Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 03. april 2019

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (3)

Napočil je čas odhoda z zagrebškega letališča. Letalo se je počasi začelo pomikati proti vzletni stezi. Že smo se toliko oddaljili od letališke zgradbe, da smo jo lahko videli v celoti. Bila je res moderna. Streha je bila iz nekakšnih plošč ali folij, napeta na ogrodje, ki močno spominja na gradbene odre. Na hitro je bila podobna raznim nogometnim arenam po velikih mestih. Potrudili so se in zanimivo naredili.
Še malo smo se ustavili na začetku vzletne steze. Potem pa so zahrumeli motorji na polno. Vedno bolj hitro smo se pomikali po stezi. Sprva je treslo, ker tla niso bila popolnoma gladka. Ker je steza večinoma narejena iz betona, so na pisti reže med eno in drugo ploščo. To povzroča tresljaje. Toda kmalu je letalo dobilo tako veliko hitrost, da se je odlepilo od tal. Zaplavali smo in tresenje se je nehalo. Smo že v zraku.
Pod nami so se pojavila polja. Lepo je bilo videti avtocesto, ki gre mimo Zagreba proti Panonski nižini in naprej v Srbijo. Postajala je vedno bolj ozka.
Zavili smo na sever. Pod nami je bilo videti del Zagreba, ki se je vedno bolj odmikal. Sonce ga je lepo osvetljevalo. Letalo je bilo precej nagnjeno, saj smo hitro pridobivali višino. Zdelo se mi je, da bomo leteli nad Panonsko nižino. Mogoče bi v daljavi na levi lahko videl še kakšne slovenske kraje. Toda premalo sem poznal pokrajino iz zraka, da bi lahko rekel: Tam je pa Slovenija. Pričakoval sem, da bom videl Blatno jezero na Madžarskem, a ga nisem dočakal. Mogoče bi ga videl z druge strani.
Pod nami se je jasno izrisovala pokrajina. Bile so nepregledne ravnine z rekami in jezerci. Veliko polj je bilo ter tu in tam male zaplate gozdov. Nisem vedel, kje letimo.
Že takoj po vzletu sem vzel v roke fotoaparat. Skušal sem narediti nekaj slik Zagreba iz zraka, a je prehitro spolzel mimo. Slikal sem pokrajino pod nami. Ko pa smo se že precej dvignili, je bilo spodaj že precej megleno.
Dvignili smo se na višino za polet. Motorji so nehali delovati s polno močjo. Ljudje so se začeli sprehajati po letalu. Tudi stevardese so nam začele prinašati hrano. Ni bilo veliko, bilo pa je toliko, da se je komaj splačalo dati v usta. Pazljivo sem použil svoj obrok in pazil, da ne bi polil soka, ki sem ga dobil.
Spodaj pod nami so bile še vedno nepregledne ravnine. Toda vreme ni bilo več tako jasno. Začeli so se nabirati oblački, sprva mali in posamezni, potem pa jih je bilo čedalje več. Na tleh so se pojavile velike sence, ki so jih risali oblaki. Vedno manj je bilo s soncem obsijanih tal. Kmalu pa se je pojavila črta oblakov. Bili so tako lepo zloženi v vrsto, da je bilo zanimivo gledati. To je torej vremenska fronta, kjer se srečujejo različne gmote zračnih mas. Za vremensko mejo je bilo čedalje več oblakov. Vedno bolj na gosto so bili posejani. Kočno pa je izginil pogled na tla. Oblaki so zagrnili kopno pod nami.
Z občudovanjem sem gledal gmote oblakov. Bilo jih je veliko. Koliko vode? Kašna teža, pa lebdi v zraku? Prišla mi je misel na Stvarnika. Res je bil mojster, da je vse tako čudovito ustvaril. Kakšne sile je položil v gibanje zraka, ki nosi s seboj toliko vodnih hlapov, ki se dvigajo iznad segrete zemlje. O, kako velik si, Gospod! Zajelo me je neke vrste občudovanje in slavljenje Gospoda. Čudovita so njegova dela! Pa jih ljudje tako malo opazimo. Koliko ljudi v našem letalu sploh opazi te čudovite oblake? Ali je kdo pomislil na Tistega, ki jih je naredil? Mogoče pa kdo? Kaj vem?
Zajelo me je navdušenje. Pa ne samo navdušenje, nekaj več je bilo v meni. Čutil sem, kako blizu nam je Bog, kako njegova dela govorijo o njegovi modrosti.
Gledal sem ven in opazoval oblake pod nami. Bili so kot čudovita snežno bela pokrajina s čudovitimi vzorci. Bile so nepregledne ravnine, tu in tam pa hribčki. Nekateri oblaki so se dvigali višje. Tvorili so nekakšne hribe, ki so se zajedali v temno modro nebo. Tudi nebo je bilo prekrasno. Temno, tam pri vrhu skoraj črno.
V srcu se mi je dvigala neka ljubezen in občudovanje našega Stvarnika. Kako čudovito je vse ustvaril! To so bile besede, ki mi niso nehale odzvanjati v srcu. Bili so kot ena sama pesem, ki se je z enakimi besedami dvigala iz mojega srca, vedno nova, vedno drugačna. Da, občudovanje oblakov je lahko molitev! Lahko je pesem Stvarniku. Lahko je hvalnica brez besed.
In človek! Kako čudovito je šele on ustvarjen. Kako lepo, da lahko vidim te prekrasne prizore. Kako čudovito si nas ustvaril, da moremo opaziti to lepoto, delo tvojih rok! Kaj si nam dal, da se zavedamo, da je vse to izšlo iz tvojih rok, da je vse to predvidela tvoja modrost! O, kako velik si, Gospod!
Moje ždenje ob oknu je bilo ena sama molitev občudovanja in slavljenja. Pozabil sem na vse, kar je bilo okoli mene. Tudi na sobrate duhovnike. Ljudje so čebljali na notranji strani, motorji so enakomerno brneli, jaz pa sem gledal oblake in bil v mislih pri Njem, ki jih je naredil.
Kako malo je potrebno, da človek doživi Božjo bližino. Potrebno je samo odpreti srce in videti njegova dela. Pa ne samo s telesnimi očmi. Odpreti je potrebno oči srca in z njimi gledati. Samo pogled notranjih oči nam pomaga doživeti Stvarnika in videti njegovo lepoto.
Toda oblaki so malenkost, ki jo moremo videti. Kako čudovito je šele tisto, kar je skrito našim očem. Zvezde nad nami, čudovite galaksije in ogromne jate, v katere se združujejo. Novi svetovi tam daleč od nas. In nedoumljive nebeške dalje! Že prostranost Zemlje težko dojamemo, koliko večje razdalje so šele v vesolju? Toda vse to je izšlo iz Tvoje roke. Vse to objemaš z enim samim pogledom. O, kako velik si, Gospod!
Oblaki so se začeli redčiti. Tu in tam so se že pojavile krpe kopnega. Potem vedno večje zaplate, in končno sem pod seboj zagledal ruska prostranstva. Spet same ravnine, nepregledni gozdovi. Tu in tam so jih delile ceste, ki so bile ravne, kot bi jih z ravnilom narisal. Pa njive in travniki! Tudi ti so bili ravni, lepo štirioglati. Kako so mogli to tako lepo urediti?
Mogoče lažje kot pri nas. Niso jih ovirali hribi, ne vijugaste reke. Mogoče se niso brigali za vsak košček zemlje, saj so imeli na voljo ogromna prostranstva. Zemlja je bila videti siva. To je torej tisti »černozjom«, črna ruska zemlja, ki je zelo rodovitna. Večjih naselij ni bilo videti.
Toda bolj ko smo leteli proti severu, več je bilo naselij. Povezovale so jih ceste, ki so bile večinoma ravne kot puščica.
Letalo se je začelo spuščati. Toda, kje bomo pristali? Na kakšni gozdni jasi? Nič ni bilo videti, le v daljavi se je nekaj modro svetlikalo. Zdelo se mi je, da vidim morje. Pa obalo na drugi strani sem videl. Mogoče je to Finski zaliv?
Ceste pod nami so postajale vse bolj široke. Na njih smo že opazili avtomobile, ki so hiteli vsak na svojo stran. Tudi tu na severu je bilo lepo vreme.
Silvo je šel pred nami v Sankt Peterburg. Po e-pošti nam je sporočal, kakšno je vreme. Bilo je mrzlo, deževno, podnevi tam do 13 stopinj. Torej ne bomo imeli nič kaj lepo vreme. Zadnji dan pa nam je sporočil, da je za naslednje dni kar dobra vremenska napoved. To pomeni, da bomo imeli vsaj malo sonca in toplega vremena. Bog nam daj vsaj toliko lepega vremena, da si bomo vse lahko ogledali.
Še vedno smo leteli nad travniki in gozdovi. Naselja so bila že bolj pogosta. Tu in tam velike strehe, kar so bili najbrž kakšni večji obrati, delavnice.
Bili smo že čisto nizko, pa še vedno ni bilo videti nič od letališča. Pod nami samo travniki in polja. Končno smo preleteli neko ograjo. Najbrž je bila letališka. Pod nami pa zanikrno pokošen travnik. Upam, da ne bomo pristali kar na travi!
Zadnje trenutke pa se je le pokazala pristajalna steza pod nami. Še malo smo drseli nad njo, potem pa se je letalo dotaknilo tal. Torej smo pristali na ruski zemlji. Zanimivo!
Ko je letalo krenilo na stransko stezo, smo opazili letališke stavbe rdeče-belo pobarvane. Takoj sem se spomnil na hrvaško belo rdečo šahovnico. Toda to niso bile glavne stavbe, peljali smo se mimo njih. Kočno smo zagledali letala, ki so bila parkirana ob letališki zgradbi. To je torej Pulkovo, letališče mesta Sankt Peterburg.
Namestili smo se ob terminal, da so nas priključili na pokrite hodnike. Še malo smo počakali, potem pa začeli počasi izstopati. Na letališču ni bilo velikih množic. Pomikali smo se v notranjost, da bi našli prostor, kjer bomo prevzeli prtljago.
Potem so nas čakale še mejne formalnosti. Razvrstili smo se ob okenca, ki so imela semaforčke. Ko je bila zelena luč, si lahko stopil naprej. Ker je bilo veliko kabin, smo hitro prišli na vrsto. Opazil sem, da je bil na vsaki kabini z uslužbenko prilepljen trak s številkami in črticami. Ugotovil sem, da je meter. Uslužbenka samo pogleda in vidi, koliko si visok. Mogoče so to še ostanki iz časov komunizma, ko so človeka izmerili in popisali po dolgem in počez. Formalnosti so potekale tekoče. Dobili smo male lističe, ki smo jih vložili v potne liste. Tam so bili v ruski cirilici zapisana naša imena in podatki.
Zunaj teh uradnih prostorov smo še malo čakali. Najprej smo skušali nastaviti mobilne telefone na njihov čas in na njihove operaterje. Meni se ni dobro izšlo. Telefon ni hotel najti nobenega primernega operaterja, da bi mogel dobiti povezavo. Želel sem namreč domov sporočiti, da smo srečno prispeli. Mamo in sestro je skrbelo, kako bomo kolovratili tam daleč na severu.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar