V BUNKERJU »LJUBLJANA«

Brat Celestin je dobil novo zaposlitev z nastankom stiške mesne industrije. Bil je človek, ki se je hitro vsega naučil. Čeprav je imel leseno nogo, ga to ni prav nič oviralo pri delu. Zelo je bil pripraven za vsako delo. V mesariji je delal cele dneve in pomagal, kjer je bilo potrebno. Tu in tam si je vzel čas tudi za svojo čevljarsko obrt. Kadar je bilo treba popraviti čevlje kateremu izmed menihov, se je usedel na čevljarskega kozla.

V mesariji pa je pomagal delati klobase in salame. Hitro se je naučil delati z novimi stroji. Bil je v vsej skupini zelo priljubljen, ker je bil veselega značaja. Rad se je šalil in zmeraj je kaj takega »pogruntal«, da so se lahko vsi nasmejali. Skrbel je za dobro razpoloženje v delovni skupini. Pogosto je rad koga nadomestil, če je bilo treba komu ostati doma. Posebno poleti, ko je bilo veliko dela na travnikih, je rad komu priskočil na pomoč, da je lahko šel kakšno uro prej domov.

Tudi nekega poletnega dne je bilo tako. Delavcem se je mudilo domov, ker so imeli veliko dela s spravilom krme na travnikih. Brat Celestin je obljubil, da bo sam počistil stroje ob koncu dela. Zato so nekateri lahko šli prej domov. Pri delu je bil natančen, zato je stroje temeljito očistil. Tisti dan se je ukvarjal s čiščenjem stroja za rezanje mesa. Meso so lepo zrezali, da so pripravili maso za klobase in salame. Tu in tam se je kakšno žilavo meso navilo okoli osi, zato je bilo treba z roko seči globoko v žrelo stroja in z malim nožičkom porezati kite. Brat Celestin se tega nikoli ni branil. Zavihal je rokave visoko in pogumno segel v globino stroja. Porezal je kite in očistil os, na katero se je žilavo meso navilo.

Tega dne je bil stroj v dobrem stanju. Ko je še mlel meso, je po šumih, ki so prihajali iz stroja, ugotovil, da je os lepa in se ni nič nanjo navilo. Toda čut za čistočo mu je narekoval, da bi bilo kljub temu dobro seči v stroj. Zavihal je rokav na desni roki in segel daleč v notranjost stroja. Otipal je os. Bila je čista. Roko je imel nameščeno med nože. Te se je dalo tako namestiti, da se je med čiščenjem lahko seglo do globine stroja. Nič posebnega ni ob tem opravilu premišljeval. Drugi delavci so čistili druge stroje in tla po mesarski delavnici. Nenadoma pa je brat Celestin začutil, da se noži premikajo. Stroj je bil v pogonu. Zakričal je na ves glas. V trenutku je začutil, kako mu stroj stiska roko. Zakričal je še enkrat zelo naglas, da so se vsi delavci zdrznili. Hiteli so izključit glavno stikalo, da bi ustavili stroj.

Brat Celestin je imel roko ukleščeno v stroju. To so bili zelo kratki trenutki, a njemu se je zdelo, da so trajali vso večnost. Čutil je, kako se je nož že dotaknil roke. Njegova ostrina ga je rahlo zarezala. Roke ni mogel umakniti. Potem se mu je zdelo, kot bi s kurjim peresom zarisal okoli roke. Nenadoma je začutil vročino nad zapestjem. Stroj se je že ustavil, a je bilo prepozno. Potegnil je roko ven. Močno je krvavela. Približno deset centimetrov nad zapestjem je bila odrezana. Pogled na lastno roko, ki je bila popolnoma drugačna, kot jo je bil vajen videti, je bil grozen.

Drugi delavci so se hitro zbrali okoli njega. Skušali so mu pomagati. Roka je čedalje bolj krvavela. Iz omarice za prvo pomoč so hitro prinesli povoje in začeli povijati roko. Zelo na trdo so zavili, da bi čim manj krvavela. Eden izmed delavcev je hitro stekel v samostan, da bi povedal, kaj se je zgodilo. Ko je pridirjal na Polževo dvorišče, je bil stiški zdravnik dr. Gregorij Fedran ravno tam. Bil je pri enem izmed bratov, ki je bolehal za tuberkulozo.

Delavec je ves iz sebe vpil: »Bratu Celestinu je odrezalo roko!«

Zdravnik ga je ves zgrožen gledal in hitro vprašal: »Kje je brat Celestin?«

»V mesariji,« je zadihano odgovoril delavec.

Zdravnik je pograbil torbo in tekel v mesarijo. Poznal je stiški samostan, zato mu je ni bilo treba iskati. Čez podhod je tekel in čez vrt prispel do zadnjega vhoda v delavnico. Takoj, ko je vstopil, je našel skupino delavcev, ki se je gnetla okoli brata Celestina.

»Kaj se vam je zgodilo?« je začudeno vprašal zdravnik.

»Roko mi je odrezalo,« je s slabotnim glasom odvrnil brat Celestin.

»Ali je popolnoma proč?« se je zanimal zdravnik.

»Da, do konca je odrezalo. Drugi del roke je ostal v stroju,« je odvrnil eden izmed delavcev, ki je podpiral brata Celestina.

Zdravnik je hitro pomislil, da oni drugi del, ki je v stroju, ne bo več uporaben. Prišel je v stik z živalskim mesom in mastjo, zato je že okužen in bi hitro začel propadati. Nevarno bi bilo, da bi se prisadil in bi dobil še tetanus.

»Treba bo kar se da hitro v Ljubljano k sestram usmiljenkam v bolnišnico,« je dejal zdravnik. Hitro je še pristavil: »Treba ga bo peljati, da bi klicali rešilni avtomobil, bi bilo lahko preveč nevarno. V tem času bi lahko izkrvavel in umrl.«

»Hitro poiščite domač prevoz. Ali je brat Hijacint doma? On bi lahko peljal.«

V tem trenutku je prišel v delavnico pater Placid, ki je bil ekonom. Na Polževem dvorišču je slišal kričanje. Hitro je šel pogledat, kaj je narobe. Našel je delavca, ki je ves bled jecljal, da je bratu Celestinu odrezalo roko. Komaj je znal povedati, kje se je to zgodilo. Ko je pater Placid zvedel, da se je nesreča zgodila v mesariji, je brž pohitel tja. Našel je gručo delavcev in zdravnika Fedrana, ki se je trudil, da bi roko čim bolj tesno povezal in tako preprečil odtekanje krvi. Ko je ta videl patra Placida, je hitro vprašal, ali bi ga lahko kateri od bratov peljal v bolnišnico.

Pater Placid je zaskrbljeno povedal: »Brat Hijacint je šel po kosilu iskat v Krajino neko staro kljuse, ki bo za ribe. Brat Nivard pa se še ni vrnil s terena, kjer pobira mleko.«

»Torej ni nobenega domačega prevoza?« je zaskrbljeno ugotovil doktor Fedran.

»Trenutno ni nikogar,« je odvrnil pater Placid.

Zdravnik je nekoliko zamižal in premislil. Po kratkem premoru je rekel: »Tu gre za življenje. Treba je hitro ukrepati. Jaz sam ne morem narediti nič več, kot da temeljito povežem roko.«

»Jaz sam ga bom peljal. Vi, pater Placid, pa boste šli z menoj,« je odločno ukazal doktor Fedran.

Pater Placid je prikimal in privolil, da bo spremljal brata Celestina v bolnišnico.

Doktor Fedran je ukazal, naj ga primejo pod ramena in ga pomagajo nesti na Polževo dvorišče. Delavci so ga prijeli in nesli ven na vrt. Doktor Fedran je šel zraven in roko brata Celestina držal, kolikor je bilo mogoče visoko. Na ta način bi preprečil močno krvavenje.

Na Polževem dvorišču je še stal zdravnikov avtomobil, ki je imel na stežaj odprta vrata. Ko so prinesli brata Celestina, se je zbralo že kar nekaj menihov. Tudi opat Avguštin je zvedel, kaj se je naredilo. Doktor Fedran je ukazal, naj ga kolikor mogoče udobno namestijo na zadnji sedež. Pater Placid je sedel poleg njega in ga podpiral.

Rokav habita je bil v napoto, zdravnik ga je kratko malo odrezal. »Sedaj je vse drugo bolj pomembno kot obleka.«

Menihom, ki so stali brez besed ob avtomobilu, je dejal: »Hitro prinesite nekaj odej in kakšno rjuho. »Roko bomo podložili in jo ovili z rjuhami, da bo vsaj malo krvi popilo.«

Doktor Fedran je zaloputnil vrata in urno sedel v avto. Eden od bratov je hitro šel odpirat velika dvoriščna vrata. Zdravnik je odprl okno in opatu Avguštinu povedal: »Enega izmed bratov pošljite k moji ženi Sonji, naj ji pove, kaj se je zgodilo. Ni prav, da bi bila v skrbeh, ko se ne bom vrnil pravočasno.«

»Gospod doktor, takoj pošljem katerega k vam domov, da obvesti vašo gospo,« je odvrnil opat Avguštin.

Zdravnik je pognal avtomobil v tek. Skozi velika vrata je zapeljal na cerkveno dvorišče. Mimo mlekarne in »peričine« hiše je peljal pod obok starega vhodnega stolpa. Zavil je ob potoku in samostan je začel ostajati v daljavi. Na srečo takrat ni bilo veliko prometa. Avtomobilov tako in tako ni bilo veliko. Ker je bilo zgodnje poletno popoldne, še ni bilo na cesti vozov, ki bi prevažali krmo.

Pater Placid je sedel ob bratu Celestinu in ga podpiral. Bil je tih. Skozi prste mu je drsel rožni venec. Želel je z molitvijo pomagati ponesrečenemu sobratu, da bi Bog storil, da bi brat Celestin čim manj trpel.

Avtomobil se je že vzpenjal v višnjegorski klanec. Za njima se je valil cel oblak prahu. Cesta je bila čisto suha, saj že dobra dva tedna ni deževalo. Zdravnik je vozil kolikor mogoče hitro. Ni gledal, koliko jih je treslo, saj je bilo potrebno, da brat Celestin čim prej prispe v operacijsko dvorano. Tam ga bodo ljubljanski kirurgi uredili, kolikor bo mogoče.

Brat Celestin je mirno sedel naslonjen na patra Placida. Ustnice so se mu gibale. Videti je bilo, da tudi on moli rožni venec. Oči so mu padle skupaj. Ni veliko stokal od bolečine, temveč je tiho in vdano prenašal. Sobrat ga je občasno pogledal. Brat Celestin je odprl oči in se zagledal v patra Placida. Trudil se je, da bi kaj povedal. Mladi menih je postal pozoren.

Z upadlim glasom je brat Celestin rekel: »Sedaj bom imel takšno roko, kot so jo imeli nekateri vojaki v prvi svetovni vojni.«

»Nič hudega, brat Celestin, samo da ostanete pri življenju,« je odvrnil pater Placid.

»S tako roko ne bom mogel več veliko delati,« je zaskrbljeno ugotovil brat Celestin.

»Brat Celestin, nič hudega, če boste manj naredili z rokami. Še vedno boste lahko veliko molili,« ga je potolažil sobrat.

»Molil sem pa vedno rad,« je tiho dodal brat Celestin.

Nastala je kratka tišina. Zunaj je ropotal gramoz, ki se je izmikal izpod koles. Zdravnik je bil napet. Nagnjen je bil malo naprej in z močnim prijemom držal volan. Ob pogledu nanj je bilo videti, kot da vozi neprecenljiv zaklad, ki ga je treba čim prej spraviti na varno.

p. Branko Petauer