Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 29. julij 2020

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (6)


Zatekanje k Marijinemu brezmadežnemu Srcu
(p. Anton Nadrah, nagovor v baziliki 28. 6. 2020)

Smo v baziliki Žalostne Matere Božje v Stični. Spredaj, za oltarjem, Mati Marija drži mrtvega Sina v naročju [vidimo jo na priloženi upodobitvi]. To je zelo zgovorna podoba Najsvetejših Src Jezusa in Marije. Božji Sin v naročju Božje Matere je podoba Jezusovega presvetega prebodenega Srca. Do smrti je izničeno, žrtvovano in darovano za naše odrešenje, za vsakega izmed nas. Zate in zame. Na sebi je Jezus popolnoma uresničil svoje besede: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.« Vsi smo njegovi prijatelji.
Ob smrti Božjega in Marijinega Sina se je tudi Marijino materinsko Srce najbolj razodelo. Nebeškemu Očetu daruje tistega, ki ga je 9 mesecev nosila pod svojim srcem, ga z ljubeznijo pestovala in hranila ter po človeški strani vzgojila za Odrešenika sveta. Njeno geslo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« se je popolnoma izpolnilo. V njej sta se združili največja ljubezen in največja bolečina. Daritev je končana. Marijina žrtev in daritev je združena z Jezusovo žrtvijo in daritvijo. Nebeški Oče je to žrtev in daritev sprejel, kar je dobilo zadnji pečat v poveličanju obeh. Jezus je poveličan vstal od mrtvih. On je pozneje svojo Mater z dušo in telesom poveličal in vzel v nebeško slavo. Znamenje tega poveličanja je Marijino srce, ki ga vidimo nad podobo Žalostne Matere Božje. Iz srca švigajo plameni. So znamenje njene ljubezni do nebeškega Očeta, do njegovega in svojega Sina ter do nas ljudi. To srce je prebodeno. Meč je v njem. Toda je skupaj z mečem poveličano. Izpolnila se je Simeonova prerokba: »Tvojo dušo bo presunil meč.« Kakor za Sina Jezusa je bil tudi zanjo najprej potreben veliki petek, da je bila deležna Sinove in svoje velike noči, Sinovega vnebohoda in svojega vnebovzetja.
Rože, ki obdajajo Marijino srce, so znamenje njenega poveličanja in naše ljubezni do naše duhovne Matere. Prav na vrhu vidimo krono. Dva angela jo držita. Krona nas spominja na Marino nebeško slavo, na tisto, kar molimo pri rožnem vencu: »ki je tebe, Devica, v nebesih kronal«.
Kip sočutne Marije z mrtvim Jezusom v naročju bo čez dve leti star 400 let. Na njem še ni trnja, ki obdaja srce fatimske Marije tristo let pozneje. Lahko se vprašamo: Ali je morda to znamenje, da se je tristo let pozneje, v času, ko se je Marija prikazovala fatimskim pastirčkom, človeštvo poslabšalo, da bolj žali Marijo in Jezusa? Trni namreč kažejo na naše grehe.
Marijino telesno srce je simbol, podoba Marijine osebe pod vidikom njene ljubezni do Boga, do Odrešenika in do odrešenih. Ko častimo Marijino Srce in se mu priporočamo, s tem častimo Marijo sámo in se njej priporočamo. Obračamo se na Marijino notranje življenje, ki se je razodevalo tudi v vsej Marijini zunanji dejavnosti in ravnanju v stiku s svojim Sinom in z ljudmi. Marija pravzaprav ne potrebuje našega češčenja. Mi ga potrebujemo, da se s tem odpiramo njenemu materinskemu vodstvu, kajti velja, kakor pojemo: »Marija, skoz življenje voditi srečno znaš«.
Ko častimo Marijino Srce, občudujemo, častimo in premišljujemo Marijino duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi.
Namen češčenja Marijinega brezmadežnega Srca je predvsem v tem, da bi se pomnožilo naše zaupanje v moč Marijinega posredovanja pri Kristusu. Tako bomo bolj gotovo prišli do prisrčne ljubezni do Marije in Jezusa pa tudi do vse ljudi. Češčenje Marijinega Srca nam kaže, kako naj se bližamo Bogu z vero, upanjem in ljubeznijo.
Upokojeni mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki letos obhaja biserno mašo, je zapisal: »Pristna pobožnost do njenega Srca pomeni, da se popolnoma predamo njenemu vodstvu, si osvojimo njenega duha, smo po njenem zgledu z molitvijo in žrtvijo sodelavci pri odrešenju sedanjega sveta. Prava pobožnost do Marijinega Srca je tedaj, ko si prizadevamo odstraniti iz svojega življenja sebičnost, ošabnost in sovraštvo, ko se bližamo Bogu z vero, sočloveku pa z dejavno ljubeznijo.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar