od delavnosti. Vedno nove ideje so mu prihajale na misel in veliko je bilo uporabnih.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar