Mislim, da obstajata dve vrsti vidnosti. Prva je, da te opazijo ljudje, ker jim bodeš v oči. To je lahko mnogokrat tudi iz napačnega nagiba. Nekateri se potrudijo, da so opaženi tudi tako, da delajo slabo. Da ljudje o njih govorijo, ker so ravnali tako, da se je zganila vsa družba. Njihova slaba dejanja so zbudila družbo, jo pretresla in prevetrila. Da, ti ljudje so postali v družbi vidni. Družba ve zanje. Ve, da obstajajo.
Lahko pa kdo postane viden tako, da se trudi narediti nekaj velikega. Da poje, da dobro igra in se uveljavi v svetu kot slaven zvezdnik. Tudi pri takem iskanju prepoznavnosti je lahko zadaj veliko sebičnosti. Hočeš se zato uveljaviti, da bi med ljudmi nekaj pomenil, da bi bil občudovan. Da bi bil mnogim zgled, da bi ljudje o tebi govorili. Ob takih ljudeh se običajno lahko začuti njihova dvoličnost. V svetu imajo dober sloves, veliko se o njih govori kot o velikih zvezdnikih. Veliko ljudi posluša njihove pesmi, se oblači tako, kot se oni oblačijo. Skratka so neke vrste zgled, kako biti opažen, slaven, velik. Pogosto se lahko zgodi, da so ti ljudje v srcu prazni, ubogi. Denar in slava, ki jih obdajata, jim končno ne ponudita odgovorov na njihova najgloblja pričakovanja. V privatnem življenju se pogosto počutijo osamljene, prazne, zato segajo po sredstvih, ki prinašajo navidezno srečo in blaženost. Posegajo po mamilih vseh vrst.
Torej jih vidnost in opaženost ne osrečuje v globini njihovega bitja. Da, iskali so jo na napačni strani. Iskali so jo samo pri ljudeh. Kaj ti pomaga, če danes ves svet govori in piše o tebi. Jutri pa boš pozabljen in tvoje pesmi, tvojega dejanja se nihče ne bo več spominjal. Prišel bo drugi, ki bo nekoliko bolj izviren ali prodoren ter bo kaj hitro osvojil srca ljudi. Vse bo drlo za njim. Na vsakem koraku bodo peli njegove pesmi, se oblačili kot se on oblači, ga posnemali. Toda z njim se bo zgodilo enako. Utonil bo v pozabo.
In še druga vrta opaženosti! Ta ni v tem, da bi te opazili ljudje, pomembno je v tem, da te opazi Bog. Torej je potrebno hiteli proti siju njegovega obličja. Očetovo obličje sije tudi zato, da bi privlačilo ljudi. Pa ne tako kot metulje! Pridejo k siju svetilke pa nič nimajo od tega. Očetovo obličje sije zato, da bi ljudje ob njem doživeli sprejetost, ljubezen in izpolnitev najglobljih hrepenenj. Sij Očetovega obličja ni samo sij, ki privlači. Je predvsem sij, ki izpolnjuje, ki daje. Sij Očetovega obličja je svetloba, ki si jo človek v najgloblji notrini srca želi.
V srcu je kot nek spomin, ki privlači, kot nek okus, ki te vleče, da ga iščeš. Neko hrepenenje, ki te vodi k iskanju. Kot nekaj, kar že poznaš, kar ti ni tuje.
Nastajali smo v siju Očetovega obličja. Ko nas je Bog ustvarjal, nas je gledal, gledal z ljubeznijo. Njegovo obličje je sijalo na novo ustvarjenega človeka. V njegovo dušo se je sij Očetovega obličja zapisal kot nekaj prijetnega, privlačnega, domačega. To človek nosi v sebi. In spomin na to ga vedno znova kliče na pot iskanja Očetovega obličja. V siju Očetovega obličja človek začuti svoj dom, svoj košček nebes.
Ta spomin na lepoto Očetovega obličja človeka kliče na pot k Njemu. Zato hiti k tej svetlobi. V svetlobi Očetovega obličja človeku zasije pravi dan, sebe vidi v pravi luči in tudi druge je sposoben videti. Pa ne samo takšne, kot so na prvi pogled, marveč takšne, kot jih vidi Oče. Sijaj Očetovega obličja je sijaj, ki ne razsvetljuje samo površja, osvetljuje tudi globine srca.
V soju Očetovega obličja zažari vse stvarstvo v pravi luči. Zato človek lahko vidi sebe, druge in vse, kar ga obdaja. Sij Očetovega obličja odpira oči in razsvetljuje srce. V siju Očetovega obličja postajam viden. Vidijo me drugi, vidi me Oče. Toda ta vidnost, ta opaženost ni tista, ki bi budila sebičnost v človekovem srcu. To je opaženost, ki kliče k temu, da bi tudi bližnje naredila vidne. Z drugimi besedami, to je opaženost, ki kliče k služenju. Prepoznavna je v služenju.
Tako so bili prepoznavni svetniki, božji ljubljenci. Niso iskali slave pri ljudeh. Želeli so biti prepoznani pri Očetu. Šli so za najglobljim hrepenenjem svojega srca in dospeli k Očetu, ki jih je čakal. Pričakoval jih je, svetil jim je.
Zdi se mi, da je človekovo življenje kot neke vrste izgubljenost v svetu. Položen si bil v svet, a v srcu ti je ostal spomin na sijaj Očetovega obličja, spomin na lepoto pravega doma. Zato te vse življenje vleče v ta pravi dom. Pot življenja na svetu je iskanje Očetovega obličja. Drobna lučka vedno sije, prijeten spomin vedno privlači. A v svetu je še veliko drugih luči, še mnogo drugih mikov, ki privlačijo. Če človek ne zna razlikovati, kaj je prava luč, se lahko zgodi, da teče v napačno smer. Zgodi se, da spregleda sij Očetovega obličja, da zbledi spomin na pravi dom. Toda kljub temu išče, hrepeni in se trudi najti objem domačnosti, toplino naročja, ki greje. A najdena toplina ni vedno tista, ki greje. Domačnost ni vedno tista, ki sprejema in neguje. Napačen izbor je lahko navidezna toplina, navidezen dom. Ta lahko oropa. Namesto, da bi v objemu prejel in začutil toplino, te še bolj ohladi in ti vzame še tisto malo topline, ki ti je grela srce.
Napačna izbira lahko vodi v osamljenost, čeprav iščeš družbo, te lahko ohladi, pa čeprav bi se rad ogrel. Tako lahko človek blodi v iskanju tega, kar bi ga v njegovi notranjosti potešilo. Postaja hladen, postaja izgubljen. Da, izgubljen, toda ne popolnoma. Oče še vedno čaka, da se iskalec vrne. Očetovo obličje še vedno sije v temine človeškega dne, da bi spregledal in opazil sij njegovega obličja. Da bi opazil sij domačega ognjišča. Saj je Očetov objem, kakor toplina domačega ognjišča.
Oče čaka in gleda v daljave. Vidi sina, ki hodi po poteh tega sveta, vidi sina, ki tava v teminah in hladu posvetnosti. Želi ga zopet prižeti k srcu in ga ogreti v svojem objemu.
Izgubljeni sin je začutil, da tava v temi. Začutil je, a je ostal sam brez Očetove bližine. Toda spomin na sij Očetovega obličja – hrepenenje po Očetovem objemu – ga je vlekel nazaj, nazaj k Očetu. Čutil je breme, ki si ga je naložil v tem svetu. Čutil je, da je izdal Očetovo ljubezen. Toda spomin, kako lepo mu je bilo pri Očetu, ga je klical nazaj k domačemu ognjišču. Zavedal se je, da je nevreden, da bi zopet užival toplino Očetovega objema. Ni več mogel zdržati v temi, želel je priti vsaj v bližino Očetovega obličja. Da bi bil zopet obsijan z vsaj enim malim drobcenim žarkom, ki izhaja iz Očetovega obličja.
Sklenil je, da se bo vrnil. Sklenil je, da bo odložil vso težo greha, ki si ga je naložil na ramena. Toda kako se znebiti teže? Kako odložiti breme greha? Začutil je, da ga samo Očetova beseda more osvoboditi teže njegove zablode. Vstal je in se vlekel k Očetu. Ni upal, da bi bil sprejet kot sin. Želel je samo to, da bi bil lahko deležen samo enega malega žarka, ki sije z Očetovega obličja. Želel si je samo to, da bi ga Oče opazil in ga pogledal. Zdelo se mu je, da ga bo že Očetov usmiljeni pogled osvobodil in mu odvzel težo zablode. Ni pričakoval besede odpuščanja. Želel je biti le kot oni, ki vsak dan delajo v Očetovi hiši.
Bolj ko se je bližal domu, težje je bilo breme, ki ga je nosil. Vedno bolj ga je peklo, da je zapustil svetlobo Očetovega obličja. Obdajala ga je trda tema, a čutil je, da mora nazaj k luči. Luč, luč! Samo to mu je odzvanjalo v srcu. Hotel je luči, hotel je k svetlobi. Dovolj mu je bilo teme. Nikamor ni videl. Taval je in se spotikal. Vsakokrat, ko je želel vstati, je opazil novo luč, je želel življenja v luči. A izkazalo se je, da tista luč, ki si jo je takrat želel, ni bila prava luč. Zasvetila mu je v poželenju, nato hitro ugasnila v še globljo temo. Zdelo se mu je, da umira v temi. Bil je brez vsega. Oropan vsega, le spomin na sijaj Očetovega obličja mu je ostal.
Oče ga je opazil. Začutil je, da se vrača. Začutil je, da mu je težko, da je izgubil vse, kar je imel. Milo se mu je storilo, ko je videl, kako izgubljeni sin leze proti njemu. Vedel je, da je do konca ponižan, do konca ubog. Sklenil je, da bo posvetil v njegovo revščino, zasijal v njegovo temo. Razprl je roke in se sklonil k sinu, ki je bil izgubljen. K sinu, ki je želel samo žarek njegove ljubezni. Objel ga je z obema rokama. Močna roka sinovega Očeta ga je trdo prijela in ga dvignila, materinska roka njegovega Boga ga je božala in mu odpuščala. Zopet je sina obsijal sij Očetovega obličja, obsijala ga je ljubezen ljubljenega Očeta.
Začutil je dom, začutil je ljubezen. Začutil je, da vidi, da zopet vidi okoli sebe. Videl je Očeta, videl je njegove delavce, opazil je brata. Opazil je svojo umazanost, opazil je svojo nebogljenost, opazil je Očetovo lepoto. Njegov obraz je sijal in ga ogreval. Zopet je bil doma, zopet je bil tam, kjer je začel svoje življenje.
Hotel je spregovoriti, hotel prositi odpuščanja. Ni bilo glasu, beseda ni šla iz grla. Samo srce je kričalo: Oče, odpusti mi! Grešil sem! Bal se je, da ne bo zmogel Očetu povedati, po kaj je prišel. Strah ga je bilo, da ne bo ostal za zmeraj v Očetovi hiši. Toda strah je bil odveč. Brezpredmetna je bila skrb. Oče je slišal klic njegovega srca. Slišal ga je, segel mu je v globino srca. Odpustil mu je in ga objel z ljubeznijo. Kako bi mogel ostati hladen ob toliki revščini? Kako bi mogel zapreti srce pred sinom, ki prosi? Sin je klečal pred Očetom in prosil življenja. Prosil je, da bi mu bilo odpuščeno. Oče ga je sprejel, ne samo v bližino svojega doma. Sprejel ga je k svojemu ognjišču, sprejel ga je v svoj objem.
Dal mu je prstan na roke in sandale na noge. Oblekel ga je v svatovska oblačila. Ukazal je, naj pripravijo gostijo. Sin, ki je taval v teminah smrti, je oživel. Tisti, ki je bil izgubljen, je spet najden. Vrnil se je v svetlobo Očetovega obličja, vrnil se je v življenje.
Zadnji od naše skupine sem ostal pri sliki Izgubljenega sina. Da, tudi jaz se bom moral posloviti od nje. Nimam te sreče, da bi lahko ostal pri njej več dni. Da bi počasi pil iz nje tisto, s čimer jo je prepojil ta veliki umetnik. Za trenutek sem lahko prisluhnil molitvi njegovih barv, poslušal govorico njegove vere, ki jo je upodobil na tem platnu.
Toda v življenju je tako. Vsak trenutek je postaja. Ko ga dosežeš, moraš že naprej do naslednje postaje. Prišli smo še do ene velike dvorane s stopniščem. Za tem je sledilo še nekaj sob z različnimi kipi in drugimi umetniškimi predmeti. Nazadnje smo prišli v pritličje v velik obokan prostor. Obok je bil neometan, da so se lepo videle opeke s katerih je zgrajen. Tam je bil oddelek z umetninami iz Egipta. Kar precej jih je bilo. Zdi se, da so carji tudi tam zbirali in kupovali, kar je bilo mogoče kupiti. Še ena soba je bila s predmeti iz Egipta. Potem se je zopet pokazala Laokontova skupina, ki nas je pozdravila že na začetku ogleda. Koliko ur smo prebili v Ermitažu, ne vem. Gotovo jih je bilo kar nekaj. Toda videli smo samo delček tega, kar tam hranijo. Ogledali smo si samo Nevsko smer.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar