Duhovnik se urno opravi, odpre hišna vrata in zapazi v temi pred vrati staro gospo. Pohiti v cerkev, vzame Najsvetejše in odhiti proti omenjeni hiši. Bila je temna noč in silno je lilo. Črno oblečena gospa pokaže duhovniku vrata pri omenjeni hiši in izgine za vogalom.
Duhovnik potrka – nič glasu. Potrka drugič – vse tiho. Zapazi hišni zvonec in močno pozvoni. V prvem nadstropju se tedaj odpre okno in starejši gospod se oglasi. Duhovnik mu zakliče: »Pozvan sem k bolniku, ki je v tej hiši. Z Bogom prihajam.« – »Vi se motite,« odgovori gospod ob oknu, »v tej hiši ni nihče bolan. Pa vam odprem vseeno, da tu prevedrite, ker strašno lije.«
Stari gospod mu odpre vrata in ga povede v svoje stanovanje. Duhovnik shrani Najsvetejše, prižge luč in odide za gospodom. Stopi v njegovo sobo, kjer je še gorela luč. Gospod je bral, ker ni mogel zaspati tisto noč. Kaplan opazi na steni podobo Matere Božje in pred njo prižgano lučko. »Ej, saj sem prišel med pobožne ljudi!« pripomni gospodu. A staremu možu se obraz zmrači in odvrne: »Motite se! Za vero in verske dolžnosti se že dolgo ne brigam. Nepotrebne skrbi! Ali tole podobo so moja mati imeli v čislih. Na smrtni postelji mi je še žena naročala, naj vendar sleherni večer prižgem luč pred to podobo. Obljubil sem umirajoči, no pa sem obljubo tudi držal. Tamle na steni je pa podoba moje pokojne matere, poglejte!« Duhovnik pogleda sliko – a v hipu ostrmi. »Ravno tale gospa me je nocoj poklicala,« pripomni staremu gospodu, »ravno tale gospa me je poslala sem! Prav taka je bila!«
Gospod kaplan razloži gospodu ves dogodek. Starega moža prevzame groza. Silno ostrmi. – Tedaj pa ljubeznivo dostavi duhovnik: »Ljubi gospod, glejte, Zveličarja imam s seboj, dobrega Pastirja, ki išče izgubljene ovce. Naj ga ne nesem zastonj nazaj! Dajte, opraviva sveto spoved in spravite se z ljubim Bogom! Spovem vas in obhajam. Vrnite se v tej noči nazaj k Jezusu!« Stari gospod se je branil in branil. A duhovnik ni odnehal, dokler ni gospoda spovedal in obhajal. Solznih oči je stari mož po dolgih letih spet prejel Zveličarja v svoje srce. O, kak rajski mir se mu je vrnil v dušo!
Mladi duhovnik se poslovi ves srečen. Ko pa zjutraj pride v zakristijo, mu pove cerkovnik, da je proti jutru nenadoma umrl neki gospod v hiši št. 46. Zadela ga je možganska kap. – Bil je prav tisti gospod, ki je ponoči še zdrav prejel svete zakramente.
Ni komentarjev:
Objavite komentar