BESEDA O BOGOSLUŽJU Za človeka gre

Cerkveno leto prav razume in se dejavno vanj vključuje le veren človek. Tudi ta človek je pogreznjen v današnjo razrvano dobo in več ali manj na sebi občuti vse njene tegobe: zakopanost v skrbi tega sveta, pomanjkanje časa in zanimanja za duhovno, doživljanje nesmiselnosti in praznine življenja.

Temu človeku je lahko v veliko pomoč prav cerkveno leto s svojim bogoslužjem v ožjem in širšem pomenu. »Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote,« je rekel Jezus (Mr 2,27). Cerkveno leto s svojim bogoslužjem je zaradi človeka. Reševati hoče človeka. Kako to, da ga človek doživlja kot težko breme? Kako to, da doživlja, kakor da je on zaradi sobote? Da je na svetu zaradi cerkvenega leta, zaradi mašne daritve, h kateri je primoran hoditi? Da na cerkveno leto gleda kot omejevanje svoje svobode?

V človeku je vendar psihološka potreba po praznovanju. Človek potrebuje prekinitve delavnika, potrebuje neko vnaprej določeno obrednost. Kot družbeno bitje je navezan na neko obrednost tudi zaradi medsebojnega povezovanja. Niso dovolj le spontane kretnje. Biti mora tudi nekaj stalnega, določenega. Brez obrednosti ni praznika. Cerkveno leto omogoča to obrednost.

Ruski teolog Sergej Bulgakov je zapisal, naj bodo prazniki cerkvenega leta »veselje Cerkve«. Zakaj jih marsikateri današnji kristjan ne sprejema z veseljem? Živa vera v navzočega Gospoda, trdno upanje vanj in goreča ljubezen do njega vodijo do veselja. Kdor se veseli srečanja z Gospodom, se bo veselil vsake nedelje, vsakega praznika in vsakega časa v cerkvenem letu.

p. Anton