Leta 1884 je v časopisu Slovenec izhajal potopis z naslovom Od Brezja do Zatičine, ki ga je pisal Andrej Adamič, bogoslovec z Muljave. Opisoval je zanimive kraje, običaje in ljudi ob svoji poti. Tako se je v Gorenji vasi spomnil bratov Kastelic, vulgo Glavič. Mihaelu, narodnemu buditelju in pesniku v čast, je Prešeren napisal sonet, kjer pravi: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi.« No, bogoslovec Adamič pa si je zapomnil mlajšega brata Jožefa. Takole piše: »Rajnki Glavičev Jože (1800–1874), vso belo glavo je že imel in nad sedemdeset let se je ubijal na svetu, pa se je še zmerom rad imenoval 'fanta', ker se ni bil oženil. Njegov brat Anton je bil pa ravno tak fant. Kadar sta se klicala, nista si rekla drugače kakor: 'Ti, fant!' Če sta se sprla, ta čas je bilo pa: 'Primaruš, fant!' Pa tako hudo sta že malokdaj klela. Pri nas so poprej drugače kleli, kakor zdaj. Napredek mora biti povsod. Poprejšnji rod je poznal le lahke kletve, sedanjemu pa to ne ugaja več, je prestaro in preslabo. Njega dni je bilo za navadne vsakdanje potrebe čisto zadosti: 'Pajk po dolini, volk te podiši, buzarona ali kaj tacega. Za kaj hujega služil je: Tresek, klek, spak, budnik, zelenec, prikazen in kar je tacih pomočnikov in pomočnic. 'Zlod, hudiman, pošast, primaruha, primojkuš, – to je pa zadostovalo že za najsilneje prepire in celo v tepežu se je shajalo s tem. Zdaj pa ljudje že vsem besedam pridevajo tistega neprikladnega strica, pred katerim boječemu človeku lasje vstajajo pod klobukom, neboječi pa mu ponujajo svojo dušo, kakor Jud na sejmu svojo oprhnelo robo. To je res žalostno. Otroci znajo izgovarjati to besedo, preden morejo odgovoriti na vprašanje: Kdo te je ustvaril? Človeku kar slabo prihaja, ko vidi, kako se v kakem kotu repenči umazan samosrajčnik in posnemaje stare izgovarja 'dič' in 'duš'.«
V stoletju in pol, ki je minilo od takrat, se ti dve končnici še kar držita, številne stare lepe besede pa so tonile v pozabo.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar